Nina Grilc po smrti moža Marka: »Včasih solze zadržujem cel dan«

Tako drobna, a v njej takšna moč. Nezlomljiva in mirna deluje Nina Grilc, a vendar njena bolečina, ki se skriva v solznih očeh, trga srce. 

Petmesečna Alaska Olivia je ob tem v vozičku razposajena, nasmejana. »Čisti Marko,« pravi in se nasmehe. Krivično je, da je ni mogel spoznati.

Celo življenje se je spuščal z zasneženih vrhov, izvajal vratolomne trike na skakalnicah in bil v tem eden najboljših na svetu. In na snegu je, v povsem nenevarnih, a nesrečnih okoliščinah, je 23. novembra lani ugasnilo njegovo življenje.

Za seboj je pustil tri otroke. Maxxa in Emmo, ki sta ga naravnost oboževala ter Alasko, ki je njegov glas lahko slišala le v nosečniškem trebuhu. »Že v trebuhu je bila zelo živahna. Toda ko je Marko položil roko na trebuh, se je neverjetno umirila.«

Družina, ki jo je skupaj povezovalo toliko ljubezni in dogodivščin na snegu, se danes spopada s kruto realnostjo izgube. Nine vseeno solze ne zlomijo tako zlahka. Je skala, kakršno jo je tudi v intervjuju za Mično pred dvema letoma opisoval Marko. 

Pol leta je te dni minilo od tragičnega dogodka v Avstriji, ki je za vedno zaznamoval vašo družino. Kako za vas teče čas, odkar ste izgubili Marka?

Po eni strani gre hitro, ker sem tako zaposlena z vsem, da imajo dnevi 24 minut ne 24 ur. Ko pa pogledam celo življenje in se zavem, da je še tako veliko pred mano, lahko rečem, da gre po tej plati zelo počasi. Gre za dve različni percepciji časa znotraj obdobja žalovanja. Čeprav se s temi koraki žalovanja sama kar težko poistovetim. Pri meni poteka vse skupaj precej neklasično.

Torej ne bi mogli reči, v katerem obdobju ste?

Vse skupaj doživljamo vsak na svoj način. Maxx zelo težko in nerad govori o tem, potreboval bo veliko več časa, da se bo glede tega odprl in lahko spregovoril o izgubi. Četudi ga k temu spodbujam in mu dam vsak dan vedeti, da sem mu na voljo za pogovor. Vsak to doživlja po svoje, različni smo si med seboj, tudi otroci so zelo različnih značajev.

Emma pa je vse skupaj preslikala v nek strah. Ne toliko v strah pred deskanjem, bolj jo je strah, da bi izgubila še mene. Otroci imajo občutek, da smo starši nepremagljivi in nedotakljivi. V nas vidijo varnost in verjamejo, da bomo tukaj, ne glede na to, kaj se zgodi. Prepričanje v določene stvari se v takšnih trenutkih podre. Spoznala sta, kaj pomeni ta krhkost življenja. V sicer zelo samozavestni punčki zdaj vidim precej strahu.

Sama pa sem imela dve možnosti: ena, ki seveda ni bila sprejemljiva, je bila, da bi se ulegla in jokala deset let. Druga pa je bila, da sem se zaposlila. Velika zmota se mi zdi, ko ljudje pravijo, da najdeš uteho v otrocih, da so lahko oni meni v oporo.

Ni res, otrokom moram biti v podporo jaz, jaz sem njihova skala. Marko je bil moja. Zdaj moram črpati moč od nekod drugod in najti nov smisel. To je bil tudi namen vseh teh dogodkov, njemu v spomin.

So ti tudi ti dogodki neke vrste terapija?

Po eni strani si z njimi zapolnim čas. Ne bi rekla, da so ravno terapija, mi pa dajejo nek fokus in smisel. Par let nazaj sva se z Markom odločila, da kot družina preživimo skupaj čim več časa, saj prva leta nisva imela te priložnosti.

On je veliko potoval, jaz sem živela v tujini. Družino in eden drugega sva dala v ospredje. Eden drugemu sva postala smisel. Skozi naju sva počela vse, kar sva.

Zdaj sem  morala najti nov smisel, nekaj, v kar sem lahko usmerila vso to žalost in iz tega naredila nekaj dobrega. Vsekakor si zasluži, da se ga spominjamo in da tudi mlajše generacije vedo, kdo je bil. Ni naredil ogromno le za ta šport, temveč za družine na sploh, da skupaj preživljajo čas na kakovosten način.

Odzvalo se je ogromno ljudi, veliko je prišlo družin in prijateljev, ljudi, ki jih nikoli nisva spoznala. Predvsem pa so se zelo pozitivno odzvali tudi njegovi sponzorji, ki so še vedno pripravljeni pomagati. Vidi se, da so ta sodelovanja temeljila na zelo srčnih ljudeh na obeh straneh.

Kaj je tisto, kar je sam vedno skušal dajati otrokom, in jim boste zdaj skušali dati vi?

Čim več vsega. Ljudje ga poznajo po športih, po deskanju, kolesarjenju, skejtanju, v resnici pa je bil kot človek tako zelo poseben, tako velik in tako srčen. Mislim, da je se prav zaradi tega ljudi ta nesreča tako dotaknila. Nisem si znala predstavljati, da so lahko družbena omrežja tudi v tako veliko oporo. Količina ljudi, ki se je odzvala, je neverjetna.

Ljudje so mi pisali, ne ker bi želeli karkoli v zameno, temveč le zato, da bi me podprli, za kar sem zelo hvaležna. To, da se je njegova zgodba dotaknila toliko ljudi, bi rada, da se prenese naprej tudi mojim otrokom – da se ga ljudje spominjajo kot srčnega, iskrenega in velikega človeka.

To, da se je njegova zgodba dotaknila toliko ljudi, bi rada, da se prenese naprej tudi mojim otrokom – da se ga ljudje spominjajo kot srčnega, iskrenega in velikega človeka.

V intervjuju za Mično je Marko poudaril, kakšna skala ste vi zanj. Vi pravite obratno.

Sama sem svojo moč vedno črpala iz njega, on pa mi je v zadnjem letu večkrat dal vedeti, da črpa moč iz mene. Očitno je bilo to vzajemno.

Kako globoko vase moraš iti ob takem dogodku in raziskati meje, koliko si sposoben prenesti?

Če bi me kdo vprašal, kaj bi bila najtežja preizkušnja v življenju, ki bi jo lahko preživela, na to sploh ne bi niti pomislila. Tako nepredstavljivo mi je bilo, da se njemu lahko kaj takega zgodi. Velikokrat sem si želela, da bi bilo obratno, saj sem imela občutek, da je močnejši in bi lažje šel skozi to.

Ni skoparil z besedami in dejanji, živel je zelo polno. Kot da bi vedel, kako hitro se lahko življenje konča …

Res je, že od nekdaj je živel na polno, kolikor se je dalo. Vsak dan – glede tega je bil brezkompromisen – je delal izključno to, kar mu je ustrezalo, kar je rad počel. Ni bil pripravljen svojega življenja metati stran, za nekaj, kar ga ne veseli.

Ena od stvari, ki jo pogrešam oz. jo skušam otrokom v veliki meri izpolniti je to izražanje ljubezni. Tega je bila iz njegove strani zares veliko, vsak dan, do te mere, da sem bila še po 12 letih včasih v zadregi.

Ko sva se spoznala, sva se prvi dve leti samo videvala. Enkrat mi je rekel: »Enkrat boš moja!« Odvrnila se mu, da ne vem, da bova videla. »Ne, ne. Jaz vem, ker dobim tisto, kar hočem.« Ni skoparil z besedami, lepimi trenutki, pomembno mu je bilo, da smo živeli življenje z njim, da smo skupaj počeli stvari. Pri otrocih sva uvedla navado, da si za rojstne dneve ne podarjamo materialnih daril, temveč si delimo izkušnje in izpolnjujemo želje, da kam gremo in nekaj skupaj počnemo.

Ena od stvari, ki jo pogrešam oz. jo skušam otrokom v veliki meri izpolniti je to izražanje ljubezni. Tega je bila iz njegove strani zares veliko, vsak dan, do te mere, da sem bila še po 12 letih včasih v zadregi.

Lani sta se tudi poročila, a tega nista obešala na veliki zvon.

Lani junija me je zaprosil. Mislim, da v življenju nisem bila bolj presenečena, pa me je sicer težko šokirati. O poroki sicer prej nisva veliko govorila. Sama nisem veliko razmišljala o tem, saj mi je bilo povsem dovolj to, kar sva imela. V zadnjih letih je nekajkrat to sicer omenil, a ne preveč resno.

Za letos septembra sva načrtovala poroko na ledeniku, z vsemi prijatelji. Poročila sva se na deseto obletnico, na civilnem obredu. Potrebovala sva slovenski poročni dokument, poleg tega najini starši ne bi mogli priti na ledenik, zato sva se odločila za zelo intimno stvar, le za nas. Nisva niti nikomur povedala, želela sva, da bi bila letošnja poroka pristna.

Zato sem zelo hvaležna za tisti dve fotografiji, ki ju imam, slučajno ju je posnela moja sestra. V tistem trenutku se mi je fotografiranje zdelo »brezveze, ker bo itak velika poroka drugo leto«. Zdaj, ko gledam nazaj, pa sem zelo vesela, da sem bila deležna te izkušnje in da imam tudi ta spomin.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Nina Grilc (@grilogang)

Nekaj let nazaj sta imela še zelo različne kariere. Kako je šla ta vajina skupna pot?

Pravzaprav sva ugotovila, da sva popolnoma kompatibilna ter da nimava ene same težave in se imava noro dobro, če sva skupaj. In da so bile vse težave in trenja, ki sva jih imela prej, odraz tega, da nisva preživljala dovolj časa skupaj. Tako se v nekaterih stvareh ne poznaš tako dobro. Imela sva željo biti drug z drugim in se odločila, da bova prilagodila svoje življenje temu.

Ko smo Emma postavili na desko, sem se vprašala, ali bom jaz sedela v baru in jih čakala celo življenje. Tako sva se z Emico skupaj učili, to je bila lepa izkušnja za naju. Ko so jo vprašali, kdo jo je naučil deskanja, je suvereno odgovorila, da mami. Kljub temu, da je to daleč od resnice. Mare je to počel z neverjetnim užitkom in ko sta se mu pridružila tudi otroka, sem tudi jaz začela uživati v tem. To je bila najboljša odločitev v najinem življenju.

Kakšno je vaše življenje sedaj, ste že našli novo rutino v življenju brez njega?

Ne. Sama sem naprej počela z otroki vse kot prej. Najslabšo stvar, ki bi jo lahko naredila je, da bi jim vzela še ta način življenja, te izkušnje. Marko je bil izredno prisoten v njunem življenju, ne le kot očetovska figura, temveč tudi kot prijatelj, vzornik. Že to, da vsega tega ni, je dovolj hudo. Če pa bi jima vzela še deskanje in potovanja, to kar smo počeli skupaj, pa bi jima res odvzela vse. Moj cilj je bil, da ohranim čim več tega.

Ni pa tako kot je bilo. In nikdar ne bo. Daleč od tega da bi se privadili na to, da ga ni.

Strokovnjaki, s katerimi sem se pogovarjala, so mi dejali, da naj bi bila pol leta prva prelomnica. Sama ne čutim, da bi bilo tako. Vsaj kar se tiče čustev. Je pa za otroke treba ustvariti nek ritem, ki jim nudi nadaljnjo varnost in steber.

Tri tedne po tragediji vas je čakal še porod. Ne znam si predstavljati, kaj ste takrat doživljali. Kako ste se pripravljali na rojstvo male Alaske, če ste se sploh lahko?

Če sem iskrena, se tistih treh tednov med smrtjo Marka in rojstvom Alaske niti povsem dobro ne spomnim.

Nisem se. Na srečo sem imela dva poroda že za seboj in približno vedela, kaj lahko pričakujem. Pripraviti se na to, da rodiš brez partnerja … Se ne moreš. Vem, da je v starih časih bilo to običajno, ampak midva sva se tega zares veselila. Zelo si je želel, da bi bila z njim na tem snemanju, ravno zato ker ga je bilo tako strah, da bi rodila brez njega.

Če sem iskrena, se tistih treh tednov med smrtjo Marka in rojstvom Alaske niti povsem dobro ne spomnim.

Žalovanje, okrevanje po porodu in še vzdrževanje vašega stila življenja zagotovo ni bilo lahko.

Imela sem kar veliko trenj z mojo patronažno sestro, veliko dela je imela z mano in mi dopovedovala, kaj lahko in kaj ne. A določeno rutino v naši družini sem želela ohraniti, ne glede na vse. Imeli smo navado, da sva z Markom vedno pospremila otroka v šolo. To je bila naša rutina.

Potem sva šla midva na kavo, kjer mi je povedal vse, kar je zjutraj prebral na spletu, povedala sva si kup lepih stvari in si dala popotnico za čez dan, ko sva šla vsak po svojih opravkih. Drugi dan po porodu sem šla domov, tretji dan pa z otroki v šolo. Seveda zdravnici in patronažni sestri to ni bilo všeč.

Ni bilo lahko, kljub temu da je Alaska tretji otrok. Marko je vedno govoril, da bom pri tem otroku lahko imela lepo in mirno porodniško, da bo on ves čas z menoj. Da bo drugače. Ko sta se rodila Maxx in Emma je še tekmoval, oba sta se rodila sredi sezone in ni imel niti priložnosti, da bi bil veliko zraven. Toda zgodilo se je tako, da je vse skupaj zame še veliko težje.

Alaska je prišla in zapolnila še tisto malo časa, ki sem ga imela v dneh po njegovi smrti. Tako se res nisem imela možnosti utapljati v žalosti in negativnih občutkih. 

Se pa stvari morda zgodijo z nekim razlogom. Alaska je prišla in zapolnila še tisto malo časa, ki sem ga imela v dneh po njegovi smrti. Tako se res nisem imela možnosti utapljati v žalosti in negativnih občutkih. V veliki meri je Alaska to odvzela stran.

Ste imeli kaj pomoči?

Imam par dobrih prijateljic, ki so mi stale ob strani skozi vse to. A sem sama zelo nerada odvisna od drugih, nerada prosim za pomoč. Z Markotom sva si uredila življenje tako, da nisva potrebovala nikogar, da smo bili mi štirje samozadostni in neodvisni.

Zelo težko je bilo sprejeti, da sem vsakič, ko smo šli na bordanje z Maxxom in Emmo, vedno morala prositi nekoga, da je bil z Alasko. Na začetku sploh. Januar je bil zelo težak. Sama še nisem mogla na sneg, tako da sem morala za njiju organizirati nekoga, da jih je peljal in preživljal čas z njima. Bilo je zelo čustveno in psihično naporno.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Nina Grilc (@grilogang)

Ste v vseh teh težkih trenutkih morda našli kakšno stvar, ki vam je bila v uteho?

Vedno sem živela v prepričanju, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Da se vse zgodi z razlogom. Zdaj me je to udarilo po glavi. Skušam najti nek razlog ali smisel za to, kar se je zgodilo, a ga še nisem našla.

Leto prej sem doživela splav in se tolažila, da se imamo tako neskončno radi, da je vse tako popolno, da je očitno morala priti neka slaba stvar. Da smo na nek način odplačali nek davek za to srečo. 

Leto prej sem doživela splav in se tolažila, da se imamo tako neskončno radi, da je vse tako popolno, da je očitno morala priti neka slaba stvar. Da smo na nek način odplačali nek davek za to srečo. S tem sem se pomirila. Marko mi je stal ob strani in sprijaznila sem se, da ne more biti vedno vse lepo. A zdaj s tem se težko sprijaznim … Pustimo ob strani to, kaj njegova smrt pomeni zame in za otroke. Vse skupaj je krivično predvsem do njega.

Občudujem vašo neverjetno moč. Od kod jo črpate?

Ne vem. Ne moreš se uleči in se predati. Treba je iti naprej. Je pa res, da je vse skupaj res velik padec – od prelepega življenja tako nizko. Počasi se pobiramo.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Nina Grilc (@grilogang)

Kako zrete v prihodnost, kako vidite vaša življenja?

Nočem preveč razmišljati o tem, če sem povsem iskrena. V prihodnost sva vedno zrla skupaj, veliko načrtov sva imela. Otroke bom skušala popeljati čim bolje skozi vse to, da bosta predvsem Maxx in Emma dobro predelala to travmo. Maxx se je že pogovarjal tudi s psihologom, a v tistem trenutku še ni bil pripravljen na to. Zase lahko rečem podobno, ni se mi zdelo, da bi že lahko veliko potegnila iz pogovora s strokovnjaki. A verjetno bomo poskusili tudi to.

Seveda, ne moremo se pretvarjati, da se to ni zgodilo, a otroci ob sebi potrebujejo trdno oporo.

Veliko zgodb je prišlo do mene v tem času, oglasile so se mi ženske, ki so dale skozi podobno zgodbo. Toda vsak človek je drugačen, različne so zveze in odnosi. Težko ti kdorkoli svetuje. Vsak izhaja iz sebe. Odgovore moraš najti sam pri sebi, skozi čas najbrž.

Si pa ne želim, da bi se ljudem smilili. Mislim, da ni treba da v vsakem trenutku vsi vedo, kako se počutim. Niti otroci. Seveda, ne moremo se pretvarjati, da se to ni zgodilo, a otroci ob sebi potrebujejo trdno oporo. Včasih solze zadržujem cel dan. Ne vidim potrebe, da se to vidi tudi na zunaj. Skoraj vsak dan cel dan.

Preberite še: Pod masko sem skrila svoj pravi jaz (piše: Danaja Lorenčič)

Momrda vas zanima tudi: Nina Badrić: »To je edino, kar imam izven oči javnosti« (INTERVJU)