Peter Poles: Kar malo sem odvisen od nasmehov

Širok nasmeh, za njim pa prepoznavni velenjski naglas. Peter Poles je pozitiva na dveh nogah, človek le čaka, kdaj bo iz njega izvabil (na)smeh. Nekdanji atlet, ki se je po naključju znašel na televiziji in tam začel svojo karierno pot, vse to prenaša tudi v svoje voditeljske projekte. Teh se je nabralo že za debelih 20 let, vse od kultnih Videspotnic, ko je, kot se sam pošali, imel še toliko las, da si jih je lahko barval, do vodenja Eme, komičnih vložkov z Vidom Valičem in v zadnjih letih tudi nekoliko resnejših zgodb in uresničevanja srčnih želja. Kot pravi, da je vsaka od teh oddaj zaznamovala v svojem pogledu, vsaka mu je dala svojo lekcijo in zagon za naprej. Deset let dela v televizijski hiši POP TV bo obeležil z novim izzivom - resničnostnim šovom Sanjski moški, ki mu bo gotovo uspel vdahniti nekaj Polesovega humorja.

Je pa Poles redno tudi del dobrodelnih projektov, njim smo se pogovarjali ob robu akcije Nasmeškotek, s katerim zbirajo sredstva za dijaški sklad Botrstva.

Vajeni smo vas iz izborov za talente, tokrat ste se v podobno vlogo prelevili v dobrodelni akciji Nasmeškotek leta. Kaj vam pomenijo projekti, ti nasmehi, ki jih pričarate?

Moram priznati, da sem kar malo odvisen od nasmehov. Če so ljudje okrog mene zadovoljni in srečni, tudi sam veliko bolje funkcioniram. Najbrž nas veliko deluje na podoben način. Mogoče sem se tudi zato znašel na tej poslovni poti: da širim veselje in poskušam z zgledom pokazati, kako malo je v bistvu potrebno, da ljudem okrog sebe polepšamo dan, življenje. 

Kaj v teh časih nasmeh na obraz pričara vam? In kako v smeh spravljate svoje otroke?

V teh dneh se smejem že, ko v Ljubljani posije sonce. Otroke pa največkrat nasmeji spontanost in rahlo blesave fore. 

V teh dneh se smejem že, ko v Ljubljani posije sonce. 

S številnimi osebnimi zgodbami ste se že srečali ob svojem delu – kako vas navdahnejo? Se vas je kakšna od njih posebej dotaknila in zakaj?

Navdihujejo me predvsem ljudje, ki delajo dobro zase in obenem za ostale. S svojim notranjim mirom in pozitivnostjo kužijo svet okrog sebe. Ena takih je recimo Irena, ki smo jo v oddaji Dan najlepših sanj peljali na Triglav. Kljub težki zgodbi ostaja srečna in zadovoljna s seboj, navdihuje vse okoli sebe. Ali pa recimo Fani, ki srečo zase in ostale ustvarja s tem, ko lepša in lajša dneve starostnikom. Ko te enkrat bolj kot lastna sreča, polni sreča drugih, potem preprosto ne moreš zgrešiti.

Navdihujejo me predvsem ljudje, ki delajo dobro zase in obenem za ostale.

Kar nekaj različnih izzivov ste se že lotili na televiziji, katera od vseh teh vlog vam je bila najbolj pisana na kožo?

Oddaje so prihajale sorazmerno s podobnimi in trenutnimi življenjskimi nazori, tako da sem se v bistvu v vseh počutil domače in bi vsako naslednjo težko odvodil brez prejšnje. Oziroma bi jo gotovo vodil drugače. V Talentih sva z Vidom res uživala v evforiji, ki je spremljala oddajo in nudila maksimalno podporo tekmovalcem in ekipi. V Vid in Pero šovu smo vsak teden skupaj premikali meje in delali res dobro vsebino, v oddaji Dan najlepših sanj pa dokazali, da nobena želja ni prevelika, ali premala, da bi se je lotili. Pod črto tako res težko izberem najljubšo oddajo, je pa mogoče, z vidika vpliva na realni svet, največji pečat name pustil ravno Dan najlepših sanj.

Mnogi so že pozabili, da pa ste kariero začeli v oddaji Videospotnice, ki je danes veliko mladih niti ne pozna več. Kakšni so vaši spomini na tiste čase? Zakaj je bila oddaja po vašem mnenju tako priljubljena?

V ekipo sem vstopil kot študent brez vseh televizijskih izkušenj, zapustil pa z željo, da bi kaj podobnega še počel. 

Fuuu, to pa so bili eni res lepi začetki! To so bili časi še pred razmahom širokopasovnega interneta, ko si lahko glasbo v obliki videospotov videl samo v določenih oddajah. Naša je bila ena izmed njih in ker je bila na sporedu vsak dan, se je pravzaprav mnogo videospotov ustvarilo prav z namenom, da se bodo vrteli v Videospotnicah. Ekipa je bila mlada in polna idej, tip oddaje pa sproščen in ne preveč obremenjujoč za voditelja, torej res odličen teren za uvajanje. V ekipo sem vstopil kot študent brez vseh televizijskih izkušenj, zapustil pa z željo, da bi kaj podobnega še počel. 

Kaj bi sami sebi rekli danes, ko pogledate kakšen posnetek iz tistih časov?

Kaj bi si rekel? Pero, samo gasa! Pa farbaj si lase še bolj, itak ti bodo izpadli! (smeh)

Pred vami pa je zdaj nov izziv – oddaja Sanjski moški. To vprašanje bi sicer morali zastaviti dekletom, pa vseeno: kakšen je v vaših očeh pravi sanjski moški?

Sanjskega moškega vidim kot samozavestnega in spoštljivega pozitivca, ki se je pripravljen potruditi za dekle svojih sanj, jo vzljubiti in skrbeti zanjo ter predvsem za njuno zvezo do konca življenja. Obenem pa seveda izpolnjuje tudi svoje želje in sanje, je rahlo surov, ko mora biti, in svoj humor začini s prepotrebno mero črnine. 

Sanjski moški izpolnjuje tudi svoje želje in sanje, je rahlo surov, ko mora biti.

Česa se v novi vlogi najbolj veselite, kakšne bodo vaše »zadolžitve«?

Najbolj se, kot vedno, veselim afterjev, pa seveda nepričakovanih prigod na snemanju in super ekipe. Na koncu pa res upam, da bo, tudi z mojo pomočjo, sanjski moški našel, kar je iskal in bo konec oddaje v bistvu začetek nečesa še lepšega in večjega!

Preberite še: Katja Zupan, mama sedmih otrok in učiteljica: Znajdemo se s tem, kar imamo

Morda vas zanima tudi: Jure Košir: Nehal sem bezljati naokrog, bil sem preveč razpet med vsem