Žan Serčič: »Nisem ambasador izgorelosti, sem se pa naučil slediti srcu in reči ne«

Glasbi je Žan Serčič zapisan že od otroških let, že od nekdaj je v njej videl svoje poslanstvo in ga zelo hitro začel tudi uresničevati. Že kot 15-letnik je stopil na odre oddaje Slovenija ima talent, prijel za kitaro in si suvereno odprl pot vse do finala. Njegovi prepričljivi nastopi niso ostali neopaženi, saj je kmalu za tem že podpisal pogodbo z založbo Menart in izdal nekaj prvih skladb.

A se je pozneje fant iz Lenarta v Slovenskih goricah vse bolj posvečal pisanju skladb in si hitro prislužil tudi zaupanje številnih uveljavljenih slovenskih glasbenikov. V zadnjem obdobju se je na odre vrnil tudi sam in postal razpet med številnimi glasbenimi projekti, pri katerih sodeluje. Mladostne energije mu ne manjka, a hkrati tudi zelo dobro ve, da meje ne sme prestopiti. Že večkrat je na lastni koži občutil tudi davek izgorelosti, o kateri je spregovoril tudi za Mično.

Te dni vas je kar težko ujeti za pogovor, povejte, kaj vse je te dni na vašem urniku, s katerimi projekti se ukvarjate?

Poleg tega, da pripravljam nove pesmi in nov videospot, sem ravnokar iz intenzivnih vaj za turnejo Jana Plestenjaka. Zraven koncertiranja s svojim bendom, s katerim imamo v maju šest koncertov, produciram tudi veliko pesmi. Trenutno sem kot producent sodelujoč pri petih albumih. 

Uh, urnik je poln! Na odrih trenutno predstavljate tudi skladbo Zadnja noč. Menda naj bi bil napoved nekega novega poglavja v vaši karieri. In tudi v življenju?

Zadnja noč sigurno odpira eno novo poglavje zame in moje ustvarjanje. Veliko ljudi me je spoznalo po tej pesmi, zdaj so spoznali tudi ostale moje skladbe, ki sem jih že izdal. Pesem je zagotovo nakazala neko novo smer, v katero se premikam kot avtor in glasbenik.

Kako se vam je spremenilo življenje s selitvijo v Ljubljano? Kako to, da ste se za ta korak sploh odločili?

Najbolj se je spremenila moja frekvenca življenja. Lenart je umirjeno malo mesto in zelo rad ga imam. Pa vendar je za to obdobje mojega življenja preveč oddaljeno, preveč časa mi je vzelo, ko sem se začel voziti v Ljubljano. Dolgo sem razmišljal o tem koraku, ampak od same točke, ko sem se odločil, da res grem pa do dokonlne selitve, pa je trajalo dva tedna. Tako da je bil za moje domače to precejšen šok. Vseeno sem trenutno zelo srečen in precej karierno fokusiran.

Se vam je zdaj odprlo veliko novih vrat?

Spremenil se je predvsem moj način razmišljanja in s tem tudi veliko novih vrat. Zdaj imam ogromno novih poznanstev, ljudi, s katerimi nas družijo skupni interesi. Ti so najbolj pomembni za navdih in kreacijo novih skladb in projektov. Najbolj pomembna so mi ta prijateljstva.

Že pred časom, ko se na slovenskem glasbenem prostoru niti še niste dobro uveljavili, so vam začeli zaupati številni slovensk glasbeniki, za katere pišete glasbo. Kako je prišlo do sodelovanj, s čim ste jih prepričali?

 Veliko ljudi ne ve, kdo se skriva za pesmimi in produkcijo, pa tudi na velik zvon nisem nikoli tega obešal. 

Pravzaprav sem se kot avtor in producent uveljavil prej kot samostojni glasbenik. Sodelovanja z Janom Plestenjakom, Evo Boto, Anžetom Langusom Petrovičem, Vladom Kreslinom, Anabel, so me postavila na zemljevid slovenskega glasbenega prostora. Vseeno pa veliko ljudi ne ve, kdo se skriva za pesmimi in produkcijo, pa tudi na velik zvon nisem nikoli tega obešal. Vedno sem bil mnenja, da naj izdelki govorijo zase in mislim, da je to tudi to glavni razlog, ki prepriča vse željne sodelovanja z mano.

Kaj vam pomeni sodelovanje z Janom Plestenjakom, kako močno je vpet v vašo kariero?

Sodelovanje z Janom mi pomeni ogromno. Veliko sem se od njega naučil in v čast mi je, da z njim sodelujem glasbeno. Največ pa mi pomeni to, da sva tudi v privatnem življenju prijatelja tako kot tudi celotna ekipa, s katero gremo na turnejo.

Kako se je sploh začelo vajino sodelovanje?

Z Janom sva se prvič spoznala na njegovi turneji s simfoniki leta 2016. Takrat sem bil njegova predskupina in tudi prvič z njim zapel na odru. Šele čez štiri leta me je poklical v sodelovanje kot koproducenta.

Po čem menite, da izstopate v slovenskem prostoru?

Mislim, da ravno po tem da sem pri teh letih vpet v toliko projektov. Poleg tega, da gradim svojo kariero in imam za sabo kar nekaj skladb, aktivno sodelujem z glasbeniki, v katere verjamem in me inspirirajo kot producenta in avtorja. 

Nastopi, igranje v bendu, pisanje glasbe. Kaj od tega vam vzame največ časa in čemu se najraje posvečate, v čem bolj uživate?

Ko vidim ljudi pod odrom peti moje pesmi, mi je takoj vse jasno. Zakaj sem sploh začel in zakaj hočem to početi do konca življenja.

Vse to je skupek ene celote, ki dela mene celostnega. Brez ene stvari bi se počutil praznega. Vsaka stvar ima zato poseben čar, pisanje pesmi ima najbolj terapevtsko vlogo, ki pomaga čustva pretvoriti v vsebino, katera se dotakne tudi ostalih. Nakar je nastopanje kot droga, brez katere kot glasbenik ne bi mogel več osmisliti tega kar počnem. Ko vidim ljudi pod odrom peti moje pesmi, mi je takoj vse jasno. Zakaj sem sploh začel in zakaj hočem to početi do konca življenja.

Razpeti na toliko različnih strani pa ste na glas spregovorili tudi o izgorelosti. Kdaj se vam je zgodila, kaj se dogajalo?

Prvič sem izgorel ob snemanju prvega albuma. Poleg glavobolov in ostalih znakov utrujenosti, sem takrat zapadel v depresijo in celo haluciniral. Sicer sebe ne bi imel ravno za ambasadorja izgorelosti, ker vem, da veliko ljudi dela še več. Vseeno pa rad spregovorim o tem v upanju, da komu preprečim ponavljanje mojih napak. Najpomembnejša stvar, ki jo lahko svetujem je: Vedno sledi svojemu srcu in nauči se reči ne.

Kako tanka je ta meja, se je danes dobro zavedate?

Zelo vesel sem, da imam okoli sebe ljudi, ki to pri meni prepoznajo. Prijatelje, ki me, ko se tej meji približujem, opozorijo in me znajo tudi ustaviti. Pa tudi sam sem se nekako naučil to začutiti in bolj poslušam svoje telo.

Kako vidite svojo kariero v prihodnosti? Imate kakšen ultimativen cilj, ki si ga želite uresničiti?

Največji cilj je delati to, kar ljubim dokler bom živ. Drugi največji pa napolniti Stožice (smeh).

Preberite še: Nina Vodopivec: »Sprva sem bila polna jeze in želje po maščevanju« (INTERVJU)

Morda vas zanima tudi: Ana Maria Mitić: »Ženske smo podvržene izčrpavanju samih sebe v želji ustreči okolici«