TV voditeljica Katarina Braniselj iskreno: »Če me ta trenutek vprašate, bi rekla, da ne grem več nazaj«

Pravijo ji, da ima prijazen obraz. Toda sama dodaja, da ne želi biti le obraz »prijaznih« tem in se odločila za nov korak v svoji novinarski karieri. Z dolgo kilometrino in bogatimi izkušnjami je Katarina Braniselj zapustila nacionalno televizijo. Čeprav je bila to njena »prva ljubezen« je prepričana, da se je odločila prav.

Njeno življenje je sicer močno prežeto s športom, zlasti s tekom in kolesarstvom. »Težko se odločim, kaj imam raje. Kolesarjenje je svoboda. Zame čista sreča in najboljša metafora za življenje; če gre samo, gre samo navzdol.

Če bi imela neskončno veliko časa, bi bila zelo veliko oziroma še več na kolesu, ker priznati moramo, časovno pa je to kar potraten šport,« je med drugim povedala o eni od dveh velikih obsesij.

Toda letošnje poletje bo kolo na stranskem tiru, prednost bo imel tek, saj se jeseni odpravlja na maraton v Berlinu.

Ste zelo športno aktivni, kako se je začela vaša ljubezen do teka in kolesarstva?

Ljubezen do športa ima pri meni dolgo brado. Kot osnovnošolka sicer nisem bila vpeta v različne dejavnosti in klube. Ker je moja mama učiteljica, so imele prednost druge stvari, denimo glasbena šola.

Veliko sem presedela za knjigami, toda vseeno sem precej hitro ugotovila, da je šport temu odlična protiutež. Že, ko še ni bilo tako moderno teči, ko smo še vsi tekli v navadnih bombažnih majicah, sem pri 14 letih zvečer pretekla po nekaj kilometrov.

Tudi v srednji šoli je bilo podobno in tek je tako postal moja prva športna ljubezen. Že res, da se lahko s tekom sprva precej mučiš, toda sčasoma ti priraste k srcu. Meni je predvsem všeč to, kar postaneš s tekom.

Všeč mi je to, kar postaneš s tekom.

Kar veliko tečem, kar nekaj polmaratonov že imam za seboj, a sem naposled začela iskati tudi alternative. Govorili so mi, da mi bo kolo zelo všeč, toda z nakupom sem dolgo odlašala, že iz otroštva sem čutila nekakšen odpor do kolesarjenja.

Naposled sem se odločila: kupila sem specialko, brez da bi prej sploh poskusila. In takoj sem se zasvojila tudi s tem športom. Če bi imela več časa – kolesarstvo je vendarle precej časovno potraten šport – bi bila ogromno na kolesu.

Tudi sicer vas zelo zanima šport. Menda ste si želeli postati športna novinarka?

Pri nas doma smo vedno spremljali šport, od košarke do alpskega smučanja. Tudi sicer sem imela aktivno otroštvo in šport me je hitro pritegnil. Ko sem se odločala za novinarsko kariero, sem si predstavljala, da bom delala na radiu in pokrivala šport.

Ko sem prišla na prakso na RTV, sem prosila, če bi lahko malo pokukala tudi v športni program. A niso imeli časa zame in tako sem zaplavala v druge vode, v informativni program. Sem pa hvaležna za lansko izkušnjo, ko sem bila med OI del športne redakcije in vodila poročila.

V športnem novinarstvu je velik privilegij spremljati zlasti zgodbe vrhunskih športnikov in njihove poti. Ste tudi sami navdušeni nad njimi?

Pogovori s športniki me mnogokrat tudi razsvetlijo. To so ljudje, ki presegajo svoje lastne meje. 

Na fakulteti je bila moja sošolka Teja Hauptman, žena nekdanjega slovenskega selektorja Andreja Hauptmana. Prek nje sem dobila vpogled v svet kolesarstva, zlasti ko je prve uspehe začel dosegati Primož Roglič, pozneje pa Tadej Pogačar.

Zanj smo vsi navijali na prvem Touru, a smo doživeli šok, ko je ob njegovi zmagi izgubil Roglič. Vsak ima svojo navdihujočo zgodbo. Navdušena sem nad temi ljudmi. Vem, kako gladiatorski šport je kolesarstvo. Je trpljenje. Zdaj sem spoznala tudi zgodbo Mateja Mohoriča, ki je nedavno izdal biografijo. Ker sem povezovala predstavitev, sem knjigo prebrala že prej.

Reči moram, da me je njegova zgodba povsem fascinirala. Je izjemno inteligenten, človek neštetih talentov. Vse športnike spoštujem kot ljudi, ne le zaradi njihovih športnih uspehov.

Od njih se lahko veliko naučiš. Pogovori s športniki me mnogokrat tudi razsvetlijo. To so ljudje, ki presegajo svoje lastne meje. Hvaležna sem, da imam to možnost srečevati te ljudi.

Glede na vaš aktiven način življenja, si predstavljamo, da boste tako preživeli tudi počitnice.

Septembra me čaka maraton v Berlinu, zato bo moj dopust namenjen teku. V naslednjih dveh mesecih bom morala na stranski tir postaviti tudi kolo. Čakajo me dolgi teki. To nista identična športa, za maraton potrebuješ določeno število kilometrov v nogah.

Šla bom malo na hrvaško obalo, za kakšen dan na slovensko in kakšne tri dni v gore. Enkrat sem že pretekla tudi ljubljanski maraton, ki je oktobra.

Trenirala sem avgusta in vstajala ob štirih zjutraj, ko sem imela v načrtu 20 km. Nisem človek, ki bi lahko več kot dva dni ležala na plaži. Seveda tudi jaz poležavam, ampak zjutraj že odtečem svoje.

Kako pa vam gre usklajevanje vaše službe in športa?

Na račun spanja. To je slabo, vem. To sicer zame niso treningi – na treninge hodijo vrhunski športniki. Šport je zame način preživetja. Vkomponiram ga v svoj urnik tako kot spanje ali prehranjevanje. Sicer ne bi šlo. Zame argument nimam časa ne pride v poštev.

Seveda, saj pridejo dnevi, ko res ne moreš. Tudi nimaš vsak dan 3 ur časa za rekreacijo, ima pa vsak zagotovo vsaj pol ure v dnevu, ki bi si ga lahko vzel za gibanje.

Se pa zaradi športa večkrat odrečem kakšni drugi stvari. Včasih rečem, da ne morem na pijačo, ker že imam načrte – ta načrt pa je v resnici tek.

Včasih rečem, da ne morem na pijačo, ker že imam načrte – ta načrt pa je v resnici tek.

Lani jeseni ste se z nacionalne televizije preselili na Planet TV. Kako se počutite v novi vlogi?

Po 13 letih sem odšla s Televizije Slovenija, ampak pravzaprav sploh nimam občutka, da sem menjala službo. Počnem enake stvari, seveda v drugem okolju, z drugimi ljudmi. Pridem, pregledam prispevke, sodelujem z novinarji, spišem napovedi in se pripravim.

Ne grem le v masko in nato pred kamero, kakor marsikdo misli. Ekipa je tu seveda manjša, poleg tega je komercialna televizija naravnana drugače kot javni medij. Vseeno pa smo informativni program, zato moje delo ni bistveno drugačno kot je bilo prej.

Mislim, da sem se kar dobro znašla. Če me ta trenutek vprašate, bi rekla, da ne grem več nazaj. Ko sprejmem neko odločitev, se ne obračam več. Treba je iti naprej.

Kaj pa je bil sploh razlog za menjavo?

Po pogovoru z nadrejenimi na kratek rok nisem videla bistvenega napredka.

Po toliko letih v nekem okolju padeš v rutino, na TV Slovenija pa po pogovoru z nadrejenimi, na kratek rok nisem videla bistvenega napredka.

Želela sem iti naprej, ocenila, da je pri meni čas, da lahko že vodim Dnevnik, da bi lahko delala zahtevnejše stvari, da s svojim prijaznim obrazom nisem le novinarka za pokrivanje mehkih tem, da želim tudi kaj zahtevnejšega. Vendar tega v meni niso prepoznali. Stara sem 37 let in ne 25, zato je bil zame čas za premik.

Kako pa spremljate zadnje dogodke na RTV Slovenija?

Saj veste, kako pravijo: prvega ne pozabiš nikoli. RTV je bila moja prva resna služba, na to ustanovo sem od nekdaj gledala z velikim spoštovanjem.

Za svobodno demokratično delovanje družbe so neodvisni javni mediji ključnega pomena in takšna bi RTV tudi morala biti. Morala bi biti nekakšen svetilnik slovenskega medijskega prostora, slovenski BBC oz. hiša, ki bi ji ostale sledile in ji zavidale.

Gre za ogromen konglomerat, z ogromno sposobnimi ljudmi, ki ogromno vedo, znajo delati. Tudi tehnične zmogljivosti te hiše so izjemne. To, da zdaj odhajajo najboljši, ali pa so že odšli, da kolegi delajo v res težkih razmerah, me zelo boli.

Gotovo bi bilo potrebne nekaj reorganizacije, svežega vetra, toda, kako se tega lotiti, da ne gre na škodo medija, je drugo vprašanje.

Seveda ni vse idealno, toda ukinjanja oddaj, ki so na sporedu že 40 let in več, premeščanja voditeljev, ki so obraz oddaje, ne razumem. To obsojam in od daleč podpiram kolege.

Preberite še: Valentina Plaskan: Najtežje je, da veš, da bi bilo svet kot ga poznamo treba vreči s tečajev, pa tega ne smeš

Morda vas zanima tudi: Melani Mekicar: Zaradi plesa se nisem imela časa ukvarjati z najstniškimi težavami