Dobrodelna Ana Lukner Roljič: Vsi pridemo in gremo iz tega sveta brez vsega

Čeprav je najbolj znana po organizaciji Anina zvezdica, bi jo z eno besedo lahko opisali kot sonce. Govorili sva na »najdaljši dan« v tednu- v ponedeljek, ona pa je polna energije razlagala, kaj vse jo čaka v prihodnjih tednih. Prav december je najbolj naporen in delovni mesec za Anino zvezdico, saj takrat poteka največja akcija v letu – Božična Anina zvezdica. Kljub čustvenemu dogajanju v njenem življenju niti za sekundo ne obupava.

Svojih čustev ne skriva in iskreno prizna, da se pogosto zjoka zaradi situacije, v kateri sta se znašla njena starša. Zaradi koronavirusa ju ni videla že več kot dva meseca, saj sta oba varovanca doma upokojencev v Mengšu. O svoji družini razlaga s takšnim ponosom, da je človeku takoj jasno, da je to temelj, na katerem gradi svoje življenje. Ne mara tratenja časa in njeni dnevi so skrbno načrtovani prav zaradi tega. Podjetnica, dobrodelnica, mama malemu Jacku, žena in predvsem ženska, ki deluje s srcem. Vse to je Ana Lukner Roljič.

Za začetek eno čisto klasično vprašanje. Kako kaj preživljate te korona čase?

Zelo delovno. Z možem oba veliko delava, razlika je le ta, da je več dela od doma in ne toliko v pisarni, prav tako je manj službenih poti, že nekaj časa pa zaradi vsega nismo bili v Silicijevi dolini, ki je naš drugi dom. S polno paro se pripravljam tudi na moj novi, globalni projekt Truhoma.

Celotna situacija nama omogoča, da sva lahko še več z Jackom, kar je super. Drugače pa poskušava čim bolj pozitivno izkoristiti ta čas, se imeti fino in poskrbeti, da iz tega potegnemo nekaj dobrega. Vsaka taka situacija nam ponuja priložnost, tako posameznikom kot tudi celotnemu svetu, da se iz tega nekaj naučimo, zrastemo in postanemo boljši – to namreč še kako potrebujemo.

Kako pa usklajujete družinsko življenje s podjetništvom in dobrodelnostjo?

Sem človek, ki ima rad vse pod nadzorom in sem že od nekdaj zelo organizirana. Ne maram neizkoriščenega časa, če vidim, da v danem trenutku nisem pri stvari, si vzamem malo premora. Vse, kar počnem, je moj življenjski stil, vendar je včasih zelo naporno to usklajevanje. Naučila sem se, da se moraš tudi prepustiti in zaupati, saj ko pogledaš nazaj, vidiš, da se vse vedno zgodi z razlogom in tako kot se mora.

Moram reči, da v redu usklajujem, je bil pa ta čas, ko sem dobila Jacka perfect timing, vedno sem si želela imeti otroka kasneje. Pred rojstvom Jackija sem bila čisto okupirana z delom in to se mi je zdelo popolnoma normalno. Ogromno sem potovala, vsi so mi govorili, da to pač ni normalno, tak tempo in ko danes gledam nazaj, je bil moj urnik res absolutno crazy. Ko pa dobiš otroka, si primoran narediti malo predaha. Priznam, na začetku sem imela kar malo krize, ko pa sem stvari sprejela, sem videla, kako me je pravzaprav otrok naučil še bolj efektivno izkoristiti čas in se umiriti. Takrat sem se tudi zavestno odločila, da ko sem z njim, sem z njim, preostali čas pa želim čim bolj uporabiti, da vse skupaj, vse, kar počnem, optimalno funkcionira. Zelo pomembno pa je tudi to, da mi je mož Dejan v tem zelo podoben, zato imava vsak teden do podrobnosti načrtovan. Znava biti pa tudi spontana, ko je to potrebno. Drug drugemu sva ves čas v veliko oporo in srečna sem, da ustvarjava tak brlog in res lepo družinsko življenje, kjer nas vodi ljubezen.

Kako pa doživljate vse te spremembe, ki se praktično dogajajo iz dneva v dan?

Vsaka stvar je za nekaj dobra in tudi če se pomakneva na višjo raven, svet to potrebuje, mi se moramo zbuditi. Takšno stanje, kot je zdaj, ni vzdržno na dolgi rok. Jaz upam, da ljudje delajo na sebi, ampak to samo tisti, ki so pripravljeni na to. Ne da vedno kažemo s prstom, kaj bi kdo moral spremeniti, narediti. Jaz mislim, da je naša dolžnost, da postanemo najbolj optimalna verzija sebe. Svet smo ljudje in svet rabi re-set, nov začetek. Moramo biti enotni in združeni s pravimi, čistimi nameni ... In nikoli ne smemo pozabiti, da vse kar delamo danes, naprej prepuščamo našim otrokom, vnukom ....

Jaz mislim, da je naša dolžnost, da postanemo najbolj optimalna verzija sebe.

Seveda ne moreva mimo Anine zvezdice, ki je velik del vašega življenja. Vedno poudarjate, da je vaša vizija ta, da v nekem trenutku takšnih organizacij sploh ne bi potrebovali, na žalost pa se je stvar letos še poslabšala.

Ja, žal je tako. Že takoj po prvem valu so se pokazale stiske, dobesedno iz danes na jutri. To je trajalo tudi preko poletja, ko so se stvari še stopnjevale. Zdaj je pravi udar, najhuje pa šele prihaja, ko se bo začela kriza v prihodnjem letu. Mislim pa, da Slovenija nikdar ne bi smela dopustiti, da bi imela toliko ljudi v stiski, kot jih imamo. Glede na to, da nas je 2 milijona, pri nas nikdar ne bi smelo biti lačnih otrok in ljudi in nikoli ne bi smeli imeti tako visoke brezposelnosti. Ta segment in žal tudi vsi ostali segmenti naše države so zelo slabo zastavljeni že od naše osamosvojitve naprej, nimajo temeljev in zato nikakor ne morejo funkcionirati na dolgi rok. Žalostno je spremljati zgodbe ljudi, ki životarijo iz meseca v mesec in se nikakor ne morejo pobrati, čeprav se zelo trudijo. Mislim, da bi vsi morali dostojno živeti, ker si to zaslužimo in ker je Slovenija tega sposobna.

Ste zelo empatični in velikokrat ne skrivate svojih solz, jočete tudi v svojih posnetkih, ko vidite, kakšne stiske doživljajo ljudje. So ta čustva še močnejša, odkar ste postali mama? 

Zaradi zvezdice sem veliko prejokala, a počasi postala bolj močna, ker drugače enostavno ne bi zmogla. Po rojstvu sina pa se samo še bolj zavedam in verjamem, da si moramo ves čas pomagati in da ne smemo dopustiti, da so otroci, ljudje lačni. Res je, ne skrivam solz, to je del mene, to je moja resnica. Charlie Chaplin je rekel, da je smeh pol zdravja, jaz pa pravim, da sta smeh in jok pol zdravja. Ko imaš stiske kot človek, je nekaj najlepšega, da to lahko na glas poveš in daš ven iz sebe. Roko na srce, vsi ljudje na svetu imamo stiske. Nihče ni popoln in meni gre to tudi blazno na živce, da se preveč prikazuje, da si ves čas top, da je vse popolno. In v teh časih je takšnih in drugačnih stisk še mnogo več.

Zelo me žalosti dejstvo, da med nami vlada močna stigma, da smo ljudje pripravljeni povedati, da smo v stiski, kakršnikoli že. Vsak dan znova vidim, da ljudje zelo težko povedo, da npr. nimajo za preživetje. Zakaj je tako? Enostavno zato, ker te družba na splošno ocenjuje po tem, kaj imaš, koliko imaš, kako si videti, itd. Namesto da bi se spoštovali in cenili po popolnoma drugih vrednotah. Moramo se zavedati slednjega, vsak izmed nas je v trenutku lahko brez vsega in v mnogo stiskah in vse to je življenje. Pod kožo smo vsi krvavi. Vsi pridemo in gremo iz tega sveta brez vsega. Popolnoma normalno je, da imaš v življenju stiske, vzpone in padce pa seveda tudi pozitivne izkušnje, lepa doživetja. In popolnoma normalno bi moralo biti, da si vedno prisluhnemo, da se sprejemamo, spoštujemo in če je potrebno, da si vedno pomagamo. Vse je pravzaprav zelo preprosto. Moramo biti iskreni in moramo delovati iz srca, z ljubeznijo.

Znani ste tudi po tem, da ste javno spregovorili o demenci, ki je doletela vašo mamo. Pred kratkim ste delili ganljiv zapis o doživljanju pandemije, ko ne morete objeti svojih staršev, ki sta varovanca v domu upokojencev. Kako pa doživljate to situacijo kot hčerka?

Ko je mama pred enajstimi leti zbolela, sem želela vedeti vse o tej bolezni, in ko ti nevrologi povejo, kakšen je potek te bolezni, se zaveš, da praktično ne moreš ničesar narediti. Vse je prepuščeno bogu in to je tisto, kar te ubije, si popolnoma nemočen. Takrat sem začela poizvedovati vse o demenci, hodila sem v Spominčico, pa na različna predavanja, zato da sem spoznavala svojce ljudi z demenco, ker me je zanimalo, kaj nas čaka. V začetni fazi demence pri moji mami smo naleteli tudi na nekaj neprijetnih reakcij ljudi – tudi demenca je namreč velika stigma in žal je še vedno premalo ozaveščanja o njej. In zato sem začela o tem na glas govoriti. Šele takrat sem odkrila, koliko ljudi se spopada s to boleznijo in ne pravijo zastonj, da je demenca bolezen svojcev. Sicer je vsaka izkušnja zelo drugačna, ampak vseeno, ko se lahko z nekom poistovetiš, ti je lažje.

Zdaj je isti primer. Mamo in očeta imam v domu upokojencev in mi je zelo težko. Mnogokrat se zjokam zaradi tega, ker mi je tako hudo in ker se bojim, da se morda ne vidimo več. Mi smo zelo povezani. Moja starša me spominjata na junaka filma The Notebook. To sta onadva in njuna zgodba ljubezni. Moj oči je star 91 let, mama je mlajša dobrih trinajst let in je zelo mlada zbolela, pri 66. letih. Oče je pet let zanjo skrbel doma, in če nekoga nimaš brezpogojno rad, zelo težko vse skupaj zdržiš. Potem je šla mama v dom in on je šel čisto vsak dan v dom upokojencev v Mengeš za kosilo in jo nahranil. Vsak dan, brez izjeme! Bil je obiskovalec z največ obiski. Zgodilo pa se je to, da je moj oče žal v prejšnjem valu koronavirusa bil devet tednov v bolnici in je takoj za tem odšel v dom, kjer je mami. 

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Ana Lukner Roljic (@analukner)

Po domovih je trenutno slabo stanje in tudi moja mami je dobila covid. Za zdaj je njeno stanje stabilno, oče se na srečo ni okužil. Sem pa vsakodnevno pod neko napetostjo, vsak dan čakam na novice iz doma in grozno mi je. Vse to je ena velika gonja, na trenutke začaran krog. Pogrešam ju. Na obisk ne smem, tudi oči je šel lahko mami pogledat le nekajkrat v zadnjih dveh mesecih. Z očetom se večkrat na dan slišiva, pogovarja in vsak dan znova sem hvaležna, da ostaja tako zelo pozitiven. To je res neverjetno. V dani situaciji moramo narediti najbolje, kar lahko, pravi. Težko je, a hkrati vem, da je to življenje. Njuna in naša ljubezen je moja največja moč in zato vedno pravim, da ljubezen premaga vse.

Vsakodnevno poslušate stiske ljudi, trenutno se tudi osebno borite z nezavidljivo situacijo s starši. Kako pa si vi prečistite misli? Si vzamete čas zase in vse skupaj predihate?

Po rojstvu Jacka se je pri meni naredil en velik preklop. Do rojstva svojega sina sem ta čas našla, ko je pač prišel, kar je bilo redko. Zdaj pa si ga dejansko vzamem, ker drugače ne gre. Včasih imam migrene in z migreno sva vzpostavili nekakšen »prijateljski odnos«, ker me še dodatno opozarja, da je čas za odklop od vsakdanjih obveznosti in počitek. Potrebujem tudi čas le zase, ko umirim misli in poskusim imeti čim bolj ''prazno glavo'' – takrat se sprostim in spočijem.

Zelo me žalosti dejstvo, da med nami vlada močna stigma, da smo ljudje pripravljeni povedati, da smo v stiski, kakršnikoli že.

Celo življenje sem bila športnica, zadnja leta pa sem se zaradi vseh obveznosti športu posvečala premalo časa. Tudi po porodu, ki je bil težek, se dolgo nisem spravila nazaj v formo, potem pa sem v nekem trenutku ugotovila, da je dovolj. Zdaj imam še sina in moram biti najboljša verzija mame, žene in sebe, da bom zmogla vse to. Tako da sem zdaj že nekaj mesecev pridna in treniram, da se vrnem nazaj v svojo staro formo.

Najbolj pa me seveda napolni čas z družino, Dejan in jaz rada kuhava, to naju sprošča. Radi preživljamo časi sami, najraje gremo ven v naravo, kjer ni veliko ljudi. Radi potujemo. Rada pogledam tudi kakšen dober film, poslušam glasbo, berem ... In ko sem umirjena, takrat razmišljam o moji viziji in vizualiziram prihodnost.

Ali kaj pogrešate potovanja? Prej ste omenili, da ste velik del življenja preživeli na poti med Slovenijo in Ameriko.

Kalifornijo res, res zelo pogrešam, saj je moj drugi dom že 20 let. Tam imam svojo drugo družino, mnogo prijateljev in tudi delo. Zdaj delamo in ohranjamo stike preko Zooma, pravimo, da je to ''the new normal''. Komaj pa že čakam, da se vrnemo in da vse moje najdražje po dolgem času vidim.

Kako pa boste preživeli letošnje praznike? Imate kaj posebnega v mislih?

December je pri meni vedno divji in poleg vsega imamo takrat pri Anini zvezdici največjo akcijo v letu – Božično Anino zvezdico. Moj december je zelo fokusiran, čas optimiziran – čez dan sem v službi, popoldan / zvečer na Zvezdici, vmes pa kar se da z družino. Tudi družina ve, da sem jaz v svojem tempu, ker je res toliko vsega. To je resnično noro obdobje. In tukaj gre neskončna zahvala tudi moji ekipi, mojim zvezdicam, ki že toliko let poklanjajo svoj prosti čas in pomagajo. Rada jih imam, ponosna sem na nas.

Praznične dneve v decembru vedno preživimo v krogu družine in vsako leto se imamo izjemno lepo. Že odkar sem začela z Zvezdico, pred 11 leti, se ne obdarujemo in si preprosto želimo preživeti čas skupaj, v miru in ljubezni. Veliko se pogovarjamo in tudi hecamo, res se imamo zelo lepo. 

Če bi tudi vi želeli pomagati preko Anine zvezdice,lahko vse informacije dobite na spodnji povezavi.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Ana Lukner Roljic (@analukner)

Priporočamo tudi: Ana Tavčar Pirkovič: Ko to pripovedujem, komaj zadržujem solze

Preberite še: Družinska terapevtka pred sezonskim obdobjem depresij: Zdaj moramo še bolj paziti nase

Morda vas zanima tudi: Jana Dular Wang'ombe: V Afriki sem se naučila, da se ni smiselno osredotočati na težave, temveč na rešitve #pozitivnazgodba