Petra Škarja: »Ko je človek v stiski, poskusi vse«

Spoprijemanje z bolečo zapuščino preteklosti ni nikdar enostavno in ne obstaja recept, kako z njo živeti. Za Petro Škarjo je bila prelomna odločitev, da se odpravi na najbolj znano romarsko pot na svetu.

Camino je zanjo predstavljal prehod iz suženjstva do svobode. Več let je namreč skušala odstranili ali vsaj zmanjšati moč posledic spolnih zlorab iz zgodnjega otroštva. Romanje jo je osvobodilo bremena, ki je iz leta v leto postajalo vse težje, obenem pa jo je navdihnilo za pisanje knjige.

Ste avtorica več knjižnih uspešnic. Vaša knjiga CAMINO - Od suženjstva do svobode je bila prodana že v več kot 8000 izvodih. Kdaj ste odkrili ljubezen do branja?

Zagotovo so najpomembnejšo vlogo pri tem odigrali moja mama, teta in dedek. Vsi so imeli radi knjige in so mi jih že v otroštvu znali približati na način, da sem jih močno vzljubila.

Ko enkrat začutiš to ljubezen, se težko povsem izniči. Morda se je malo ohladila v času šolanja, ko se je od nas zahtevalo branje marsikatere zoprne knjige, a je ljubezen ponovno vzplamenela kasneje, ko sem že zapustila šolske klopi. 

Kaj pa je bilo odločilno za vašo željo po pisanju? 

Odločilen je bil dogodek v tretjem razredu osnovne šole. Na obisk je prišel gospod Stane Peček, ki so ga predstavili kot pisatelja. Nekaj je bilo na njem, na njegovih opisih, kako sestavlja pravljice, na njegovi energiji in iskrivih očeh, da sem se zaljubila v misel – pisateljica bi bila!

Ta vzgib je povečala učiteljica slovenščine, ki me je podpirala pri pisanju, me prijavljala ne literarne natečaje in celo zvezala vse moje pesmi in pravljice v nekakšno knjigo.

In ko sva že pri knjigah - katere so najbolj zaznamovale vaše življenje?

Težko kakšno posebej izpostavim … Še najbolj tiste, ki jih sama napišem, ker je to zame tudi neke vrste terapija in spoznavanje sebe. Poleg tega mi to omogoča, da sem iz svojega hobija ustvarila tudi delo. 

Napisali ste tudi knjige o slovenskih podjetnikih. Katero sodelovanje se vam je najbolj vtisnilo v spomin?

Zagotovo Jure Knez in Franc Jager. Franc zato, ker se mi je uresničila močna želja: »Jaz bi pa tako pisala knjigo, da bi potovala in s tem spoznavala svet, ki bi ga v knjigi opisovala. Tako bi združila potovanja in delo.«

S Francem Jagrom in njegovo partnerko smo namreč nekaj časa skupaj bivali v Braziliji na njunem posestvu, kjer se je tudi spisala večina knjige. 

Jure Knez pa zato, ker se mi je z vedno boljšim poznavanjem njegovega razmišljanja in delovanja v meni premaknilo marsikatero poslovno omejujoče prepričanje.

Pred tem sem imela bog si ga vedi od kod nesmiselno prepričanje, da moraš biti vsaj malo slab človek, če želiš biti uspešen podjetnik.

Ob močnih vrednotah, ki sta mi jih na srečo predala starša, sem se nekako sprijaznila s tem, da raje ohranim pozitivne vrednote, a s tem pristanem v poslovno životarjenje. Dokler nisem spoznala dr. Jureta Kneza.

Le redko srečam tako srčnega človeka, ki tako rad pomaga drugim. Več kot ima, bolj pomaga. A obenem, zanimivo, vedno več ima, vedno bolj je poslovno uspešen. Izjemno!

Samo s tem, ko sem ga spoznavala in obenem pisala knjigo, sem tudi sama postajala drugačna. Od takrat dalje je moja poslovna pot krepko uspešnejša. 

Najbrž ima dan za vas včasih premalo ur, saj ste izjemno produktivni. Ustanovili ste Založbo 5ka, tako v Sloveniji kot v tujini predavate o knjigah in podjetnosti, izvajate delavnice … Kako najdete ravnovesje med delom in prostim časom?

Zanimiva se mi zdijo vprašanja o ravnovesju med prostim časom in delom … V podjetništvu je ponavadi to bolj ali manj vedno prepleteno. Še ko hodim po gorah, sproti razmišljam o knjigah. 

Vsak dan ima premalo ur v obdobjih, ko v sebi čutim izjemno ustvarjalnost, kar sicer ni vedno – težko zaspim od vzhičene želje po ustvarjanju, od vseh idej, v tej izjemni energiji vsemogočega. 

Trudim se, da ujamem val obdobja ustvarjalnosti in takrat ustvarjam, brez da bi gledala na uro, obenem pa želim ostati toliko zavestna dogajanja, da začutim, kdaj ta val pojenja – in se ne trudim na silo iskati idej in ustvarjalnosti, ampak sama sebi prigovarjam, da so tudi preprosto obdobja, ko ne gre.

In da si lahko v tem nižjem delu vala oddahnem, malo več sprehajam in poležavam – se pa moram kar opomniti, da je tudi to v redu. Večkrat imam namreč slabo vest, če v dnevu nisem naredila nič konkretnega … No, v tem se moram še izboljšati.  

Na podjetniško pot ste stopili že pri devetnajstih letih. Vam je žal, da ste na nek način morali tako hitro odrasti ali pa ste vendarle uspeli ohraniti otroka v sebi?

Menim, da podjetništvo pri devetnajstih letih nima veze s tem, da bi morala zaradi tega hitro odrasti. Obenem se mi zdi, da je človek pri devetnajstih letih že dovolj odrasel, da mora sprejeti odgovornost za svoje življenje in s tem tudi za poslovno pot.

Nekateri se odločijo za študentska dela, jaz sem se za podjetništvo. Morda lahko s podjetništvom ohraniš celo več svobode in ustvarjalnosti, morda bi lahko rekli celo otroško razigranost.  

No, saj moram priznati tudi drugo plat – danes se mi zdi podjetništvo zelo ustvarjalen proces, ki ga ne bi menjala za redno službo. V začetku je bilo pa kar naporno.

Še posebej do trenutka, ko sem se končno le odločila, kaj bi sploh delala. Pred knjigami sem se namreč lotevala sto in ene stvari, ker niti nisem vedela, v čem sem dobra in v čem ne, kaj si sploh želim, kaj se izplača ....

Pa vseeno – ko nimaš drugačne možnosti oziroma je tisti trenutek le ne vidiš, ni težko iti na to pot. Zoisova štipendija ni bila dovolj za šolanje v Ljubljani, starši mi tudi niso mogli vsega financirati, s takratnim bolonjskim sistemom študija pa nisem mogla opravljati študentskega dela.

Tako da je bilo podjetništvo edina pot – oziroma sem tako takrat mislila.  Včasih pomislim, da je morda še najlažje začeti tako mlad, ko ne nosiš finančnega bremena rednih mesečnih stroškov, kreditov, skrbi za družino …

Je kakšna stvar, ki jo obžalujete na svoji poklicni poti?

Ja. Obstaja sicer kliše, ki je z razlogom kliše, da je vsaka izkušnja, tudi težka, bila pomembna, da sem se izoblikovala v osebo, kakršna sem danes. To drži. Tega se zavedam.

Pa vseeno nisem še tako razsvetljena, da bi lahko povsem brez kančka obžalovanja gledala na svojo preteklo poslovno pot. Kar obžalujem, so dogodki, ki so za seboj pustili slabe odnose.

Včasih sem se nerodno izrazila, drugič nisem znala drugače komunicirati, tretjič sem nesmiselno želela dokazati svoje …

In s tem ustvarila nekaj slabih odnosov. To obžalujem, a je hkrati motivacija, da se danes in vsak dan sproti trudim, da bi bilo tega čim manj.

Znano je, da radi potujete. Se na potovanjih povsem odklopite ali pa iščete navdih za pisanje?

Nikdar se povsem ne odklopim. Tega si niti ne želim, ker izjemno uživam v svojem delu. Moje delo je tudi moj hobi – nikdar nisem razumela splošnih nasvetov »moraš se malo odklopiti« - zakaj bi se odklapljala od nečesa, kar rada počnem?

Se pa odklopim od »tečnih« zadev – računovodstva, težkih sestankov, pogodb … Ne, tega na potovanjih ne nosim s seboj. 

Sicer sem včasih potovala iz vzgiba bežanja, sedaj iz vzgiba radovednosti. V obeh primerih pa prav na potovanjih dobim zgodbe, ki se mi zdijo smiselne, da jih zapišem v knjigo. Morda to dokazuje dejstvo, da zadnje čase precej manj potujem in obenem tudi precej manj pišem. 

Vaša knjiga Camino – Od suženjstva do svobode je menda nastajala trinajst let. Zakaj tako dolgo?

Spisana je bil na štiridesetdnevni romarski poti Camino ter še nekaj mesecev kasneje doma. Zapisala pa sem, da se je pisala trinajst let, ker sem s tem želela poudariti, da sem se trinajst let aktivno ukvarjala s težavami, o katerih pišem v knjigi.

No, saj sedaj to ni več skrivnost: trudila sem se odstranili ali vsaj zmanjšati moč posledic spolnih zlorab iz zgodnjega otroštva.

Trinajst let sem brskala po svoji preteklosti in prejšnjih življenjih, se udeleževala raznih seminarjev in delavnic, se opirala na uradno zdravstvo in neuradne zdravitelje, čistila vezi preteklosti in odpirala čakre, pila čudežna zelišča in ure in ure presedela pri psihologih in psihiatrih …

Na Caminu sem dojela, da vsakdo v življenju bije svoje bitke. 

Ko je človek v stiski, poskusi vse, kar mu da vsaj trohico upanja, da morda pa res pomaga – četudi hkrati nekako verjame, da je to nesmiselno.

Še danes ne vem, kaj od tega je zares pomagalo in kaj ne. Morda je bil ključen sklop vsega, skupaj z močno namero, da to rešim, pa četudi bom morala na konec sveta, kar sem tudi storila – Finistera, ki je bila konec moje romarske poti, pomeni »konec sveta«. O vsem tem pišem v knjigi - zato trinajst let. 

Kako pa vas je romanje spremenilo?

Mislim, da še toliko let po romanju moje omare bolj dihajo kot so pred tem. Minimalizem mi je zlezel pod kožo. Poleg tega imam še vedno rada zelo dolge sprehode.

Pa še nekaj – mislim, da sem po Caminu močno dojela, da vsakdo v življenju bije svoje bitke. Vsakdo ima majhne bitke za vajo in večje za preizkus zmogljivosti. Nekdo bije svojo največjo bitko z zdravjem, drugi zaradi neuslišane ljubezni.

Nekdo bije bitko zaradi pomanjkanja hrane, drugi doživljajo borbe v sebi, ki niso vidne zunanjim očem. Nikar ne sodi ljudi, ki bijejo svoje bitke. Nikar se jim ne posmehuj, ne pametuj o njihovih poveljih in ne skušaj poveljstva drugih prevzeti sam.

Nekdo bije svojo največjo bitko z zdravjem, drugi zaradi neuslišane ljubezni. 

In nikar ne zavidaj življenja drugemu, kajti nekatere bitke, celo tiste največje, so včasih očem nevidne, skrite za ščitom, čelado in masko nasmeha.

Kar lahko naredimo za dobro sebe in človeštva, je le to, da spoštujemo pot vsakega posameznika, z vsemi bitkami, z vsemi zmagami in porazi, z vsemi plaketami uspehov in brazgotinami ran.

In da mu preprosto pustimo, da bije svoje bitke, ob tem pa mu le ponudimo kozarec vode, ki ga bo okrepila, ko bo to potreboval.

Morda še pomembneje kot to, pa je bil zame Camino ključna prelomnica pri soočanju s posledicami spolnih zlorab v otroštvu.

Ali je bilo to naključje, da se je zgodilo ravno na tem romanju, ali je bil ključen čas, da sem si dovolila biti zgolj sama s sabo in brez zunanjih motilcev, ali so se le poklopili pravi čas in pravi prostor … ne vem. Vem pa, da je bil to ključen prelom, o čemer tudi pišem v knjigi.  

Kaj vam poleg pisanja osmišlja življenje?

Narava, predvsem gore. In odnosi. Vedno bolj spoznavam in se čudim, da smo ljudje odnosna bitja. 

Preberite še: Bojan (Joker Out): »Če smo koga užalili, mi je zelo žal«

Morda vas zanima tudi: Dragoceni nasveti znanega terapevta, s pomočjo katerih bo življenje lažje