Tina Košir: Najslabše je, če si prepovemo svoja čustva

Pogovor s Tino Košir je bil zame meditativen, pomirjajoč in zdravilen. Opomnila me je, kako pomembno je prisluhniti svojim občutkom, čutiti svoje telo in se obrniti k soncu, čemur pravi disciplina sončnice. Z jogo in meditacijo se predano ukvarja že 20 let, vendar zanjo to ni le vadba, temveč eden od načinov, kako ne glede na vse, kar se dogaja, ohranjati notranjo radost in mir. Kar je v tem obdobju zelo pomembno.

Vsako sredo nudite brezplačno druženje ZAPIK S TINO preko aplikacije Zoom. Kakšen je namen vaših Zoom srečanj?

Namen moje navdihovalnice in meditacije je, da si vzamemo čas in najprej ozavestimo, kako se zares počutimo. V sedanjih okoliščinah odgovor na to vprašanje ni enoznačen, čeprav mnogi na vprašanje, kako smo, najbrž odgovarjamo, da dobro. Toda trenutno je prisotne veliko negotovosti in težkih občutij v nas ter med nami. Pomembno je, da damo dovoljenje samim sebi in drug drugemu, da res začutimo, kako smo, si dovolimo čutiti, kar čutimo in potem poiščemo načine, kako lahko z vso nakopičeno energijo ravnamo na način, ki bo čim bolj koristil nam, našim bližnjim in naši okolici.

Nedavno ste v okviru ZAPIKA ''destilirali jezo''. Kako lahko preobrazimo energijo jeze v konstruktivno ustvarjalno silo?

Najprej tako, da si v mirnem okolju damo dovoljenje zanjo, kar ni enako temu, da iz jeze reagiramo impulzivno. Jeza je čustvo, ki nagovarja k takojšnji reakciji. Najbolj pogosta sta dva načina upravljanja z jezo – prvi je, da jo potlačimo, drugi pa, da jezno reagiramo, vendar s tem velikokrat prizadenemo svoje bližnje in tudi sebe. Tretji način upravljanja z jezo je, da se naučimo poslušati, kaj nam jeza sporoča. To dosežemo tako, da si dovolimo, da jo začutimo in opazujemo, zaradi česa smo jezni. Jeza nam morda sporoča, da so naše vrednote ogrožene, ker se drugi vedejo na način, za katerega predvidevamo, da je škodljiv, čeprav ni nujno, da je vedno res tako. Jeza nam namreč lahko zamegli pogled in temelji na preteklih izkušnjah. Ko si ogledamo jezo, predlagam, da si zapišemo svoje ugotovitve in jih nato premislimo. Toda najpomembneje je prepoznati njeno sporočilo.

Na kaj nas najpogosteje opozarja jeza?

Ko se ujezimo, nam je največkrat takoj razvidno, čemu nasprotujemo. Ko najdemo svoj PROTI, nas to lahko opozori, kaj je treba zaščititi, kaj spremeniti ali iz katerih okoliščin bi bilo dobro čim prej izstopiti. Toda dolgoročno je pomembno najti tudi svoj ZA, prepoznati vrednote, v katere želimo usmeriti svojo moč. Če vas je, recimo, jeza opozorila, da se vam v neki situaciji dogaja nespoštovanje, potem je poleg tega, kako v tej situaciji postaviti meje, za vas ključno vprašanje, kako dolgoročno okrepiti svoje samospoštovanje, kako živeti spoštljivo do sebe in drugih. Ko se osredotočite na to vprašanje, lahko energijo jeze kanalizirate v moč, ki jo potrebujete, da prevzamete odgovornost in naredite konkretne korake, ki so v vaši moči, namesto da bi se samo jezili na druge in se počutili kot nemočna žrtev neželenih okoliščin.

Kaj pa se zgodi, če tlačimo jezo?

Neozaveščena jeza lahko preide v sovražnost in napadalnost, ki ju prepoznamo tako, da se nezavedno obnašamo tako kot tisti, ki mu očitamo neko vedenje. Recimo, da sovražimo sovražni govor, a naenkrat se zaradi te neozaveščene jeze čutimo upravičene, da sovražno govorimo z ljudmi ali o ljudeh, ki ji dojemamo kot izvajalce sovražnega govora. Potem poteka celotna komunikacija sovražnega govora na najnižji možni ravni z obeh strani. Ozaveščanje jeze je ključnega pomena, da sami ne bi počeli enakih stvari, ki nas pri drugih motijo. Jeza je legitimno čustvo, da ne bi bila uničevalna, pa jo je nujno »destilirati« v spoštljivo odločnost, s katero postavljamo zdrave meje v škodljivih situacijah, na katere nas je jeza opozorila. Dolgoročno pa je najbolj pomembno, da najdemo svoj ZA in usmerjamo energijo v to. Da gradimo, soustvarjamo v skladu s svojimi vrednotami in ne le nasprotujemo ali rušimo.

Jeza je legitimno čustvo, da ne bi bila uničevalna, pa jo je nujno »destilirati« v spoštljivo odločnost, s katero postavljamo zdrave meje v škodljivih situacijah.

Čustvo, ki je zelo prisotno v času epidemije koronavirusa, je strah. Kako se spoprijeti z njim, da nas ne preplavi?

Strah je čustvo, ki ima veliko energije in nas nagovarja, da nekaj storimo ter se izognemo nevarnosti. Težava je, če je nevarnost takšne vrste, kot je kompleksna situacija epidemije, ki vzbuja občutja dolgotrajne ogroženosti, ne samo zdravstvene, ob tem pa ni jasno, kako situacijo rešiti ali to celo ni v naši moči. Nihče od nas ne poskuša ničesar namerno potlačiti, vendar je včasih tako težko zdržati v nelagodni situaciji in čutiti neprijetne občutke, da se jih skušamo za vsako ceno čim prej znebiti. Po navadi pa zares izzvenijo šele takrat, ko jih sočutno sprejmemo. Najhujše povelje, ki ga dajemo drug drugemu ali sebi, v zvezi z našimi občutki, je, da tega ne smemo občutiti. To počnemo, kadar si rečemo: Nikar naj te ne bo strah, ne bodi panična, ne bodi jezna. Ključno je, da to kar čutimo, čutimo. Najslabše je, če si prepovedujemo svoja čustva. Dovolimo si čutiti vse, tudi neprijetna čustva in se učimo zdržati z neprijetnimi občutki.

Kaj nam lahko pri tem pomaga?

Včasih že samo zavedanje dihanja in namerno podaljševanje izdiha. Ozaveščanje, da tega ne bomo večno čutili. To izkušnjo lahko dobimo, če si ustvarimo miren prostor, se z ljubečo prisotnostjo podpremo in se zavemo, kje v telesu čutimo strah. Pomembno je, da občutke čutimo čim bolj telesno. Morda začutimo strah v prsnem košu, grlu ali v trebuhu in s pozornim opazovanjem se počasi razblinja. Zavemo se, da strah obstaja, vendar ni nujno, da je to vse, kar obstaja v nas. Obstajajo namreč načini, kako lahko sprostimo strah. In to nam pomaga razumeti, da imamo v sebi, poleg strahu, tudi pogum, ustvarjalnost, ljubezen, moč, veselje. Pomembno je, da se podpremo v teh občutjih. Kateri občutek bi se, recimo, pojavil pri tebi, če bi se osvobodila strahu?

Čutila bi lahkotnost.

Torej je koristno, da prepoznaš, kaj krepi tvoje občutke lahkotnosti. Zame sta to joga in meditacija, zate je to najbrž sedenje ob morju, saj si o tem pisala v svoji kolumni. Skratka, poglejmo, kateri so naši viri moči, ki nas podpirajo v prijetnih občutkih in si privoščimo več tega, kar nam prinaša lahkotnost ter opustimo tiste stvari, ki nam po nepotrebnem povečujejo strah. Za mnoge je to v sedanji situaciji pretirano spremljanje novic, ker imajo občutek, da ne smejo ničesar zamuditi, vendar jim to daje lažen občutek nadzora, ki se jim vselej izmakne, saj se ves čas dogaja nekaj novega in ob tem čutijo frustracijo. Priporočljivo je, da ozavestimo svoja ravnanja v tem času in prepoznamo, kako se lahko izognemo tistemu, kar je nepotrebno in nekoristno. To ne pomeni, da zanikamo realnost, ampak da ne pretiravamo z izpostavljanjem neprijetnim občutkom. Iščimo torej načine, kako se lahko podpremo v lahkotnosti, veselju, hvaležnosti, ljubezni, povezanosti, miru. Želim pa poudariti, da je zelo pomembno prepoznati, če potrebujemo strokovno pomoč pri soočanju s strahovi in z drugimi neprijetnimi občutki, kajti meditacija, joga in druge sprostitvene tehnike so le dopolnilne oblike pomoči, kadar imamo težave, ki ogrožajo naše duševno zdravje.

Iščimo torej načine, kako se lahko podpremo v lahkotnosti, veselju, hvaležnosti, ljubezni, povezanosti, miru.

Veliko se govori o negativnih posledicah ukrepov za zajezitev epidemije, ki jih zagotovo ni malo. Menite, da bodo tudi kakšne pozitivne posledice tega obdobja?

Na družbeni ravni si ne upam trditi, kaj se bo zgodilo, ker je veliko spremenljivk in premalo vem o kolektivni psihi. Lahko pa pogledam vase in vidim, kaj lahko jaz naredim v dani situaciji. Eden od mojih ljubih navdihovalcev David Steindl-Rast, učitelj hvaležnega življenja, pravi, da ni pomembna samo hvaležnost, ki po navadi vključuje le hvaležnost za tisto, kar je dobro. Zelo pomembno je hvaležno življenje, kar pomeni, da ni treba, da smo hvaležni za vse, smo pa vendarle lahko hvaležni v vsakem trenutku – za priložnost za razvijanje dobrega, ki se skriva v vsaki situaciji. V mnogih situacijah nam je namreč dostopna lepota, medtem ko nam je v težkih okoliščinah dostopno to, da razvijamo notranjo moč, vzdržljivost, sočutje …

Kako vi razvijate svojo notranjo moč?

Korak za korakom, kot otrok, ki se uči hoditi. Z namero, ki ji v svojem besednjaku pravim disciplina sončnice. To ni vojaška disciplina, ampak notranja odločenost, da se obrneš proti soncu, tudi ko se pojavijo oblaki – tako kot sončnica. Včasih oblaki zagrnejo sonce tako močno, da se sončnica zapre in se ji povesi cvet, vendar se bo vedno znova obrnila k soncu. Vsako jutro se zbudim in se obrnem k soncu v sebi in v drugih. In ko me spet zagrne tema, kar je človeško, se spomnim na to. Ni nam potrebno pričakovati od sebe, da bomo vedno dobro, razsvetljeni, saj smo ljudje in čutimo, kar čutimo. Toda v sebi imamo potencial, da se, kadar nas zagrne tema, obrnemo k soncu.

To me je spomnilo na verze Toneta Pavčka: ''Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš – sence,'' kar ni vedno enostavno. Velikokrat namreč v želji po tem, da bi bili sonce, odganjamo in zavračamo sence v sebi, kar je po Jungu lahko problematično, saj dokler se ne soočimo s svojo senco in je ne sprejmemo, ne moremo biti pomirjeni sami s sabo. Kako je možno ustvariti ravnovesje med našo senco in svetlobo?

Vsako ravnovesje je dinamično. Zelo ovirajoče je lahko, če imamo neuresničljiv, nadčloveški ideal o tem, kakšni bi morali biti. Tudi jaz imam težave s tem, da stremim k idealu o tem, da bi morala biti vedno modra, sočutna in prijazna. Kadar nisem, skušam sprejeti, da trenutno pač nisem, a ob tem uporabim dragocena orodja, ki sem se jih priučila, da me težka stanja ne preplavijo povsem oziroma da njihovo energijo celo preobražam v konstruktivno moč. Ravnovesje začnemo vzpostavljati že s tem, da smo se pripravljeni učiti sprejemati vsa svoja občutja. Če se počutimo slabo, to objamemo, vendar v tem ne obstanemo.

Preberite še: Nuša Lesar: Ne gre drugače, kot da postanem malce egocentrična

Morda vas zanima tudi: Tereza Poljanič: Vsak je svojega telesa vladar