Sara Isaković: Imeti dojenčka je veliko lažje kot se pripravljati na olimpijske igre

Vedrina, nasmeh, prijazna beseda že od nekdaj spremljajo priljubljeno nekdanjo športnico Saro Isaković. Tudi ko beseda nanese na nečloveške napore s treningov, odrekanju, žrtvovanju. O njih nikakor ne govori z obžalovanjem, temveč le o delčku poti, ki jo je prehodila do želenega cilja.

Toliko bolj se je vanje poglobila ob študiju na univerzi Berkeley v San Franciscu, svoje znanje s področja mentalnega treninga in »performans psihologije« pa danes predaja širom sveta. In ne le športnikom, kot pravi, jo lahko uporabi vsak od nas, še zlasti v teh čudnih časih, ko nam je epidemija obrnila življenja na glavo in nas postavila pred neznane izzive.

Sama je v zadnjem obdobju odprla še eno novo poglavje: s partnerjem Grego sta si ustvarila dom v Radovljici, februarja pa se jima je pridružil prvorojenec Max. Za Mično je med drugim spregovorila o tem, kako ji je znanje s področja psihologije pomagalo tudi pri pripravah na materinstvo ter o neizmerni sreči, ki jo občuti vsako jutro.

Najprej seveda čestitke! Kako se počutite v vlogi mamice? Kaj vas najbolj navdušuje in hkrati preseneča?

V bazenu je bilo vse skupaj velikokrat brutalno, od joka do bruhanja. 

Počutim se super. To je dodatna sreča, ki je prišla v moje življenje. Čeprav je je bilo že prej veliko. Imeti otroka je res nekaj posebnega, kar težko opišem vse svoje občutke … Na začetku se nekako nisem prav dobro zavedala, da sem postala mama. Dobiš v roke malo bitje in zanj skrbiš. Počutila sem se, kot da sem na plavalnih pripravah. Red, disciplina, hranjenje, previjanje. Zdaj, ko je Max že malo večji, se že bolj odziva, živahno komunicira, je vse skupaj precej drugače, lepše, sploh ko vidiš, kako močan vpliv imaš na otročička. Izjemno me navdušuje, ko gledam, kako hitro se razvija dojenček. Ne le, da hitro raste, temveč kako hitro tudi že dojema okolje, ljudi. Očitno bo zelo družaben otrok, saj ves čas čeblja. Noro lepo je vsako jutro videti ta nasmejani obraz. No, saj tudi partnerjevega, ampak to malo bitje pa pogreje srce vsako jutro, ko te pogleda. Sicer pa se počutim odlično, saj zelo veliko spim! Imam srečo, da ponoči spimo v kosu od 6 do 7 ur.

Kot vrhunska športnica ste bili vajeni napornih urnikov - vam to kaj pomaga tudi v novi vlogi? Čeprav gre seveda za povsem druge »napore«.

Ravno zadnjič sem razmišljala o tem, kako sta si materinstvo in vrhunski šport podobna. Gre za mentaliteto, da delo pač mora biti opravljeno. V bistvu nimaš druge izbire, vstajaš ponoči in dojiš. Zdaj res vstajam samo enkrat, a na začetku je bilo kar naporno. Gre za neko žrtvovanje, vendar veš, zakaj delaš. Podobno, kakor pri športu: se odrekaš nekemu udobju, a veš, da bo sledil končni rezultat. Zdi se mi, da je pri življenju z dojenčkom tudi tako. Ne pritožujem se. Je pa fino, da imaš doma ljubečega partnerja, podporo in pomoč. Vse to imam in za to sem hvaležna. Zelo pomembna se mi zdi tudi ta naravnanost, da ti ni nič ni težko. To mi zelo pomaga. Sem utrujena, a potem tudi poskrbim zase: se stuširam, meditiram, se raztegnem. Nekajkrat sem že šla tudi malo v hrib, naredim kakšen mini trening in se počasi vračam v formo. Seveda, otrok je prvi, a treba je poskrbeti tudi zase. Tako je tudi v športu: če ne skrbiš zase, ni rezultatov. Ta disciplina mi tudi pri materinstvu zelo pomaga. So pa to seveda lepši napori kot plavalni. V bazenu je bilo vse skupaj velikokrat brutalno, od joka do bruhanja. Zdaj tega ni. Imeti dojenčka je veliko lažje kot se pripravljati na olimpijske igre.

Ste strokovno podkovana na področju psihologije in mentalnega treninga - ste to znanje lahko uporabili tudi v pripravi na materinstvo, morda porod? Kako ste se pripravljali? Se sploh da pripraviti na te stvari, če jih izkusimo prvič in ne vemo, kaj pričakovati?

Precej me je skrbelo, da si kot športnica ne bom všeč v bolj okroglem telesu.

Ja, zelo! Želim si, da bi ženske to znanje bolj izkoriščale. Področje psihologije dobro poznam in zavedam se, kakšno moč ima um. Če lahko vizualiziram olimpijsko kolajno, zakaj ne bi tudi poroda. Že od začetka nosečnosti sem veliko meditirala, vizualizirala, kot pripravo sem uporabljala tudi samohipnozo – tako sem med samim porodom znala lažje prenašati bolečino. V »psihologiji performansa« gre tudi za pravilno dihanje, umirjanje živčnega sistema. Dobro sem predihavala, lahko rečem, da je bil porod zame zelo zanimiva izkušnja. Seveda boli, je naporno. Na koncu se mi je zdelo, kot da sem v fitnesu in je treba delati maksimalne izvedbe. To mentalno pripravo sem izkoriščala na polno.

Veliko sem poudarjala tudi pozitivne afirmacije v zvezi z mojim telesom, ki se je v nosečnosti spreminjalo. Precej me je skrbelo, da si kot športnica ne bom všeč v bolj okroglem telesu. Ampak sem bila izjemno vesela, da sem doživela to izkušnjo, kako nositi bitje v svojem telesu. Bila sem prijazna do svojega telesa – gre za del psihologije, ki je tudi zelo pomemben, še posebej po porodu. Telo se mi je sicer hitro že vrnilo v stanje pred nosečnostjo, vseeno pa ni enako. Potrebno je spoštovati telo. Dekleta se moramo imeti rada. Sliši se morda osladno, a razumevanje tega in skrb za telo sta zelo pomembna.

Kako pomembna pa je čuječnost, umirjanje in meditacija tudi za novopečene mamice? Hormoni divjajo, urnik je postavljen na glavo.

Noro pomembna. V prvih tednih sem doživela velika čustvena nihanja, kar je popolnoma normalno. Ker že 20 let meditiram, sem bila glede tega zelo čuječa. Tudi mene je preplavila ta neka žalost – čeprav je nisem dojemala kot žalost, bolj kot napor, na katerega se navajam. Že samo dojemanje tega, kar se dogaja, je izjemnega pomena. Tega si ni treba razlagati kot depresijo ali da nisi srečen z bitjem, ki je 24 ur na dan odvisno od tebe. Dobro je, da samo opazuješ čustvena nihanja, a ne analiziraš preveč, temveč samo z nekim razumevanjem, spoštovanjem in prijaznostjo do sebe to sprejemaš kot nekaj popolnoma normalnega. Predihaš in greš naprej. Da ne premlevaš cel dan kakšne stvari, ki te vrže iz tira, ko ti na primer patronažna sestra kaj reče ali ko dobiš kakšen »pameten« nasvet. Da to sprejemaš na zdrav način, se ne zapletaš v dramo, temveč da čuječe opazuješ svoje misli in čustva, jih sprejmeš in premakneš naprej.

Tudi mene je preplavila ta neka žalost – čeprav je nisem dojemala kot žalost, bolj kot nek napor, na katerega se navajam.

Vsaki mamici bi predlagala, da veliko pozornosti nameni čuječnosti. Sama počnem tako: ponoči in vsak večer, ko Maxa dajem spat, si prižgem meditativno glasbo, med dojenjem zaprem oči in meditiram. Diham, se sproščam, opazujem svoje misli.

Čuječnost je pomembna tudi pri opazovanju svojega telesa, kakšno imamo držo, recimo. Tako med dojenjem kot tudi med držanjem in dvigovanjem otroka, svoje gibe moraš ozavestiti. Ta del je tudi izjemno pomemben pri rojevanju, če se navežem nazaj, da ozavestiš mišice medeničnega dna in tako dalje. Čuječnost je pri vsem tem res velikega pomena – da se zavedaš, kako pravilno ravnati s svojim telesom.

V svoji knjigi in predavanjih govorite o »performans psihologiji« -  jo lahko uporabi tudi vsak od nas, zlasti v tem času, ko toliko pogosteje občutimo duševne stiske, tesnobo?

Sama se res bolj ukvarjam s »performerji«, ljudmi, ki morajo v nekih trenutkih maksimalno izvesti svoj nastop. Ali je to pilot, zdravnik, ekstremni športnik, vrhunski glasbenik. Tu ni prostora za napake, prikazati morajo svoj maksimum. Vendar pa je »performans psihologija« za vsakogar, saj govori o tem, kako »nastopamo« v vsakdanjem življenju, kako pristopamo k izzivom. Temelji na čuječnosti in vizualizaciji, da, kot sem že omenila, v stresnih trenutkih z malo več distance opazujemo sami sebe, kako dojemamo izzive. Pozorni moramo biti na naš notranji dialog. Se vprašati, ali smo polni izgovorov in opravičil? Ali lahko sami sebi koristimo, pomagamo rešiti težave, ali si škodujemo? Lahko se sami sebi smilimo, se sabotiramo, uporabljamo besede katastrofe, ki še bolj potencirajo neko dramo, ki se v nas dogaja. Lahko pa se držimo dejstev, si rečemo, da ni lahko, da je naporno, ampak da bomo zmogli. Ni se treba pretvarjati, da je vse v redu, če ni, je pa pomembno, da ne delamo drame. Takoj, ko nas zajame to dramatiziranje, zaidemo v globoka destruktivna čustvena stanja, lahko pride do depresij in anksioznosti. Če te misli opazujemo, jih lahko prestrežemo in namesto drame ostanemo malo bolj mirni.

Lahko se sami sebi smilimo, se sabotiramo, uporabljamo besede katastrofe, ki še bolj potencirajo neko dramo, ki se v nas dogaja. Lahko pa se držim nekih dejstev, si rečem, da ni lahko, da je naporno, ampak da bom zmogel. 

A v končni fazi bi bilo bistveno bolje že, če bi se ljudje samo naučili pravilno dihati. Če bi človek večkrat na dan samo malo vdihnil v prepono, malo globje v trebuh, da se aktivira parasimpatični živčni sistem, bi bilo vsakomur veliko lažje. Še preden se pogovarjamo o zavedanju misli in čustev, bi bilo fino, da vsak malo globje zadiha. Že to nas prizemlji in umiri, pomaga, da misli, tako kot so prišle, gredo tudi stran.

Kaj se dogaja z našimi možgani v času teh velikih sprememb, zakaj so nas te tako iztirile?

Možgani imajo radi avtomatizme, da pokurijo čim manj energije za vsakdanje življenje. Radi imamo udobje, predvidljivost, da se nam ni treba kognitivno ukvarjati z velikimi spremembami, ki nam jemljejo energijo. To je v nas že dolga leta, tako smo preživeli. Velike spremembe so šok za organizem. Ker imajo možgani o spremembah signal, da gre za življenje in smrt, aktivirajo simpatični živčni sistem, ki pa sproži obrambni mehanizem – beg, boj ali otrplost. Za stres dojemamo kot nekaj ogrožujočega, a dejansko gre za le nekaj sprememb kot so maske, delo od doma … Vseeno pa nas to vrže iz cone udobja.

Je pa pomembno, kako si tako situacijo razlagamo. Spet smo nazaj pri našem notranjem pogovoru. Kaj si govorimo, kako interpretiramo situacijo. Ko začnemo govoriti negativno, da ne verjamemo v koronavirus, kako je grozno, kaj se nam dogaja, smo zaprti, ujeti, nikamor ne moremo, se nas poloti nejevolja, občutek nemoči, pomanjkanje motivacije. Takšne misli so posledica aktivacije tega obrambnega mehanizm. Če pa si rečemo, da je situacija takšna kot je, da bomo nosili masko, ostali doma, ker je to pač dobro za nas in za druge, pa lažje gremo naprej. Sami kreiramo našo realnost. Ne potrebujemo nič drugega kot le druge besede. Glava bo z njimi povsem drugače dojela tisto, kar se nam dogaja.

Ohranjati mirno kri iz dneva v dan, upanje, nek ta pozitivni duh in se premikati naprej po najboljših močeh.

Ko so ljudje v stiski, je hudo, tega se zavedam in ne zanikam. Še vedno pa imamo v vsakem trenutku moč izbirati o tem, kako bomo gledali na situacijo. Če se smilimo sami sebi, nas to pelje v obup, v huda depresivna stanja in nam to nikakor ne koristi. Ohranjati mirno kri iz dneva v dan, upanje, nek ta pozitivni duh in se premikati naprej po najboljših močeh.

Kako vaša družina preživlja čas epidemije? Doletela vas je tudi okužba, kajne? Kako ste vse skupaj prestali?

S širšo družino smo bili vajeni, da smo se veliko več videvali. Moj brat živi v Dubaju, oče je razpet med Beogradom, Dubajem in Bledom. V zadnjem letu smo se zato res veliko manj videli.

Sicer pa sem tudi sama zbolela za koronavirusom in to mesec dni po porodu. Nikakor ni bilo lahko. Precej nas je potrlo, deset dni vročine, vsi mogoči simptomi. Zbolel je tudi sin, a smo nekako zmogli. Bilo je naporno, a sem imela pomoč, naše zlate mame so kuhale. Precej počitka sem potrebovala, udarilo mi je tudi na pljuča, težko sem dihala in kašljala. A smo »zborbali«.

Tudi sicer se vam je življenje v zadnjih letih močno spremenilo: kako vam ustreza ta bolj umirjen način življenja, nazaj v Sloveniji? Vas že kaj kliče tudi »svet tam zunaj« - potovanja, projekti? Jih pogrešate?

 Ne želim se ustaliti in postati stara mama.

Res je, v zadnjih letih se mi je življenje zelo spremenilo. Ustalila sem se v Sloveniji, v Radovljici. Zelo mi odgovarja ta način življenja. Sicer ne maram preveč besede, da se ustališ. Celo življenje imamo možnost raziskovati, potovati, delati različne stvari. Ne želim se ustaliti in postati stara mama. Sem si pa zaenkrat našla ljubo okolico, ustvarila svojo družino, res sem zelo vesela, da sem se vrnila v Slovenijo. Tu je kakovost življenja res visoka: narava, svež zrak, pitna voda. To v tujini ni samoumevno. Seveda pa pogrešam prijatelje s celega sveta, projekte in delovna potovanja. Ta so me vedno zelo veselila. Tega je zdaj, ko sem mama, sicer manj, a verjamem, da bom še potovala in delala na ta način, predavala v tujini. Vem, da vse to še pride. Zato ne morem reči, da vse to pogrešam. Niti, da sem za karkoli prikrajšana. Zdaj imam vso ljubezen, ki sem jo kadarkoli sanjala, od partnerja do otročka, tukaj v Sloveniji. In doma sem! A ni lepo biti doma?

Priporočamo tudi: Sara Isaković: Verjeti moraš, da si bog. In da si lev.

Morda vas zanima tudi: Jure Košir: Da, naredil sem veliko napak

Preberite še: Sara Isaković: Včasih sem molila, da bi trener zaspal

Morda vas zanima tudi: Lana Švab: Potrpežljivost z jasnim ciljem pripelje do uspeha