Tina Maze: »Pomislila sem, da lahko kar umrem, saj sem naredila že vse«

Topel majski dan je, v Gorici vse buhti od svežega cvetja in zelenja, Andrea Massi pa iz avtodoma zlaga turne smuči in opremo. Zime visoko v gorah še ni konec, to najboljša slovenska smučarka v zgodovini Tina Maze še kako dobro ve. Svojčas, ko je še tekmovala, je sneg močno zaznamoval tudi njena poletja.

A ne več. Danes nam v tem času že ponudi prve češnje z njihovega bujnega vrta in se potopi v dogodivščine, za katerimi sta bila skupaj s štiriletno Anouk na lovu v zadnjih mesecih njihovih zimskih popotovanj.

»Za otroka je težko, ko je v toliko različnih okoljih, med toliko različnimi ljudmi. Navezana je name in na Andreo. Saj ni težava v tem, da smo veliko naokrog. Toda mene vsi poznajo in posledično tudi njo. In to za otroka ni sprejemljivo. Ker pač ne procesira stvari kot jih odrasli. Ko pridejo ljudje do mene, se zapre. Verjetno se bo navadila, da to spada zraven.

Otroci imajo radi svoj mali svet, v katerem se počutijo dobro. Ni jim tako težko zamenjati kraja, težje je menjati ljudi. Če imaš stalne stike, to gre, sicer pa potrebuje toliko več časa, da se navadi. Treba jim je le dati čas,« je med drugim povedala o izzivih, ki jih prinaša tovrsten način življenja. 

Kako doživljate zdaj snežne dni, ko niste več v tekmovalni vlogi? Kaj opažate, v čem uživate?

Vesela sem, da sem pozimi veliko na snegu. Mislila sem, da mi sneg ne bo manjkal, toda potem ko smo bili skoraj leto dni le v Gorici, sem ga že močno pogrešala. Tukaj ni zime. Biti v hribih, v gorah, tam se počutim doma. Delo zunaj mi daje zadovoljstvo in energijo.

Zdaj smo veliko zunaj tudi z Anouk. Včasih se je treba sicer kar potruditi, da otroka spraviš ven iz hiše. Toda potem ko smo zunaj, se vedno ima fino. Pomaga tudi, če pridejo kakšni njeni prijatelji.

Kako pa vama gre predajanje smučarskega znanja nanjo?

Videla sem, da ima Andrea, ki je naredil izpit za učitelja smučanja, določeno znanje, ki ga sama nisem imela. Anouk je lahko dajal bistveno boljše napotke in jo praktično v enem dnevu postavil iz klinastega v paralelni zavoj. Če ne poznaš metodike, je to težko. Navdušena sem bila nad tem, kako jo je to naučil.

Zato, pa tudi ker sem to že od nekdaj načrtovala, sem zdaj tudi sama opravila ta izpit. Vsi so se mi malo smejali, češ, ali moram zares tudi jaz to opravljati. Toda, če znaš smučati, še ne pomeni, da znaš tudi učiti smučati. Z demonstracijo res nisem imela težav, kar pa se tiče metodike in teorije, pa sem kot učitelj dobila povsem drugačen pogled, kot sem ga imela kot tekmovalka. Vesela sem, da sem se lotila tega.

Dogajalo se mi je namreč, da sem kot ambasadorka Stöcklija smučala s skupinami ljudmi, ki so me prosili, naj jim povem, kako naj smučajo. Pa sem jim dejala, da ne vem in jim lahko predlagala le, naj se peljejo za menoj in me skušajo posnemati. Zdaj, ko imam dodatno znanje, mi bo v prihodnje verjetno lažje in bom že lahko koga tudi kaj popravila.

Sicer pa imate tudi pedagoško znanje s fakultete.

Z otroki sem vedno rada delala, imam ta občutek za delo z njimi. Jasno, kot mama tako ali tako. A tudi sicer opažam, da mi je v užitek učiti tudi otroke prijateljev. Spraviti se je treba na njihov nivo, biti malo otročji. To mi ni tuje, rada to počnem.

Kakšna učenka pa je Anouk, vas morda kaj spominja na vas v smučarskih začetkih?

Težko rečem. Zagotovo ima karakteristike naju obeh, ki se različno odražajo. Vsake oči vidijo drugačne podobnosti. Moja mama pravi, da mi je zelo podobna, Massijevi sorodniki pa, da je njemu. Je mešanica obeh, tudi po značaju.

Kaj pa še bo, bomo videli. Občutljiva je zagotovo. Tudi sramežljiva. Fletna. Če bi morala kdaj prej narisati, kakšno hčer si želim, bi jo narisala točno takšno kot je.

Celoten intervju s Tino Maze si lahko preberete TUKAJ.