Uršula Cetinski: Zato smo Slovenci na veliko področjih precej slabši, kot bi lahko bili

Deklice si pogosto želijo postati baletke. Ste tudi vi kdaj sanjarili o tem?

Ne, sanjarila sem, da bom pogumna pisateljica ali pa novinarka. Pa tudi malo v stilu Alme Karlin, za katero takrat še nisem vedela, svetovna popotnica. Želela sem si, da bi imela res razburljivo življenje. Prebirala sem pustolovske romane in hotela sem postati pustolovka, ki jo občuduje ves svet.

Res pa je, da me je mama že zelo zgodaj, še preden sem vstopila v osnovno šolo, peljala tudi k ritmiki v baletno šolo nasproti Narodne in univerzitetne knjižnice, pa kmalu, verjetno pri štirih, tudi na tečaj nemščine, ki sem jo pozneje z veseljem doštudirala. Spomin­jam se, da mi je bila nemščina bolj pri srcu kot ritmika.

Se morda spomnite, kdaj ste šli prvič na baletno predstavo?

V naši hiši v Rožni dolini, kjer je bil v mojem otroštvu po cestah še makadam, vrtovi pa so buhteli od cvetenja rož, je stanovala gospa Antonija Pliberšek, ki je mene in mojega brata imela tako rada, kot da bi si bili v sorodu in še bolj.

Njen svak Marjan Pliberšek je bil slikar, zaposlen v ljubljanski operi. Teta Tončka nam je pogosto podarila kakšno vstopnico za opero in balet. Vonj po gledališču, razkoš­ne lože, predstave, vse to je že v ranem otroštvu name naredilo neznanski vtis. V ljubljansko opero sva bila potem za novo leto z bratom povabljena tudi na obdaritev dedka Mraza.

Imam črno-belo fotografijo, na kateri sem popolnoma pre­plašena, saj poleg mene stoji velikanski rjav medved, in še zdaj se spomnim, kako me je bilo strah. Nekaj časa sem si potem predstavljala, da bom operna pevka, in na počitnicah pri stari mami in dedku v Slavoniji sem tekala naokrog in prepevala po vrtovih tako silovito, da so si vsi obupano tlačili vato v ušesa!

Kako imenitni spomini. Zakaj Slovenija oziroma Ljubljana potrebuje baletni festival?

Baletni festival, ki ga pripravljamo v sodelovanju s SNG Opera in balet Ljub­ljana, ima vse možnosti, da sčasoma preraste v pomembno evropsko kulturno prireditev. Ravno zdaj je pravi trenutek, da se rodi in zaživi. To pa zato, ker smo v času, ko sta hkrati v vrhunski formi tako ljubljanski kot mariborski balet. Pred dvajsetimi leti je bil v podobno vrhunski formi slovenski sodobni ples.

Kulturno politiko smo na kolenih prosili za kakšno spodbudo, vendar je bilo postorjenega veliko premalo. Zato se mi zdi, da tokrat pri klasičnem baletu, ki se odločno uveljavlja na najpomembnejših baletnih odrih sveta, pravega trenutka za nove spodbude preprosto ne smemo zamuditi.

Kakšno je zanimanje za balet pri našem občinstvu?

Zanimanje za koreografije domačih in tujih avtorjev je res veliko. Balet in plesne predstave sodobnega tipa, ki iz njega izhajajo, ljudi zanimajo in v njih uživajo. Leta 2021 smo v Gallusovi dvorani skupaj z ljubljanskim baletom ustvarili predstavo Dunajski večer v koreografiji Renata Zanelle, umetniškega vodje ljub­ljanskega baleta.

Dan po premieri sem dobila telefonski klic, ali smo se mogoče v programskem listu zmotili, saj gledalec ni mogel verjeti, da ljubljanski baletniki tako dobro plešejo, in je mislil, da gre za vrhunski ansambel iz tujine. Komaj smo ga prepričali, da je res gledal ljubljanski balet. (Nasmešek.)

Kako to, da festival organizirate s SNG Opera in balet Ljubljana? Kakšne so prednosti povezav in kaj so morda slabe plati?

Slaba plat je samo ena. Čas odločanja se malo podaljša, saj konsenz iščeta vodstvi dveh nacionalk. Prednosti skupne poti pa je veliko; najboljše, kar znamo in premoremo na področju umetnosti, poslovanja, trženja, smo skupaj iztisnili iz sebe kot dišeče kapljice iz sočne pomaranče in ustvarili eliksir, iz katerega bomo pridobili še veliko dragocenejšo reč, kot je zlato, po katerem so hlepeli alkimisti: rojena bo nova, močna in odločna baletna izkušnja.

Cankarjev dom tudi sicer sodeluje z različnimi institucijami. Bi rekli, da je v Sloveniji dovolj povezovanja ali bi se lahko pri tem bolj trudili?

Slovenci smo eni redkih, ki imamo v slovnici tako ednino kot celo dvojino in seveda množino, smo pa kljub temu izraziti individualisti in – razen pri izjemah, ki potrjujejo pravilo – precej šibki v skup­nih akcijah. Nemalo je takšnih, ki konkurenco neetično zatirajo, namesto da bi jih navdihovala. Zato smo na veliko področjih precej slabši, kot bi lahko bili. Tudi v kulturi. Cankarjev dom je organizacija brez lastnega umetniškega ansambla, zato je naša naravna drža prav sodelovan­je s številnimi partnerji iz Slovenije in tujine.

Eno lepših sodelovanj v zadnjem času smo dosegli s Prirodoslovnim muzejem Slovenije, s katerim smo skupaj postavili naravoslovno razstavo V vrtincu sprememb. To je prva naravoslovna razstava v Galeriji Cankarjevega doma doslej. Čeprav se s kolegi naravoslovci pred tem nismo poznali, smo pri tem projektu po­stali odlična ekipa.

V štirih dneh bodo gledalci lahko uživali v štirih baletnih uspešnicah. Boste tudi vi gledali vse?

Seveda si bom ogledala vse. Festival pripravljaš zato, da ga potem doživiš, da začutiš, kako utripa srce novega organizma. Bistvo festivala pa je tudi druženje s sebi podobnimi ljudmi, prav tako zabava.

Po vsaki predstavi načrtujemo zabavo, ki bo vsebinsko obarvana s slogom videne predstave: po bolgarskem baletu Don Kihot bomo zavili v španske vode, po mariborski produkciji bo nastopil DJ Borka oz. Borja Močnik, letos sokurator našega Jazz festivala Ljubljana, po predstavi iz Beograda nas bodo glasbeno obogatili trubaški godci Pivo in čevapi, po zaključni predstavi Veliki Gatsby pa bomo na­zdravljali v razkošnem slogu Fitzgeraldovih junakov.

Ste nalašč izbrali tako baletne klasike kot bolj sodobne predstave?

Festival je zavezan klasičnemu in sodobnemu baletu. Na področje sodobnega plesa ne bomo šli, ker se s tem zelo uspešno ukvarjajo drugi.

Prvi festival je posvečen baletnemu velikanu Rudolfu Nurejevu. Zakaj prav njemu?

Med baletne velikane v moški konkurenci prištevamo Vaclava Nižinskega, ki je umrl leta 1950 po dolgem boju s shizofrenijo, pa Rudolfa Nurejeva, ki je bil žrtev aidsa in nas je zapustil leta 1993, zelo močna je prezenca Mihaila Barišnikova, ki se po izstopajoči baletni karieri pojavlja tudi na filmu, televiziji, v gledališču. Ker je letos obletnica smrti Nurejeva, je pravi trenutek, da se ga spomnimo. Pravkar smo odprli škatle z njegovimi kostumi. Bilo je čarobno!

Preberite še: Leonida Mrgole: Permisivna vzgoja je povzročila največjo možno stisko na tem svetu

Morda vas zanima tudi: Desa Muck: Že 68 let se iščem, medtem pa me Google pozna do obisti