Špela Ponomarenko Janić po hudem razočaranju na OI: Otroka sta me spomnila, da življenje ni le šport

Pripravljena je bila na tekmo kariere, a ta se je sprevrgla v nočno moro. Kajakašica Špela Ponomarenko Janić še danes težko, s cmokom v grlu in solzami v očeh govori o travmatični preizkušnji na olimpijskih igrah v Tokiu, ko sta s sotekmovalko v dvojcu Anjo Osterman v valovih izgubili zaveslaj in se zvrnili v vodo. Razblinile so se njune sanje o kolajni, na katero sta bili pripravljeni, za katero sta garali vse življenje.

Ni več najmlajša, da bi imela še veliko drugih priložnosti, tega se zaveda in v svojo športno prihodnost ni več najbolj prepričana.

A glas se ji razvedri, ko jo obsijeta njeni sonci: 7-letni Adam in 3-letna Sofia. Zaradi njiju ji je toliko lažje, četudi se morda to sliši nenavadno. Že res, da je cela družina, ki sta si jo ustvarila s trenerjem in možem Stjepanom Janićem, podrejena vrhunskemu športu, garanju, usklajevanju in odrekanju, toda v težkih trenutkih drug drugega spomnijo, kaj je najpomembneje - ne šport in kolajne, temveč, da imajo drug drugega.

Špela je za Mično spregovorila o vsakdanu športne družine in tudi o tem, kako težko se je vrhunski športnici odločiti za materinstvo.

Ste si že odpočili po olimpijskih igrah, koliko ste si lahko vzeli premora? Ste zdaj že nazaj na treningih?

Po olimpijskih igrah se je bilo kar težko motivirati za naprej. Po OI sva si vzeli 10 dni prosto. Bili smo doma, na morju, nikamor nismo šli. Toliko potujemo, da sem doma vedno najsrečnejša. Nobenih drugih dopustov nismo načrtovali, otroka sta bila vesela, da smo lahko bili na plaži cele dneve in uživali.

Da dokaževa, da sva sposobni več od tistega plavanja na olimpijskih igrah.

Zdaj sva se vrnili nazaj v Bohinj na treninge. Toliko smo v zadnjih letih vložili v ta dvojec, za to olimpijsko tekmo, zato se nam je zdelo prav, da nastopiva še na svetovnem prvenstvu in dokaževa, da sva sposobni več od tistega plavanja na olimpijskih igrah. Da ne bi šlo vso delo v nič. Ker če bi nam na OI uspelo tako kot smo si zamislili, bi svetovno prvenstvo izpustili in raje uživali doma.

Približno mesec dni je od spodletele olimpijske tekme. Je še težko govoriti o tem? 

To je tekma, ki je na sporedu na vsake štiri leta, zdaj je bila celo po petih letih. Ogromno je tekem, na katerih bi se nama lahko to zgodilo, a zgodilo se nama je prav v Tokiu. Bilo je težko. V Riu sem že bila blizu (4. mesto, op. p.), zdaj pa je bil cilj kolajna, saj je ta še edina, ki mi manjka v karieri. Na koncu pa se je vse končalo na najslabši možni način.

Kakšni so bili trenutki po tistem polfinalu? Kaj športnik, ki celo življenje posveti eni tekmi, doživlja ob takem razočaranju? V medijih so le zgodbe zmagovalcev, solze razočaranja pa ostanejo mnogokrat skrite javnosti.

Ves trud, ki si ga vložil, vsa leta treningov .. Kot da nisi naredil nič.

Na začetku sploh nisem mogla verjeti, da je to sploh mogoče. In da se je to dejansko zgodilo. V vodo se nisem zvrnila nikoli, razen morda še kot otrok, ko smo po počeli nalašč. Odkar pa sem začela trenirati, se mi to nikdar ni zgodilo, pa sem v tem že precej časa. Ves trud, ki si ga vložil, vsa leta treningov .. Kot da nisi naredil nič. Težko, zelo težko je govoriti o tem …

Na srečo imam doma dve sonci, otroka, ki sta me spomnila, da v življenju ni le šport in da so pravzaprav druge stvari še veliko pomembnejše od tega.

Družina je v takšnih trenutkih najboljše zatočišče, ob sebi ste imeli tudi partnerja. Je zaradi najbližjih v teh težkih trenutkih vseeno kaj lažje?

Ko je partner tvoj trener, ni vedno najlažje. Ko mi je težko na treningu, imava včasih različna mnenja. Včasih, ko mi ne gre, jih morda slišim več, kot bi jih sicer od trenerja. A to je šport, znava ločiti te stvari. Zato je vsekakor tudi plus, da je mož moj trener, da je z menoj ves čas, da sta z nama tudi otroka. Na OI ju sicer ni bilo, sicer pa večinoma sta. Ko pridem iz vode, moram vlogo športnice ugasniti in biti le mama. Tako lahko slabe stvari s treninga odmislim, onadva mi pri tem najbolj pomagata. Z njimi lažje pozabim na težke trenutke. Tedaj sem še toliko bolj vesela, da smo skupaj, se igramo in smo samo normalna družina.

Predstavljamo si, da je šport in družino vseeno težko ločiti. Katere so prednosti in slabosti tega, da je pravzaprav cela družina del vaše kariere?

Moj bioritem se je od tedaj, ko sem bila še brez otrok, spremenil. 

Glede na to, da imam dva otroka, si svoje športne poti ne bi predstavljala drugače, kot da potujeta z menoj. Ne bi jih mogla puščati doma za toliko časa, kot smo naokrog. OI so sicer posebna zgodba, ne bi mogli biti z nami v olimpijski vasi, tudi pot je naporna, ne le za otroka, tudi za mojo mamo, ki vedno pazi na otroka. Seveda je težko, ko pridem s treninga in sem utrujena, ko bi rada samo ležala in počivala za naslednji trening. Ampak moj bioritem od tedaj, ko sem bila še brez otrok, se je spremenil. Da bi imela počitek po kosilu, tega ni, morda le v redkih primerih, ko otroka skupaj zaspita ravno ob istem času in lahko tudi jaz z njima. Sicer pa sem se že navadila, da tega ne potrebujem več. Hodim pa zato toliko prej zvečer z njima spat in nadoknadim vsaj ponoči.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Špela Ponomarenko Janic (@spela_ponomarenko)

Kako zahtevna so ta usklajevanja športa, varstva, zdaj tudi že šole?

Letos je bilo res še nekoliko težje, saj je Adam začel hoditi v šolo. A ker je bilo toliko šolanja od doma, se je poklopilo, da ni veliko manjkal. Sofija še ne hodi v vrtec, tako da je nekako šlo. Prvoti načrt je bil, da leta 2020 končamo olimpijske igre, Adam pa začne hoditi v šolo. Toda zaradi pandemije se je vse spremenilo, potrebno je bilo nekoliko več usklajevanja in kar nekaj 'hudih živcev'. Ko sem se vrnila s treninga, smo bili na zoomu, tudi prvošolci so imeli kar veliko dela. Seveda jim je veliko lažje, če bi bili v šoli, ko so skupaj in delajo vsi. Bilo je težko, a na koncu smo uspešno končali prvi razred.

Kako otroka gledata na vašo športno pot, na tekmovanja, kako dojemata ta vaš način življenja?

Vajena sta, da tako mi živimo, zato tega ne dojemata kot nekaj drugačnega. Rada potujeta, je pa res, da je vedno težje, saj imata doma že prijatelje, želita biti tudi z njimi. To jima skušamo čim večkrat omogočiti. Ko poleti treniramo v Bohinju, skušamo velikokrat skočiti tudi domov v Koper, se udeležiti rojstnih dni, jima pričarati čim več teh otroških radosti. A zdaj sta tudi že tako velika, da razumeta, zakaj smo tam. Včasih sina vprašam, če bi šel domov, pravi, da ne moremo, ker moramo trenirati in je treba še ostati. Sta pa tudi vajena hoditi po svetu, povsod si hitro najdeta prijatelje. Tudi tukaj v Bohinju, kjer stanujemo v hostlu, je vedno veliko otrok. Včasih se priključita kakšni skupini, ki je na kakšnem taboru ali otrokom, ki so na počitnicah. Pa tudi sicer se jima veliko dogaja, vzamemo ju na katamaran, Adam je čez poletje tukaj tudi hodil na tenis, pa plezat.

Včasih sina vprašam, če bi rad šel domov, pravi, da ne moremo, ker moramo trenirati in je treba še ostati. 

Kaj menite, je, glede na to, da tako od blizu spremljata vrhunski šport, njuna pot v šport neizbežna?

Kaj pa vem. Za Adama, ki je starejši, se mi ne zdi, da bi se odločil za kaj takega. Mislim, da že vidi, kako se mama muči in že razume, da te stvari niso tako enostavne, da bi samo prišel in malo veslal. Verjamem pa, da se to še lahko spremeni skozi obdobja. Tudi sama sem bila kot otrok precej lena, najbrž ima to po meni. Je precej preračunljiv. Vedno, ko se začne potiti, pravi, da je to dovolj in da lahko gremo domov. Bi rekla, da je Sofia bolj aktivna že od malega, bolj ve, kaj bi rada. Ampak nikoli ne veš. Zgodaj je še, silili pa ju ne bomo. Šport jima je treba predstaviti v najboljši luči, jima ponuditi, da spoznata različne stvari. Na koncu si morata izbrati tisto, kar jima bo najbolj všeč, naj bo to šport ali glasba ali pa fizika.

Ali se vam zdi, da je na splošno za športnice bolj pomembno, da imajo med kariero ob sebi partnerja? Veliko poznamo teh uspešnih navez.

Dvomim, da bi kakšen drug trener resnično razumel, da nisem spala in da se slabo počutim. 

Ni najbolj enostavno. S partnerjem preživiš 24 ur na dan. Če se dobro razumeš, kot se razumeva midva, je to lahko velika prednost. Partner te najbolje pozna, posebej zdaj, ko imava otroke, najbolje ve, kakšna je bila noč, kdaj sem bolj utrujena. Tako lahko prilagajava treninge. Dvomim, da bi kakšen drug trener resnično razumel, da nisem spala in da se slabo počutim. On vse vidi in to zelo pomaga.

Pa tudi sicer si je najbrž težko predstavljati biti toliko časa stran od družine.

Seveda. Ko sem se odločila, da bom postala mama, sem vedela, da bosta v tem tudi otroka. Mamo se vprašala, če nam je pripravljena pomagati in hoditi z nami. Bila je že v pokoju, imela je voljo in čas, da se nam pridruži. Tudi zanjo ni enostavno, pol leta biti doma in pol leta naokrog. V tistem času, ko smo doma se moramo tudi odpočiti en od drugega, da lahko potem spet nadaljujemo polni energije.

Kako se je sploh razvijala vajina skupna zgodba s Stjepanom?

Spoznala sva se leta 2002, ko je on še tekmoval, par sva od 2003, poročena pa od 2010. Tedaj je Stjepan zaradi zdravstvenih težav končal kariero. Že tedaj sva bolj ali manj trenirala skupaj, veliko sva trenirala tudi na Madžarskem, kjer je trenirala njegova sestra. S časom je postala muka, da moraš vedno daleč potovati na treninge, 7 ur vožnje je na Madžarsko. Tukaj v Bohinju je veliko lažje. Ko je končal kariero, je bilo kar nekako logično zaporedje, da ostane z mano kot moj trener.

Kaj pa odločitev za materinstvo: ta je po navadi pri športnicah povezana z zaključkom športne kariere. Se je bilo težko odločiti?

Ni enostavno, še zlasti ne v slovenskem sistemu. Vsako leto namreč podpišem novo pogodbo zaposlitve v vojski. Če nimaš rezultatov, te hitro črtajo. Zato se je težko odločiti za ta korak. Bila sem stara 31 let, imela sem medaljo s svetovnega prvenstva, kar je pomenilo, da imam zagotovljeno kategorizacijo še za štiri leta. Tako sva se kar hitro odločila, da poskusiva. Ko sem se za to odločala, nisem razmišljala o koncu kariere. Zadnja tekma, ki sem jo odveslala, je bila namreč kolajna na svetovnem prvenstvu. Celo nosečnost sem trenirala. Poslušala sem svoje telo in bila aktivna skoraj do konca. Noseča sem bila poleti, veliko sem plavala in bala sem se, da mi bo odtekla voda in ne bom vedela (smeh). Bila sem aktivna. Vendar pa je bil prvi porod precej zahteven. Kar nekaj časa je trajalo, da so se rane zacelile in da sem lahko začela trenirati. Toda že leto pozneje sem se uvrstila na OI in bila potem v Riu četrta. Vse se je dobro izteklo, zato sem se tudi za drugega otroka odločila na podoben način. Vedela sem, da je bil primeren čas. Drugič je bilo veliko lažje, porod je bil lažji. Trenirala sem do konca, saj sem se tudi sama bolje počutila. Ko sem se pogovarjala z ginekologom, mi je dejal, da je moje telo pač vajeno, da je ves čas aktivno in mi tudi sam predlagal, naj poslušam svoje telo in treniram kot najbolje znam. Seveda to ni bil tisti trening, kot ga imam po navadi, sem pa trenirala več in se tudi prej vrnila. Že 9 mesecev po porodu sem osvojila medaljo na svetovnem prvenstvu.

Kakšen bi bil vaš nasvet, sporočilo športnicam, ki razmišljajo o materinstvu?

 Če se želiš vrniti, se moraš držati meje dobrega počutja in paziti, da je ne prestopaš.

Najpomembneje je poslušati svoje telo. Če se želiš vrniti, se moraš držati meje dobrega počutja in paziti, da je ne prestopaš. Postopoma ti lahko uspe, je pa pomembno, da imaš pri tem nekoga, ki ti bo pomagal. Če to počneš sam, s partnetjem, ki dela, in nimaš nikogar, ki bi ti pomagal pri varstvu, je to zelo težko. Morda se zdi, da je bilo pri nas enostavno, a ni bilo. Veliko je usklajevanja, odrekanja, ampak to je moj način živjenja, moje življenje je šport in tega sem se zavedala, še preden sem zanosila. Vedela sem, da bi se rada vrnila, ali pa vsaj poskusila. Nisem vedela, ali mi bo uspelo, na koncu mi je dvakrat. Ni univerzalnega recepta. Vsaka mama ima svojo izkušnjo, tudi otroci so različni, vsak ima svoj ritem.

Kako razmišljate o nadaljevanju poti?

Najprej svetovno prvenstvo, potem pa bom potrebovala malo daljši oddih za svoje telo, glavo in otroke. Nato bom razmišljala, kako in kaj naprej. Najprej bi rada veslala čim bolje na še eni tekmi, potem pa potrebujem malo premora po vsem tem, kar se je dogajalo.

Preberite še: Sara Isaković: Imeti dojenčka je veliko lažje kot se pripravljati na olimpijske igre

Morda vas zanima tudi: Janja Garnbret o težkem letu in razhodu z Domnom: O sebi sem se ogromno naučila