11.2.2021 ob 5:50 | Foto: Samo Vidic, Tobias Zlu Haller, Jakob Schweighofer/Red Bull Content Pool
Za najboljšo plezalko na svetu, šestkratno svetovno prvakinjo in rekorderko s tremi zlatimi kolajnami na enem prvenstvu, večkratno športnico leta, sicer pa vedno nasmejano in sproščeno 21-letno Korošico Janjo Garnbret pogosto kar zmanjka presežnikov. Ves svet se sprašuje, kako ji uspeva, ko premaguje nemogoče, oprimek za oprimkom do vrha.
Toda lansko leto je bilo tudi zanjo precej težko. Ne le, ker je razočarana ostala brez težko pričakovane olimpijske tekme, tekmovalnega adrenalina, ki jo je zadnja leta tako hitro poganjal naprej, temveč tudi zaradi osebne preizkušnje: z Domnom Škoficem, s katerim sta veljala za sanjski športni par, sta se namreč razšla.
Kljub temu iz nje veje optimizem. Kljub temu, da nista več par, ju vendarle druži še nekaj skupnih projektov. Še nedavno smo zadrževali dih ob posnetkih, kako sta skupaj preplezala trboveljski dimnik. »To je bil skupni projekt, bilo je nekako logično, da poskusita pač dva najboljša slovenska plezalca. Bila sva še par in bilo je res super, projekt je dobro uspel. Za naprej, pa bomo še videli,« pravi Janja, ki je sicer veliko sodelovala tudi pri zasnovi plezalnega centra v Vrbnjah pri Radovljici, ki je bil njun življenjski projekt.
Veliko sem se naučila o sebi, o treningu, na marsikatero stvar zdaj gledam drugače.
Vseeno je iz te velike osebne preizkušnje potegnila le najboljše in priznala, da se je ogromno naučila. »Največ se naučiš, ko se zgodi kakšna takšna stvar. Leto 2020 je bilo 'slabo', a po drugi strani sem lahko hvaležna za to leto in vse, kar je prineslo. Veliko sem se naučila o sebi, o treningu, na marsikatero stvar zdaj gledam drugače. Iz tega zornega kota leto ni bilo tako slabo, veliko lahko potegnem iz tega in vem, da mi bodo te stvari tudi naprej v življenju pomagale.«
V isti sapi pa tudi priznava, da ni tako lahko začeti znova. Vrnila se je na domačo Koroško, na treninge se vozi v Ljubljano, ob tem pa že razmišlja, da bi se morda kar preselila v glavno mesto in se izognila dolgim vožnjam domov v Šmartno pri Slovenj Gradcu. »Je drugače, začeti moram na novo, a po drugi strani je tudi to nov izziv.«
Po vseh teh letih nizanja uspehov kar pozabimo, da ima Janja pravzaprav šele 21 let, pred seboj pa praktično še celo kariero in življenje. A je sama, če se primerja z vrstnicami, dosegla in doživela že ogromno, po športni plati malodane vse. »Včasih imam občutek, da sem stara že 35 let. Veliko stvari sem že dosegla in jih dala skozi, veliko izkušenj imam. Zato sem res včasih že kot kakšna veteranka. Po drugi strani pa se včasih res moram opomniti, da imam šele 21 let in da imam še veliko pred seboj. Da se ne smem preveč obremenjevati s takšnimi in drugačnimi stvarmi. Ko bom čez pet let gledala nazaj, bo vse že drugače. Me pa včasih zadane, ko pomislim, kako daleč sem že prišla. Vem tudi, kako trdo sem delala za to in ponosna sem nase, da mi je vse to uspelo, da lahko sledim in uresničujem svoje sanje. Vsak si izbere svojo pot, vesela sem, da je ta moja.«
Včasih se moram opomniti, da imam šele 21 let in da imam še veliko pred seboj.
Je mladost v steni vedno prednost? Kaj pa izkušnje? Janja pravi, da ko je začela tekmovati v svetovnem pokalu, ni veliko razmišljala. »Prišla sem, tekmovala, lahko sem samo plezala. Iz tekme v tekmo se učiš, vedno se ti zgodi kaj novega. Vedno so mi vsi govorili, da bom nekoč tekmovala 'na izkušnje', pa nisem nikoli zares razumela tega. A zdaj, ko pomislim, je res. Ves čas se učiš, ko pride določena situacija, veš, kako se boš rešil. Pri tem izkušnje že zelo pomagajo. Lahko se že zanašam nanje.«
Ko športnik že tako mlad osvoji toliko, mu hitro lahko začne tudi primanjkovati izzivov. »Tega še nisem začutila,« pravi. »Vedno iščem nekaj novega, moram imeti nekaj, kar me vleče naprej. Vedno, ko sem dosegla nek cilj, sem se vprašala: kaj pa zdaj? Včasih moraš malo počakati, iti s tokom in potem vidiš, kam te potegne. Narediti moraš to, kar želiš sam, ne kar ti govorijo drugih. Včasih se zavem, da sem v razmeroma kratkem času, v petih letih, dosegla praktično vse. Vem, da mnogo športnikov na to čaka precej dlje, 15 let in več. A mislim, da si bom vedno lahko našla kopico novih izzivov. Plezanje je tako raznovrsten šport, da v njem izzivov praktično ne zmanjka. Če ne več na tekmah, pa v skali. V glavi imam vedno neke kratkoročne cilje, letos so seveda glavne olimpijske igre, tudi za naprej je dobro imeti načrt, da ne greš brezglavo naprej.«
Pot je torej že začrtana. Kot pravi, je z glavo in srcem pri olimpijskih igrah. In potem pri naslednjih, ki so v Parizu. In še naslednjih v Los Angelesu … »Včasih me že kdo vpraša, kdaj bom nehala. A saj sem stara šele 21 let!« pristavi v smehu, prizna pa tudi, da se včasih tudi sama zamisli in si skuša predstavljati, kdaj bo končala. A misli hitro odžene. »Preveč mi je lepo v plezanju.«
So ji ti cilji in plezanje na sploh v toliko večjo uteho, ko preživlja težko obdobje v zasebnem življenju? »Ko se ti zgodi nekaj takega, je zelo pomembno, da imaš okoli sebe ljudi, ki te podpirajo in te ujamejo, ko padeš. Hvaležna sem staršem, prijateljem, trenerjem, ki mi stojijo ob strani. Dobra stvar pri plezanju je to, da pri njem ne moreš razmišljati o nobeni drugi stvari, ko greš na trening, pozabiš na ostale stvari.«
Ko se ti zgodi nekaj takega, je zelo pomembno, da imaš okoli sebe ljudi, ki te podpirajo in te ujamejo, ko padeš.
Leto pa je bilo sicer zanjo težko tudi, kjer je zelo pogrešala tekmovalni adrenalin. Zaradi pandemije so odpadle številne tekme svetovnega pokala, da ne govorimo tudi o glavnem cilju sezone – olimpijskih igrah. Kako težko je to sprejeti športniku, ki je na vrhuncu svoje moči, ko na svetovnem prvenstvu osvoji zlato kolajno v vseh treh disciplinah? Kot da bi mu odrezal krila? »Zagotovo mi je manjkal ta adrenalin, ki sem ga bila vedno vajena. Ni bilo pravega ritma. Bila sem vajena treningov pozimi in potem tekmovanj. Naenkrat tega ni bilo in spoznala sem se v novi luči. Vedno sem imela pred seboj neke cilje, lani pa je motivacija precej nihala, nisem vedela, ali moram biti v najboljši formi v avgustu ali ne. Veliko je bilo nekih vprašanj. A k sreči sva s trenerjem postavila načrt in ga testirala za letošnje olimpijsko leto. Tako sem do avgusta trenirala po tem načrtu, da sem videla, kako so potekale stvari. Tako sem nekako odmislila virus in se vrnila v normalen trening. Bilo pa je težko, pogrešala sem adrenalin, pa tudi potovanja, druženja s prijatelji.«
Trenutno je že v obdobju zelo intenzivnih priprav, v treh dneh opravi pet treningov, veliko dela na moči in skuša opraviti čim več dela pred začetkom tekmovalne sezone v aprilu.
Svojevrsten »trening« pa je bil kajpak tudi podvig, ki sta se ga z Domnom lotila jeseni: preplezala sta najvišjo stavbo v Sloveniji – dimnik v Trbovljah. »To je bil zagotovo najboljši projekt, ki sem se jih kdaj lotila. Vse skupaj je bilo nekaj novega, drugačnega, odbitega. Takšnih smeri prej še nikoli nisem plezala. Morda pa sem vse skupaj malo podcenjevala. Vseeno nisem vajena viseti v pasu cel dan, ko te vse boli, vse skupaj se precej razlikuje od 'mojega' plezanja in treningov. Ko pomislim nazaj, si rečem, da sem bila nora, da sem sploh šla v to. Rekla sem tudi, da se kaj takega nikoli več ne grem. Bilo je zares naporno. Sem pa seveda vesela, da nama je vse skupaj uspelo. Šla sem iz svoje cone udobja in poskusila nekaj novega,« je opisala ta nor podvig in priznala, da se je v njem veliko naučila. »Vse skupaj mi je dalo nov pogled na plezanje, še bolj spoštujem plezalce, ki se lotevajo podobnih težkih smeri. Nikakor ni lahko. Ocena smeri je 8a, a do tam je še 7a, 7b in tako naprej. Zelo si utrujen. Vse skupaj mi je dalo veliko, vem, da mi bo v pomoč tudi na tekmah. Bila sem utrujena, uničena, a se še vedno borila naprej, dala vse od sebe in videla, da zmorem.«
Ko pomislim nazaj, si rečem, da sem bila nora, da sem sploh šla v to.
Ko vse skupaj na posnetkih opazujemo laiki, se nam vrti v glavi in nejeverno zmajujemo z glavo, kako sta pogumna. A je tudi Janja priznala, da brez strahu ni šlo. »Bilo me je strah, priznam. Hitro se lahko zgodi napaka in veliko strahospoštovanje sem imela pred tem izzivom. To je nekaj drugega, kot plezanje v dvorani, nisem bila vajena niti te vrvne tehnike in varovanja v steni. Dva dni prej sem prvič poskusila, nato pa šla na dimnik. Bilo me je strah, ali bom vse naredila prav. Saj načeloma vse znaš, toda ko si v steni, hitro pride do nepredvidljivih situacij. Poleg tega moraš povsem zaupati osebi, ki te varuje, da bo on vse naredil prav, da bo po 11 urah še vedno toliko osredotočen. A ko sem začela plezati, sem čutila, da bo vse potekalo dobro,« Janja sklene pripoved, ki najbolje ponazarja njeno športno osebnost: da je neustrašna, a prizemljena.
Zaveda se, da je takšna tudi vzor številnim mladim in to ji je v ponos. »Ko si enkrat javna oseba, moraš nase prevzeti tudi del odgovornosti. Lahko pokažeš drugim, kaj vse se da, da lahko sledijo svojim sanjam in uresničijo vse. Rada sem dober vzor.«
Ko razmišlja o začetku svoje poti in kako jo je uresničevala, pa še pove: »Če imaš vizijo in ji slediš, lahko uresničiš vse. Vedno me je gnala naprej želja po napredku. Vedno sem veljala za talent, a to ni vse. Na koncu ne pomeni nič, če nisi deloven, osredotočen. Pri uspehu se na koncu vse sestavi: sem delovna, disciplinirana in organizirana. Ko sem bila majhna, se nikoli nisem primerjala z drugimi ali dejala, da sem boljša od nekoga. Vedno sem imela v glavi le sebe, jaz sem želela biti vsak dan boljša. Osredotočen moraš biti le nase in iti svojo pot.«
Preberite še: Vida Igličar: Kako sem v stotih dneh spremenila svoje življenje
Morda vas zanima tudi: Vanja Brodnik, od smučarke do terapevtke: Skozi svoje bolečine sem se ogromno naučila
oddajte komentar