Jana Dular Wang'ombe: V Afriki sem se naučila, da se ni smiselno osredotočati na težave, temveč na rešitve #pozitivnazgodba

Je mama, žena, humanitarka, avtorica knjige in diplomirana pravnica. Predvsem pa je ženska s čisto dušo, ki vztrajno sledi svojim sanjam. Ko se je Jana Dular Wang'ombe prvič odpravila v Afriko, je vedela, da je tam našla svoj dom. V Malaviju je leta 2011 ustanovila humanitarno organizacijo ELA, za pomoč otrokom s posebnimi potrebami, mladostnikom in ženskam. Sredi revne vasi je zgradila izobraževalni center, saj verjame, da lahko afriškim otrokom najbolje pomagaš tako, da jim nudiš kvalitetno izobrazbo. V Elinem centru v Malaviju že 10 let vsakodnevno omogoča izobraževalne delavnice za okoli 250 šolarjev vseh starosti, sedaj pa načrtuje še gradnjo šole, vrtca in inštituta za glasbo in film v Keniji, kjer živi z možem in s sinom.

Že pri štirih letih ste menda povedali svojim staršem, da boste odšli v Afriko, kjer želite pomagati otrokom. Od kod je izvirala vaša želja po pomoči afriškim otrokom?

Na svet pridemo s poslanstvom, in če se znaš poslušati, boš to tudi začutil. Že v otroštvu sem prisluhnila svojemu srcu, ki mi je povedalo, da moram oditi v Afriko, kjer bom pomagala otrokom. Verjamem, da si vsaka duša izbere svoje poslanstvo in jaz sem svoje prepoznala že zelo zgodaj. Odločila sem se, da bom poslušala svoje srce, ker sem vedela, da me bo to osrečevalo.

V Afriko ste se prvič odpravili leta 2008, ko ste bili še študentka prava. Pri katerih prostovoljnih projektih ste takrat sodelovali?

Najprej sem se odpravila v Tanzanijo in v Ugando. V Tanzaniji sem sodelovala in delno financirala gradnjo šole za masajske otroke sredi savane, poučevala sem več tisoč osnovnošolskih otrok, delala sem v sirotišnici in vpisala 15 otrok v zasebno šolo. V Ugandi sem pomagala skupnosti Pigmejcev. Vlada jih je namreč iz gozdov nagnala na polja, kjer so s svojimi lovskimi in gozdnimi veščinami težko živeli. Naučila sem jih kje začeti. Najprej smo postavili kokošnjake in vanje naselili kokoši, da so otroci jedli jajca in tako dobili potrebne proteine za zdrav razvoj. Nato sem s skupnostjo na polja posadila 5000 kg krompirja in fižola, da ljudje niso več stradali. Zatem sem prenovila center za otroke s posebnimi potrebami in jim s tem omogočila normalne pogoje za bivanje. Takrat sem začutila, da želim pomagati predvsem njim.

Malavi velja za najbolj varno afriško državo, čeprav je ena izmed najrevnejših.

Zakaj ste se odločili za selitev v Afriko?

Ko sem se po enem letu vrnila v Slovenijo, sem vedela, da se želim vrniti v Afriko. V Sloveniji sem spoznala psihologinjo Bernardo Nemec, ki se je ob približno istem času kot jaz odločila za selitev v Afriko. Preseliti se je nameravala v Malavi, ki velja za najbolj varno afriško državo, čeprav je ena izmed najrevnejših. Zame je bilo pomembno, da se odpravim v varno državo. Z Bernardo sva se le nekaj mesecev zatem, ko sem diplomirala, odpravili v Malavi, vendar se je ona po letu in pol vrnila v Slovenijo, jaz pa sem ostala. V vasi Mazembe sem kupila tri hektarje zemljišča in zgradila izobraževalni center ELA s pomočjo Ekologov brez meja. Zbrala sem ekipo 20 domačinov, ki so mi pomagali pri gradnji in tri profesionalne zidarje. Pri vsaki stvari, ki sem se je lotila, sem morala biti zelo natančna.

 S katerimi izzivi ste se soočali pri ustanavljanju centra ELA?

Že pri gradnji je bilo pomembno, da sem našla prave ljudi. Zavedala sem se namreč, da potrebujem zidarje, ki bodo znali zgraditi center, v katerem bodo otroci. Naročila sem 50.000 opek, ki so jih pekli vaščani in s tem sem jim omogočila zaslužek. Za vsako opravljeno delo sem jim plačala, ker ne bi bilo pošteno, da bi to počeli prostovoljno, saj niso imeli dovolj denarja za preživetje. Večkrat me ljudje vprašajo, zakaj Afričani ne opravljajo prostovoljnega dela in pojasnim jim, da tudi Evropejci tega ne bi počeli, če ne bi imeli zadovoljenih osnovnih potreb.

So vas domačini takoj sprejeli?

Center ELA smo gradili devet mesecev in tudi jaz sem sodelovala pri gradnji, ker sem vedela, da se le tako lahko približam vaščanom in mi bodo zaupali, da izobražujem njihove otroke. Sprva se jim je zdelo čudno, da jim pomagam pri delu, ker so belce videli le v pisarnah. Toda med skupnim delom so me bolje spoznali in povedali so mi, da imam afriško dušo in mi celo dali afriško ime Temwanani, kar v prevodu iz njihovega jezika Chitonga pomeni Prinašalka ljubezni.

Dali so mi afriško ime Temwanani, kar v prevodu iz njihovega jezika Chitonga pomeni Prinašalka ljubezni.

Najbrž ste potrebovali tudi finančno pomoč pri opremi centra. Kako ste jo našli?

Verjamem, da če slediš svojim sanjam, se bodo v pravem trenutku pojavili ljudje, ki ti jih bodo pomagali uresničiti, če boš predan, vztrajen in hvaležen. In točno to se je zgodilo, saj je Rotary klub Dolenjske Toplice pripomogel k temu, da je ELIN center pridobil notranjo opremo, solarni sistem, zgradili smo stranišča za otroke, kupili rabljen avto, tank za shranjevanje sveže vode in nabavili šolske potrebščine. Slovenske prijateljice, ki so po izobrazbi specialne pedagoginje, pa so mi pomagale pripraviti program, ki sem ga prilagodila malavijskemu šolskemu sistemu.

Na kakšen način pomagate otrokom v centru ELA?

Vsako jutro moja dva malavijska učitelja pomagata 50 otrokom, ki imajo posebne potrebe -predvsem učne težave, znižane kognitivne sposobnosti, disleksijo ipd. Otrokom nudimo kosilo, ker v malavijskih javnih šolah nimajo obrokov, na voljo imajo knjige in šolske potrebščine. Vsako popoldne pa okoli 200 posameznikom (od vrtičkarjev do osmošolcev) omogočimo učenje matematike, angleščine, branja, pisanja, likovne in športne delavnice.

V centru pomagamo tudi mladostnikom. Večina od njih ni končala osnovne šole in le redki se odpravijo v srednjo šolo, ki jo je treba plačati. Mladi so večinoma prepuščeni samim sebi, zato sem jih v centru spodbujala pri razvijanju njihovih talentov. Ustanovila sem dva mladinska kluba, v okviru katerih so uprizarjali predstave, s katerimi so nastopali po mestih. Zbirali smo prispevke in z zbranim denarjem sem 13 otrok vpisala v srednjo šolo.

Organizirali ste tudi delavnice finančne pismenosti za 50 lokalnih žensk. Kako je nastala ta ideja?

Pomagala sem ženskam, ki so hotele postati podjetnice in so me prosile za denar. Pojasnila sem jim, da denarja ne dajem, lahko pa jim pomagam pridobiti ustrezno izobrazbo in znanje, če hočejo uresničiti svoje želje. Kupila sem jim blago, da so šivale torbe, ki sem jih za prostovoljne prispevke prodajala na svojih predavanjih v Sloveniji. Z izkupičkom od prodaje sem jim omogočila izobraževanje iz bančništva. Nekatere od njih so ustanovile domače pekarne, druge majhne trgovine, kjer prodajajo svoje izdelke. Večkrat povem, da če želite pomagati otrokom, pomagajte ženskam, saj bodo vsak cent porabile za družino.

Večkrat povem, da če želite pomagati otrokom, pomagajte ženskam, saj bodo vsak cent porabile za družino.

Najbrž se tega, kako pomembna je skrb za družino, zavedate še toliko bolj, odkar ste postali mama. Na kakšen način vas je materinstvo spremenilo?

Materinstvo me je spremenilo predvsem v tem smislu, da sem prvič začela misliti nase. Pred tem sem vedno postavljala potrebe drugih pred svoje, celo na račun svojega zdravja. V Elinem centru sem živela osem let in v tem času sem štirinajstkrat zbolela za malarijo, enkrat skoraj umrla. Niti enkrat, ko sem zbolela, nisem pomislila, da bi zapustila Afriko, čeprav je moj mož, ki sem ga spoznala že prvo leto v Afriki, dejal, da razume, če želim nekaj časa ostati v Sloveniji. Zanj je bilo namreč najpomembnejše, da sem zdrava in zadovoljna.

Ko sem zanosila, sem se odločila, da moram misliti nase in se ustaviti. Osem let sem vložila v projekt ELA, zato sem spoznala, da lahko prepustim delo svoji ekipi. Verjela sem, da bodo znali projekt voditi tudi brez mene. Večino svoje nosečnosti sem preživela v Keniji, kjer sva si z možem ustvarila dom. In ugotovila sem, da delo v Elinem centru dobro poteka tudi brez mene. Vsak teden še vedno dobim poročilo o tem, kaj so otroci jedli, kaj so se naučili ter kakšna je bila obiskanost delavnic. Pastor, ki je najbolj spoštovana oseba v vasi, trikrat na dan obišče center in preveri, če je ekipa opravila svoje delo. Vse poteka tako, kot mora in na to sem zelo ponosna.

Niti enkrat, ko sem zbolela, nisem pomislila, da bi zapustila Afriko.

Pred časom ste se odločili, da boste ustanovili podoben center tudi v Keniji. Zakaj?

Po rojstvu sina sem začutila, da še vedno želim pomagati otrokom. V Keniji sem zaznala podobne težave kot v Malaviju, zato sem hotela tudi tam ustanoviti center, da bi pomagala otrokom s posebnimi potrebami in mladostnikom. Opazila sem tudi, da nimajo vrtcev s kreativnimi programi - javnih vrtcev ni, zasebni pa ne spodbujajo kreativnega mišljenja, zato sem se odločila, da ga ustanovim (z Montessori materiali). Kupila sem zemljo, da bi zgradili center za otroke s posebnimi potrebami, vrtec in inštitut za glasbeno in film, ki ga bo vodil moj mož, saj je po izobrazbi diplomirani igralec, glasbenik in dramaturg. Mladim želim omogočiti razvijanje njihovih talentov in veščin, da bodo konkurenčni na trgu dela. Tudi v Keniji, podobno kot v Malaviju, nameravam omogočiti prostovoljno delo za učitelje, pedagoge in glasbenike, vendar si prizadevam, da projekt vodijo domačini.

Že nekaj mesecev ste s sinom v Sloveniji. Kdaj se nameravata vrniti v Afriko?

V Slovenijo sem prišla februarja, da bi predavala v osnovnih in srednjih šolah, saj na takšen način zbiram denar za projekt v Keniji, vendar se je zaradi epidemije koronavirusa vse ustavilo, zaprla so se letališča in meje, zato se s sinom nisva mogla vrniti v Afriko. Načrtovala sva, da se vrneva oktobra, a so se zaradi drugega vala epidemije najini načrti porušili. Takoj, ko se ta val konča pa upam, da se bo varno vrniti.  

Zelo pogrešam moža, vendar se obenem zavedam, kako trden je najin zakon, ker sva še vedno ljubeče povezana in se spodbujava. Moj mož razume, da moram ostati v Sloveniji, kjer skušam zbrati finančna sredstva in kjer najin sin stopi v stik s slovenskimi koreninami in se poveže tudi s to stranjo družine.

Doslej se nisem hotela pretirano izpostavljati v medijih, sedaj pa potrebujem pomoč, da ustvarim lepšo prihodnost za otroke v Keniji, zato bom hvaležna vsakomur, ki je pripravljen podpreti moj kenijski projekt.

Kako pa se spoprijemate s trenutno situacijo glede koronavirusa?

Trenutna situacija res ni idealna, vendar so me Afričani naučili, naj ne govorimo o problemih, temveč se raje osredotočimo na lepe stvari. Hvaležna sem za vse, kar imam - sem zdrava, v Sloveniji imam dom, sestro z družino in ljubeča starša, ki cenita, da imata ob sebi mene in svojega vnuka. Hvaležna sem tudi za družbena omrežja, ki mi omogočajo komunikacijo z možem in z mojo ekipo v Malaviju, kjer vse lepo teče in tam se projekt tudi nadaljuje, čeprav delam še na projektu v Keniji. V Afriki sem se naučila, da se ni smiselno osredotočati na težave, temveč na rešitve in da sem pozitivno naravnana. Zaradi tega je moje življenje precej lepše.

Preberite še: Naj nas v mrzlih mesecih greje tudi beseda (Piše Petra Ivetić Cerar)

Morda vas zanima tudi: Ne pozabimo, gledajo nas otroci. Oni živijo tukaj in zdaj (Piše Manca Čampa Pavlin)