Nina Radi (Sanjski moški) o hudih preizkušnjah in boju z rakom: Imela sem le 32 kilogramov

Nina Radi je živ dokaz, da se s trdim delom in osredotočenostjo na cilj daleč pride. 31-letna Mariborčanka, ki jo spremljamo v šovu Sanjski moški, je Gregorju Čeglaju in širni Sloveniji odprla svoje srce in razkrila, kako trnova pot je za njo. Pred petimi leti je zbolela za rakom na materničnem vratu, leto in pol po diagnozi in neizbežni operaciji pa je sledil še en šok, ki je bil zanjo še hujši kot diagnoza raka. Pri padcu si je tako hudo poškodovala stopalo, da so zdravniki napovedali, da lahko pozabi na svojo veliko ljubezen – tek. Za zapriseženo tekačico je bilo to nesprejemljivo. S trdim delom in številnimi treningi se je vrnila še močnejša in na tekmi svetovnega prvenstva v gorskem teku pritekla na deveto mesto, kar bil njen najboljši rezultat v karieri na svetovnih prvenstvih.

Z Nino smo govorili o bolezni, življenju in seveda tudi šovu Sanjski moški. Razkrila nam je, ali je v šovu dobila to, kar je iskala.

V šovu Sanjski moški ste veliko razkrili o svoji preteklosti, svojem zdravstvenem stanju, težavah, s katerimi ste srečevali. Vam je bilo to težko?

To je del mene. Zakaj bi se tega sramovala, skrivala ali prikrivala svojo preteklost. Zdi se mi, da ljudje premalo govorijo o nekaterih stvareh. Raje poudarijo dobre stvari, uspehe, priznanja ... Premalo pa govorijo o trnovih poteh, čustvih in empatiji. Ne bi rekla, da se tega sramujejo, a mislim, da vseeno nočejo, da bi jih kdo kritiziral na račun tega, ali se jim posmehoval, zato raje ta del zadržijo zase. Meni pa o tem ni težko govoriti, ker je to del mene.

Omenili ste, da se ljudje raje pohvalijo z uspehi, ampak tudi to, da ste premagali raka na materničnem vratu je velik uspeh.

To je definitivno uspeh. Kot sem že rekla, sem te trnove poti in bolezni vesela, to mi je marsikaj dalo. Dalo mi je to, da se z življenjem ne obremenjujem, si ga ne otežujem, ker nikoli ne veš, koliko časa ti je ostalo. Mislim, da je to najbolj pomembno.

Točno 31. decembra sem dobila rezultate, da moram nujno na operativen poseg in da ni več šale, saj je prišlo do rakavih sprememb.

Diagnoza je bila verjetno velik šok. Kako ste izvedeli za njo?

Res je bila šok. Nekako sem preskočila tisti redni pregled pri ginekologu in kot bi mignil so minila tri leta, vmes sem še menjala ginekologa. Pojavile so se določene težave, šla sem na pregled, kjer so mi odvzeli bris. Običajno je tako, da čakaš na rezultate kakšen mesec, a po dveh mesecih ni bilo nič, zato sem bila prepričana, da je vse v redu. Potem pa sem dva meseca in pol kasneje, točno 31. decembra, dobila rezultate, da moram nujno na operativen poseg in da ni več šale, saj je prišlo do rakavih sprememb. Sledil je operativni poseg. Imela sem imunoterapijo in hormonske terapije. Na srečo nisem potrebovala obsevanj in kemoterapij.

Kako dolgo je trajalo zdravljenje in kdaj ste dobili potrditev, da ste zdravi?

Vem, da leto dni po operaciji še ni bilo v redu. Na tri mesece sem morala hoditi na testiranja, a so me opozorili, da so lahko rezultati velikokrat lažno pozitivni, kar se je tudi dogajalo. Prvi negativen test sem dobila lani v začetku leta. Verjamem, da bo tako ostalo, ker druge opcije ni.

Kakšen je bil takrat občutek? Verjetno ste občutili veliko olajšanje.

Zagotovo je bilo to res veliko olajšanje. Ko razmišljam o tem in mi kdo omeni, kaj vse sem dala skozi, se zamislim in spomnim vsega tega. Nisem človek, ki bi se želel drugim smiliti. Srečna sem, da sem to premagala, se pa ne opominjam ves čas, da to imam. S tem nekako živim in jemljem to kot del svoje preteklosti. Ko dobiš negativen izvid, si res rečeš, da je čas, da vse skupaj odmisliš, da živiš življenje, ker je življenje čudovito in je lahko kratko. Rečeš si, naj bo to šola in opomin, da še toliko bolj uživaš v vsakem trenutku in z ljudmi, ki jih imaš rad.

Ni pa bila to edina zdravstvena stvar, ki vas je zelo zaznamovala, kajne?

Rekli so mi, da naj pozabim na tek in da bom imela težave že s samo hojo. To je bilo za nekoga, ki je v teku že 15 let, težko. Nisem se mogla sprijazniti s tem. Mislim, da mi je bilo to še težje kot rak. Rekla sem si, da to ne bo moj konec.

Joj, res ne. Imam kar nekaj zdravstvenih težav. V sredo mi bodo namestili holter srca, ker imam težave s pulzom in morajo ugotoviti, kaj se dogaja. Ko sem imela hormonske in imunoterapije, sem shujšala na vsega 32 kilogramov. Leto in pol po operaciji sem utrpela hudo poškodbo. Pri padcu sem si poškodovala stopalo, imela sem hude in obsežne raztrganine in zlom pete. Rekli so mi, da naj pozabim na tek in da bom imela težave že s samo hojo. To je bilo za nekoga, ki je v teku že 15 let, težko. Nisem se mogla sprijazniti s tem. Mislim, da mi je bilo to še težje kot rak. Rekla sem si, da to ne bo moj konec. Odločila sem se za dodatne vaje stabilnosti, treninge moči in fizioterapije. Nogo sem spravila približno do te forme, da sem čez leto dni šla na svetovno prvenstvo v gorskem teku, kjer sem dosegla svojo najboljšo uvrstitev na svetovnih prvenstvih. Dosegla sem deveto mesto in bila sem res vesela. Kot da bi se mi moralo vse to zgoditi, da me opomni, da moraš slediti svojemu srcu, imeti cilje in pri tem maksimalno uživati.
 
Še tečete?

Ja, tečem, a imam težave. Ne morem do konca počepniti, imam hude bolečine, po vsakem teku moram nogo polepiti s kineziološke trakove. Res moram paziti. Vse je v redu, dokler ne naredim podobnega giba kot takrat, ko sem padla. Če se kaj takega ponovi, se verjetno res lahko samo poslovim od hoje. Riziko je, a kaj naj naredim? Sedim doma in se smilim sama sebi? V teku uživam in treba je izkoristiti življenje.

Septembra je evropsko prvenstvo v Bolgariji, a zaradi težav ne vem, če se ga bom lahko udeležila. Želim si, da bi se vrnila, ker res rada tečem. Šport mi daje občutek svobode, regenerira me in sprosti. Čeprav prideš s tekme fizično utrujen, si psihično razbremenjen.

Kako potekajo treningi?

Odvisno od tega, ali delaš za razdaljo, tempo tek, intervalni treningi in treningi za moč. Trenutno sem zaradi vseh teh bolezni in daljših počitkov nekoliko iz forme. Vzelo mi je tudi nekaj mišične mase.

Na to je verjetno tudi vplivalo sodelovanje v šovu Sanjski moški.

Ja, absolutno. Tam smo sicer imeli neke naprave, a nisem pristaš tekaških stez. Raje imam naravo.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Sanjski moški (@sanjskimoskipoptv)

Verjetno spremljate šov. Kakšni so občutki, ko se vidite na televiziji?

Sploh se ne morem navaditi, da se gledam na televiziji. Zanimivo mi je, ko grem na ven in me ljudje ustavijo in rečejo, da me poznajo, jaz pa jih vprašam: »A res? Od kje?« Nekako se res ne morem navaditi na prepoznavnost.

Delate kot grafična oblikovalka. Na zadnjem zmenku ste Gregorja in sebe presenetili, ko ste rekli, da bi ga upodobili kot orangutana, ker vam nič drugega ni prišlo na pamet. Ste zdaj prišli na kakšno boljšo idejo?

Joj, groza. Rekla bi, da je lev, kralj živali ali pa tiger, ki je v leglu nas kokoši in se mora boriti. (smeh) Ne vem, kako bi ga opisala.

Vam je za kakšno stvar v šovu žal, ko pogledate nazaj? Bi kaj spremenili?

Ne vem, če mi je ravno žal. Morda bi v kakšnih situacijah bolj ostala jaz jaz. Ali pa ne bi pustila, da okolica vpliva name in bi malo bolj razmislila o reakcijah v določenih situacijah.

Čustveno ste se precej odprli, pokazali svoja čustva in svojo ranljivo plat ...

Ne sramujem se solz in čustev. Točno tega se ljudje danes sramujejo in se jih bojijo pokazati, ker nas že od malega učijo, naj ne jokamo in naj bomo močni. Če to držiš v sebi, vse skupaj izbruhne še bolj burno. Tako se človek potem odziva v razmerju, v službi, doma … Zakaj bi dajal ljudem lažno sliko, bolje je povedati, kaj čutiš.

Kaj pa samo vzdušje v šovu? Je bilo res tako toksično, kot je bilo prikazano?

Težko je biti v okolju, v katerem ne veš, kaj te čaka. Ves čas si negotov in ves čas razmišljaš, kako boš reagiral.

Na trenutke je bilo res. Ko so se tam nekje v tretjem tednu začeli prepiri z mano, Lauro in Carmen, je šlo verjetno za obdobje, ko smo se privadili na novo okolje, ljudi in smo se sprostili. Ko so določena dekleta, ki nekaterim niso ustrezale, zapustila šov, se je napetost nekoliko sprostila. Si je pa res težko predstavljati, kako je. Težko je biti v okolju, v katerem ne veš, kaj te čaka. Ves čas si negotov in ves čas razmišljaš, kako boš reagiral.

Kako pa gledate na vsa ta obračunavanja med Gregorjem in tekmovalkami na družabnih omrežjih?

Obešati na velik zvon, komentiranje, kaj je kdo rekel in objavljanje raznih storyjev, se mi zdi otročje.

Meni se to zdijo 'študentske fore', ki se jih nočem dotikati. Res se mi zdi škoda časa za to. Ne da se mi ukvarjati z nepomembnimi stvarmi. Raje uživam v življenju, kot pa da pljuvam druge ljudi. Zavedati se moramo, da je to bil šov in da nas šov povezuje. Vsi smo samo ljudje in to je treba sprejeti. Zakaj bi se sovražili in bili sprti. Živi življenje dalje. Če ti nekdo ne ustreza, mu pusti živeti. Obešati na velik zvon, komentiranje, kaj je kdo rekel in objavljanje raznih 'storyjev', se mi zdi otročje. Vsak ima svoje življenje in res ne razumem, zakaj se moraš vtikati v življenje drugih. Pusti vsakemu, da živi kot želi in to je to.

Ste s šovom dobili kar ste iskali?

Ja, sem. (smeh) Najprej, to je bila neka nova izkušnja, kot drugo pa me je ta šov utrdil na drugih področjih, kjer me bolezni niso. Bolezni so me utrdile v tem smislu, da uživam življenje in ga maksimalno izkoristim, šov pa mi je dal trdnost na emocionalni plati. Dal mi je to, da sem prišla do spoznanja, da se ne obremenjuješ s stvarmi in situacijami, ki jih ne moreš spremeniti.

Preberite še: Mary Ševo o najhujši napaki, ki jo lahko zagreši moški

Morda vas zanima tudi: Psiholog Nikolaj Mejaš o tem, kako je potekal izbor tekmovalk za Sanjskega moškega #intervju