Športni psiholog Tamare Zidanšek o velikem uspehu: Upa si verjeti, to je njen največji dosežek

Slovenijo je v teh dneh zalil nov val športne evforije. Še pred dvema tednoma si ni nihče mislil, da bomo izjemen slovenski uspeh gledali na enem od najslovitejših teniških turnirjev na svetu, na OP Francije. Tamara Zidanšek se je na tej ravni sploh prvič prebila v 3. krog turnirja, a uspeva ji vse več in več: prebila se je v polfinale, izjemna igra in nepopustljivost, s katero navdušuje 23-letnica iz Slovenskih Konjic pa obljublja celo še kaj več.

Kar naenkrat tako igra na slovitih teniških štadionih, pod žarometi in pred milijoni televizijskih gledalcev. Uspeh, o katerem je Tamara, ki se je relativno pozno odločila za tenis (prej je namreč trenirala tudi deskanje na snegu), doslej lahko le sanjala. Toda vse po vrsti, tako strokovnjake kot gledalce po vsem svetu, je Tamara navdušila s svojo psihološko trdnostjo, ki je za tenis ključnega pomena, pravi njen športni psiholog Matej Lunežnik, ki jo spremlja tudi na tribunah v Parizu.

Vera, ki jo nosi v sebi

»Tamara je na tem turnirju pokazala veliko novih momentov. Predvsem to vero, ki jo nosi v sebi in s katero ne popušča. Morda je bilo s tega vidika v boju za četrtfinale z Romunko Cirsteo še najlažje, sicer pa se je v vseh dvobojih morala trdo boriti. A vidimo, da ne popušča, da drži rezultat, da verjame. Tudi ko marsikdo misli, da je to že konec, naprej igra in se osredotoča na svojo igro. Mislim, da je to zelo velik in pomemben moment,« je med drugim povedal Lunežnik, ki je tudi vesel, da je končno začela igrati tako kot zna. »Že lani je fenomenalno igrala z Garbine Muguruza, pa ji ni uspelo. Letos je očitno naredila pomemben korak naprej. Njeno znanje ni sporno. Zdaj ve, da lahko in zna iti čez te 'zgodovinske' ovire naprej s to svojo borbo in vero. To nosi v sebi in to je eden njenih največjih dosežkov tega turnirja.«

Ko dojameš, da je vse na tebi, ne glede na to, od kod prihajaš, da si ti tisti, ki bo odločal o sebi, potem si sposoben velikih stvari.

Uspelo ji je to, kar še nobeni njeni predhodnici v samostojni Sloveniji. Mima Jaušovec je Roland Garros osvojila leta 1977, odtlej pa se nobena slovenska igralka ni približala temu uspehu. Zdi se, da je Zidanškova prestopila tudi to slovensko »majhnost«, s katero se marsikdaj omejujemo Slovenci. Predvsem pa navdušila v trenutkih, ko ji je rezultat začel polzeti iz rok. Mnogokrat smo v takšnih trenutkih videli »avtocesto navzdol«, a ne pri Tamari. V vsakem dvoboju na turnirju ji je uspelo po težavah nagniti tehnico nazaj na njeno stran. »To so veliki pritiski. Vsakič, ko si pod tem pritiskom, obstaja možnost, da ti ne bo uspelo. Ali pa da ti bo. Vsi ljudje razmišljamo o tem, kaj se bo zgodilo, če mi ne bo uspelo. Ta pritisk je zelo močan. Ko si v taki situaciji, si hitro najdeš izgovor, da smo Slovenci mali, da nimamo denarja. A to ni izgovor. Moraš udariti v avt, zato ker smo mali? Tega ne razumem. Ko dojameš, da je vse na tebi, ne glede na to, od kod prihajaš, da si ti tisti, ki bo odločal o sebi, potem si sposoben velikih stvari. Mislim, da je to tudi močno sporočilo vsem ostalim.«

Najtežja mentalna igra na svetu

Zidanškova je na tem turnirju tudi tujim medijem zaupala, da je v zadnjem obdobju naredila velik napredek v psihološki pripravljenost. Z Lunežnikom sodelujeta dobro leto. O tem, koliko je napredovala nekdanji smučarski trener pravi, da to pač ni merljivo v številkah, gre za proces. »Zadeva mora dozoreti, zrasti v njej, sprejeti in poosebiti mora te stvari. Mislim pa, da je zelo napredovala. Največ je naredila s tem, da si upa verjeti. Biti na tem turnirju je velik trenutek, še nikoli ji ni uspelo kaj tako velikega, zdaj je med temi velikimi imeni. Misliš si, da je to nek bav-bav. A na koncu vidiš, da so tudi to samo dekleta z dvema rokama in nogama, vsi smo ljudje, tudi njih se da zlomiti, če pokažeš, da ne boš popustil. Mislim, da se je tu zgodil največji premik. Verjame in počne to, kar zna.«

Najtežje za možgane je, da izgubijo nekaj, kar že imajo. V tenisu imaš ogromno teh izgub.

Tenis je šport, v katerem je psihološka naravnanost ključnega pomena. Lunežnik meni, da je to »najtežja mentalna igra na svetu«. »Najtežje za možgane je, da izgubijo nekaj, kar že imajo. V tenisu imaš ogromno teh izgub, lahko igraš niz 50 minut, osvajaš točke, a na koncu lahko imaš ničlo. Težko je. Začneš tuhtati, kaj si vse izpustil iz rok. Težko se je osredotočiti nazaj na igro. Hitro se zgodi, da se igralci zlomijo in ne igrajo več kot znajo. Zato je tenis tako težak, biti moraš sposoben se hitro preusmeriti naprej, se prilagoditi, se sprijazniti.«

Kot še pravi, je tudi te stvari treba trenirati. »To ni le stvar pogovora. Vsak, ki se malo spozna na tenis, ve, kako je treba v določenem trenutku igrati. A to narediti ni tako enostavno. Trenirati moraš, da lahko, ko pride trenutek, to tudi izvedeš.«

Vse niti v njenih rokah

Se pa psihološka priprava seveda razlikuje z vsakim dvobojem posebej. Napetost se z vsakim dvobojem stopnjuje, zdaj je že treba tudi brzdati evforijo. »Vse niti držimo v rokah, vemo, kako se moramo obnašati. V podobnih situacijah sem bil že kot trener v smučanju. Treba se je izolirati, se preusmeriti na tekmo, na igro. Za Tamaro vse skupaj tudi ni čisto vsakdanje: tako veliki dvoboji na takšnih velikih igriščih, kamera jo spremlja vsak dan, medijska pozornost je usmerjena vanjo. A to so situacije, s katerimi se je treba spoprijeti, jih dati na stran in se osredotočiti na le eno stvar - igrati tenis.«

Smo v svojem filmu, dajemo svoj maksimum, igramo na polno, verjamemo.

Zdi se, da je vse to nekoliko lažje tudi zato, ker je v ekipi že ves čas prisotna neka sproščena in pozitivna energija. Kdor jim sledi na družabnih omrežjih, lahko vidi, da jih spremlja veliko smeha, tudi zaradi Lunežnikove izgubljene stave – po vsaki njeni zmagi gre namreč bos od štadiona do hotela. »Zagotovo, ta pozitivni pristop je velik kamen v mozaiku. Vendar pa je ta slika rezultata, ki je zdaj zelo lepa, sestavljena tudi iz številnih drugih kamenčkov. Težko je reči, kateri je najpomembnejši. V trenutku, ko stopiš na igrišče, moraš pokazati, kaj znaš. Je pa lažje, če imaš ob sebi ekipo, ki te podpira, ljudi, s katerimi se imaš 'fajn'. Konec koncev je tudi pomembno, da ves čas ne sedimo za mizo in se pripravljamo na tekme, temveč da smo tudi sproščeni, se zabavamo. S to energijo nam je vsem veliko lažje.«

Že ves čas poudarjajo »Gremo do konca!«, a Lunežnik priznava, da si po prvem in zelo napetem dvoboju, ki je trajal več kot tri ure, niso predstavljali, da bodo prišli tako daleč. Tako tudi niti še ne dojemajo, kaj jim je uspelo. »Nismo preveč osredotočeni na to, kaj vse to pomeni v rezultatskem smislu. Enostavno smo v svojem filmu, dajemo svoj maksimum, igramo na polno, verjamemo. To je to. Ves ta direndaj okoli je bolj za vas, medije. Smo pa seveda zelo veseli in ponosni, občutkov se ne da opisati.«

Preberite tudi: Naomi Osaka: v ozadju njenega boja z depresijo je tudi Serena

Morda vas zanima tudi: Serena Williams izčrpana in pod stresom: Ni lahko