Savina Goličnik stoji za akcijo Božiček za en dan: Želeli bi si vsako leto krajše sezname

Že ko je danes 41-letna Ljubljančanka odraščala z materjo samohranilko, ji je bilo jasno, da življenje ni rožnato. In koliko pomeni nesebična pomoč. Že tedaj je vstopila v svet prostovoljstva, danes pa si Savina Goličnik ne predstavlja več, da tega ne bi počela.

Pa četudi jo je doslej življenje vodilo po zanimivih poteh in izzivih, nekaj let je bila denimo trenerka softball ekipe na Švedskem. A kot pravi, je Božiček za en dan tisto, na kar je najbolj ponosna.

Začelo se je pred osmimi leti. Idejo jo dobila v Južni Afriki, kjer je spoznala Santa Shoebox, princip obdarovanja, ko »Božiček« v škatlo za čevlje pripravi darilo za izbranega otroka, pa se je tudi pri nas odlično prijel in postal kar osrednja akcija prazničnega obdarovanja. Dobrotnikov oz. Božičkov za en dan se vsako leto najde ogromno, žal pa ne zmanjka tudi seznamov otrok iz socialno šibkih okolij, v zadnjih letih so se ji pridružili tudi starostniki.

December je tu, verjetno je dogajanje pri vas že kar pestro. Je Božiček za en dan že v akciji in s čim se trenutno ukvarja?

Trenutno skušamo skoordinirati vse prevoze z zbirnih mest do našega centralnega skladišča, glede na vse ukrepe, moramo nekoliko bolje organizirati tudi prostovoljce. 

Je letošnje leto zaradi pandemije prineslo zahtevne izzive tudi za vaš projekt?

Marsikdo od Božičkov ima morda letos na seznamu kar svojega otroka.

Priprave so sicer potekale tako kot vsako leto, z izjemo spletnih sestankov,  smo pa začeli migati teden dni prej kot običajno. Vseeno je vse skupaj prineslo nekaj omejitev, ukvarjali smo se s prehajanjem občinskih meja, spletnim nakupovanjem in zamudami z dostavo pošte, zaprta so tudi nekatera zbirna mesta, sprejemajo le na hitro in čim bolj brezstično. Trenutno se ukvarjamo tudi še s tem, kako organizirati prostovoljce v skladišču, da bomo čim bolje upoštevali ukrepe in priporočila. Ja, stvari je veliko, ampak nimamo namena sporočiti na tisoče otrokom, da je tudi Božička pobrala korona.

Ste se vseeno kaj bali, da letos ne bi bil odziv tako množičen, ker imajo pač številni težave pri nakupu daril?

Ja, po eni strani se bojimo, da se ljudje za to ne bodo odločali zaradi vseh ukrepov, po drugi strani pa so lahko letos stiske še toliko večje. Marsikdo od dosedanjih Božičkov ima morda letos na seznamu kar svojega otroka. In seveda, ali nam bo glede na vse to, tudi uspelo vse skupaj izvesti. Mogoče je seznam res nekoliko krajši kot lansko leto, startali smo nekoliko bolj previdno, smo pa ga vseeno razširili, ko smo videli, da dejansko nekih večjih sprememb ni.

Koliko se je čez leta spreminjala ta akcija, kaj opažate? Kako jo dojemajo otroci?

Smo zelo malo v stiku z otroki in starši. V začetku, ko je bil seznam še precej kratek, smo imeli bolj pristen stik. A v želji, da dosežemo čim več socialno šibkejših, smo pač postali logistična služba. Seveda, projekt se vsako leto razvija, od tega, da imamo poplavo Božičkov, da seznam niti ni tako dolg. Do tega, da nam ustanove zaupajo s seznami, da imamo tudi zbirnih mest vedno več. Sicer pa ostaja stalnica, da so ljudje pripravljeni pomagati in priskočiti na pomoč. Tudi letos, kljub vsem ukrepom in stiski, ki je vse malo presenetila, se zavedamo, da so nekateri v naši sredini še malo bolj potrebni naše pozornosti v teh praznikih. Stalnica je tudi, da so Božički zakon, prav tako škratje v zbirnih mestih in Božičkovi tovarni.

Ostaja stalnica, da so ljudje pripravljeni pomagati in priskočiti na pomoč.

V čem vidite razlog, da je akcija Božiček za en dan postala kar osrednja slovenska akcija prazničnega obdarovanja otrok, da se ljudje v tolikšnem številu odzovejo?

Ja, res je. Mislim, da privabi prav ta bolj osebni pristop. Čeprav se trudimo, da bi bili še bolj osebni, je od ustanove do ustanove odvisno, koliko nam lahko posredujejo podatkov o otrocih in starostnikih. Vseeno pa je malo drugače kot pa, da bi samo nakazal denar ali malo počistil po stanovanju in daroval stare igrače. V tem projektu je pristop bolj celosten, se posvetiš svojemu izbrancu in razmisliš, kaj bi si želel, potem pa to zapakiraš v škatlo, ki vsebuje več stvari kot le sladkarijo in igračo. Že od vsega začetka stremimo tudi k temu, da so škatle pripravljene s kančkom ustvarjalnosti in ljubezni. Verjetno je to najbolj nagovorilo ljudi.

Menite, da imajo ljudje na splošno nezaupanje do dobrodelnih akcij, v katerih le nakazujejo denar?

Ponavadi so ljudje nezaupljivi, ko gre za projekte, ki temeljijo izključno na fiinančnih transakcijah, še posebej, ker so bile v preteklih letih odmevne afere. Seveda je v nekaterih primerih to najlažji in najbolj učinkovit način.  Tudi naš  projekt je v želji, da bi dosegli čim več socialno šibkeljših, zrasel do te mere, da brez tovrtsnih donacij ne gre. V ozadju je veliko stroškov, od prevozov do dolponjevanja pomanjkljivo prirpravljenih  darilc. Tu računamo predvsem na podjetja in njihovo družbeno odgovornost. Mislim, da gre tu za lepo simbiozo. Božički pripravijo darilca, mi pa poskrbimo, da pridejo v prave roke.

Božički čez leto »počivajo«, kaj pa vi? Koliko priprav prej zahteva tak projekt?

Idealno bi bilo, da bi delali že čez leto, tako pa smo bolj kampanjski in se aktiviramo bolj v zadnjem trenutku. Se pa dobro zavedamo, da tam, kjer je želja, je tudi pot. Da se ob pravem času najdejo pravi ljudje. Sploh po teh letih, ko že imamo nek ugled, ko se vidi, da delamo dobro. Ljudje nas zato tudi sami najdejo, zato imamo morda v tem smislu tudi malce manj dela.

Ste imeli sami že od nekdaj željo delovati v podobnih projektih, kaj vas je vodilo sem?

Najbrž vse skupaj izvira že iz mojega otroštva. Z mamo samohranilko sva se prebijali iz meseca v mesec, morda sem zaradi tega bolj razvila ta čut za sočloveka in hitro spoznala, da stvari v življenju niso vedno rožnate. Vedno sem kje kaj pomagala, če ne drugega, sem pri sosedu zlagala drva. To je raslo z menoj vsepovsod, od nekdaj sem sodelovala pri Rdečem križu in raznih prostovoljnih organizacijah. V malo bolj organizirani obliki pa sem se tega lotila, ko sem šla v Južno Afriko in zadnja leta preko švedskega Rdečega križa, kjer sem del enote za hitro ukrepanje v primerih katastrofe, za pridobivanje pitne vode. Dobrodelnost je stalnica v mojem življenju, Božiček pa je seveda nekaj, na kar sem najbolj ponosna. Ideja se je obdržala že kar nekaj let, gremo dalje.

Z mamo samohranilko sva se prebijali iz meseca v mesec, morda sem zaradi tega bolj razvila ta čut za sočloveka.

Prehodili ste tudi zanimivo pot v tujini, bili trenerka in igralka softballa na Švedskem. Kaj trenutno počnete?

Zdaj sem nazaj v Sloveniji. Po izobrazbi sem mikrobiologinja, a v svojem poklicu ne delam, čeprav v teh časih najbrž ne bi težko našla službe. Delam v športu, z mladostniki, sodelujem s švedskim Rdečim križem, veliko pa se posvečam tudi preventivi, prehrani, športnemu trenerstvu – neke vrste life coaching.

Kako ste v tujini spremljali prostovoljno delo in dobrodelne projekte? Smo Slovenci v čem specifični?

Težko bi potegnila vzporednice, mislim, da smo v splošnem ljudje vsi enaki. Ali je to pri nas ali kje drugje, če je projekt nekomu blizu in pritegne njegovo pozornost, se mu pridruži, sicer pa ne. Sicer pa menim, da smo Slovenci dobro čuječi za težave drugih, vidimo tudi druge in nismo tako zaprti kot so denimo na Švedskem. Smo bolj v stiku s svojo okolico, vsaj za zdaj, upam, da tako tudi ostane v prihodnosti in da ne bomo le vsak v svojem stanovanju, za računalnikom, kakor je pač dejansko trenutno videti naša realnost.

Božiček za en dan je v teh letih postala že prava skupnost, ljudje se vračajo k tej akciji. Kaj si želite za prihodnost vašega projekta?

Res je, že od vsega začetka je bila tudi naša želja, da nastane neka skupnost. Ljudje si med seboj pomagajo, komentirajo, večkrat nam na kakšno vprašanje sploh ni treba odgovoriti, saj si odgovorijo že med seboj. Veliko jih je z nami že od vsega začetka. Ustvarili smo tako skupnost Božičkov kot tudi škratov – prostovoljcev, ki nam pridejo na pomoč v skladišče in že celo leto komaj čakajo na t. i. udarniški konec tedna. Vedno se tudi radi družimo, četudi bo letos drugače, bomo že stisnili zobe. Sicer pa vedno pravim: želimo si, da bi se seznam otrok krajšal, smo pa veseli, da jih lahko dosežemo vedno več socialno šibkejših, prav zaradi podpore udeleženih v tem sistemu, ki ga vsako leto izpopolnjujemo.

Preberite še: Z majhno pozornostjo lahko nekomu polepšate december

Morda vas zanima tudi: Dobrodelna Ana Lukner Roljič: Vsi pridemo in gremo iz tega sveta brez vsega