Nina Držaj: »Skrbijo me velika pričakovanja, ki se zgrinjajo nad materami«

Tiste, ki se z idealizirano predstavo o materinstvu močno poistovetijo, se soočijo z občutki krivde in sramu, če ne uspejo uresničiti (pre)visokih pričakovanj. 

»Dokler ne bomo na to, da je ta pričakovanja nemogoče doseči, kolektivno opozarjali in skušali spremeniti družbeni konstrukt materinstva, bo to slabo vplivalo na mentalno zdravje mater in otrok,« pravi Nina Držaj – avtorica bloga Z ljubeznijo, Mama.

Po izobrazbi je sicer geografinja in sociologinja, vendar najraje piše o materinstvu, ki je zanjo proces učenja.   

Že več kot osem let pišete o materinstvu na vašem spletnem dnevniku. Zakaj vas je ta tema tako prevzela?

Ko postaneš mama, se ti življenje popolnoma spremeni. Najbrž je ni ženske, ki je materinska vloga ne bi prevzela. Prva leta otrokovega življenja, ko si večino časa »samo mama«, je to pač nekaj, o čemer veliko razmišljaš.

V tistem obdobju sem na spletu pogrešala več osebnih izkušenj novopečenih mamic, s katerimi bi se lahko poistovetila. Nobena moja prijateljica še ni imela otrok, in čeprav sem kmalu spletla nekaj novih prijateljstev, sem si želela več podpore in informacij tudi na spletu.

Ker sem od nekdaj rada pisala, sem se odločila, da začnem pisati spletni dnevnik in kmalu se je okoli njega zgradila krasna skupnost. Materinstvo je zelo široka tema.

Na blogu sem delila in še delim objave o igri, ustvarjanju, vzgoji, knjigah, svojih izkušnjah, razmišljanjih. Vsako obdobje z otrokom prinese neke nove izzive in teme, o katerih lahko pišem in to je tisto, kar me še vedno vleče v to in mi predstavlja veliko veselje.

Čeprav so se časi medtem spremenili in je zdaj na spletu že veliko več, včasih celo preveč, vsebin o materinstvu, o vsem, kar s seboj prinese, še vedno rada pišem v spletnem dnevniku in na družbenih omrežjih.

Pri dvaindvajsetih letih ste prvič postali mama. Si morda želite, da bi določene stvari počeli drugače? 

Če gledam iz današnje perspektive, z vsem znanjem in izkušnjami, ki jih imam sedaj, bi rekla, da bi zagotovo naredila kaj drugače. Ampak to ni mogoče, saj je materinstvo proces učenja. Na materinstvo te ne more nič v popolnosti pripraviti.

Na materinstvo te ne more nič v popolnosti pripraviti.

Ni pomembna starost, izobrazba, niti vse knjige, ki si jih prebral, pa tudi ne izkušnje z drugimi otroki. Ko imaš svojega otroka, je vse drugače. In z vsakim naslednjim otrokom spet, saj je vsak otrok nekaj posebnega in z vsakim se naučiš kaj novega.

Lahko ti je malo lažje, če poznaš teorijo in razumeš, kaj je v ozadju otrokovega obnašanja, vse ostalo pa se naučiš v odnosu z otrokom preko vsakodnevnih izzivov. Otroci so naši največji učitelji. 

Če bi morala izpostaviti, kaj je tisto, kar bi počela drugače, bi rekla, da gre bolj zato, da bi si želela bolje izbirati bitke, ki jih je vredno biti, želela bi biti bolj potrpežljiva in prisotna v trenutku ter se ne toliko osredotočati na malenkosti, za katere čez leta vidiš, da niso pomembne.

Ne gre toliko za praktične stvari, kot recimo, katere pleničke bi izbrala, na kakšen način bi uvajala gosto hrano, kam bi jih peljala na izlet in katere igre bi se z njimi igrala, ampak bolj za to, da bi si želela biti bolj sproščena v svojih odzivih na njihovo obnašanje v različnih razvojnih fazah.

Ker pa sem samo človek, kot je vsaka mama, je še vedno vsak dan kakšna stvar, ki bi jo lahko izboljšala in naredila drugače, zato se z vsakim novim dnem trudim biti boljša in takšna, kot me v tistem trenutku potrebujejo. Včasih mi uspe in drugič spet ne. 

Omenili ste, da nas na materinstvo nič ne more pripravite, a včasih nam kakšni napotki vendarle koristijo, zato me zanima, kaj svetujete mladim mamicam?

Mladim mamicam bi v prvi vrsti svetovala, da se naučijo poslušati sebe in se poskušajo čim prej povezati s sabo, s svojim telesom in s svojo intuicijo.

Opazila sem, da se v sodobnem času in hitrem tempu življenja niti ne zavedamo, kako zelo smo izgubili stik s sabo in svojim notranjim glasom.

Ko sem postala mama, je bilo ključno, da se ponovno povežem s sabo, saj sem se le tako lahko potem povezala tudi z otrokom, ga zares začutila, prepoznala njegove potrebe, sodelovala z njim pri zadovoljevanju le-teh.

Novopečene mame so bombardirane z nasveti in informacijami, ki pa jim prej škodijo kot koristijo, če ne zmorejo prisluhniti sebi in otroku ter prepoznati, kateri nasvet in katero znanje morajo v nekem trenutku uporabiti. 

Najbrž ste prebrali veliko knjig o starševstvu in vzgoji. Katere so vaše najljubše?

Veliko jih je. Že na fakulteti sem brala Zdenko Zalokar Divjak, Bogdana Žorža, Zorana Milivojeviča, Jesperja Juula. Od vsakega sem vzela tisto, kar se mi je zdelo zame in za moje otroke dobro ter v skladu z mojimi vrednotami.

Juulov Kompetentni otrok je zagotovo knjiga, ki jo priporočam vsem, ostale njegove pa mu sledijo.

Priporočam tudi knjige Celostni razvoj možganov - Daniel J. Siegel in Tina Payne Bryson, Vzgoja po Dansko - Jessica Joelle Alexander, Iben Dissing Sandahl in Igra po Dansko - Iben Dissing Sandahl ter knjige Dr. Shefali Tsabary, za katere si želim, da bi obstajale že prej.

Trenutno sta prevedeni njeni prvi dve knjigi o starševstvu Ozaveščeni starši in Prebujena družina. 

Se vam zdi, da je materinstvo v sodobni družbi idealizirano in da je pojem »dobra mama« izum modernizacije, kot je v knjigi Evropska družina zapisal antropolog Jack Goody?

Bi se strinjala, da gre za izum modernizacije in da je materinstvo v sodobni družbi do neke mere idealizirano. V svojih zapisih ga skušam, tudi zaradi tega, predstaviti čim bolj realno in iz različnih perspektiv. Skrbijo me velika pričakovanja, ki se zgrinjajo nad materami.

Dokler ne bomo na to, da je ta pričakovanja nemogoče doseči, kolektivno opozarjali in skušali spremeniti družbeni konstrukt materinstva, bo to slabo vplivalo na mentalno zdravje mater in otrok, pa tudi očetov. 

Nerealna pričakovanja ustvarjajo tudi družbena omrežja, kjer prevladujejo podobe popolnih družin. Najbrž je zaradi tega dandanes ločitev še vedno nekaj nezaželenega, predvsem pa bolečega. Kako ste jo vi doživljali? 

Ločitev še vedno spremlja veliko predsodkov in negativnih prepričanj, kljub temu da je odstotek ločitev vsako leto višji. Če se ne motim, statistika trenutno kaže, da se približno 50 % zakonov konča z ločitvijo, kar pa se še vedno ne odraža v bolj odprtem in prijaznem odnosu do vseh, ki to doživimo.

Mislim, da je jasno, da si nihče ne želi, da bi se zakon končal z ločitvijo, zato so vsi predsodki in obsojanja ob tako boleči izkušnji popolnoma nepotrebni. To je tudi eden od razlogov, zakaj o ločitvi že od vsega začetka zelo odkrito govorim. Mislim, da bomo z odpiranjem te teme in iskrenim pogovorom o njej ter o odnosih na splošno, pomagali razbiti stigmo, ki jo spremlja.

Drugi razlog pa je povezan s tem, kaj se ob ločitvi dogaja z otroki. Še vedno je razširjeno prepričanje, da je bolje ostati v zvezi zaradi otrok, četudi ta obstaja samo še na papirju. Z vsem znanjem, ki ga danes imamo, pa vemo, da to ne drži.

Pomembno je, kako se starša obnašata drug do drugega, kako se počutita, kakšen je njun odnos, kako rešujeta konflikte, kakšno je ozračje v družini, kako si izkazujeta ljubezen in spoštovanje.

V kolikor pride do točke, ko nista več zmožna ohranjati dobrega odnosa, ljubezni in spoštovanja ter dobrega ozračja v družini, je čas, da razmislita o tem, kako bi lahko situacijo spremenila, da bi odnos postal dober za njiju in za otroke.

Če ne zmoreta ostati skupaj kot partnerja, naj najdeta način kot starša, saj se njuna starševska vloga s prekinitvijo partnerskega odnosa ne bo končala in v tem smislu bosta morala še vedno delovati skupaj v dobro otrok. To je najtežji del ločitve. Ampak se da. 

Kaj vam je v tistem obdobju najbolj pomagalo?

Vsekakor ne pomagajo fotografije popolnih družin na družbenih omrežjih, ki ste jih prej omenili. Pomaga pa iskrenost. Iskren pogovor o odnosih s prijatelji in družino, pa tudi v medijih in v javnem življenju na splošno.

Preko te iskrenosti se dokoplješ do spoznanja, da so odnosi tako kompleksni, da imamo na tem področju vsi izzive. Nekateri večje, drugi manjše.

Meni je zelo pomagalo tudi to, da sem si vzela čas zase, za razmislek, za delo na sebi in vse skupaj obrnila tako, da sem s pomočjo izkušnje ločitve prišla še bližje k sebi, k ženski, kakršna hočem biti. So vzponi in padci, pa vendar smo se iz te izkušnje vsi nekaj naučili. 

Če se vrnem k materinstvu, ste na vašem podcastu Mama, (z)najdi se! spregovorili tudi o najslabših nasvetih, ki ste jih dobili, odkar ste postali mama. Mi jih lahko zaupate nekaj?

Ja, seveda. Teh nasvetov je bilo največ v prvem letu materinstva in so zelo škodljivi.

Gre za nasvete v smislu, da pusti otroka jokati, ker samo izsiljuje in se bo že sam pomiril, da ga ne nosi preveč, saj ga boš razvadila, da ga moraš dojiti vsake tri ure, točno po urniku in ne po potrebi, da naj dojenček nikoli ne spi pri tebi v postelji ...

Če bi ljudi za razvajenost otrok toliko skrbelo v kasnejših obdobjih, kot jih v tem prvem obdobju, ko jih še ni mogoče razvaditi, ampak gre tukaj za zadovoljevanje osnovnih potreb, bi bil svet najbrž lepši.

Kako pa ste postavili mejo tistim, ki so bili s svojimi nasveti preveč vsiljivi?

Zelo vsiljive izkušnje nisem imela. Večinoma je bilo dovolj, če sem nasvet samo sprejela in se potem zahvalila ter dala jasno vedeti, da bom naredila, kot jaz mislim, da je prav. Sem pa dobila tudi kakšen nasvet, ki je bil koristen in sem ga z veseljem uporabila.

Ljudje, ki delijo nasvete, so v bistvu dobronamerni, ampak večinoma gre za stara prepričanja, za katera danes vemo, da več ne držijo in če mamica posluša sebe ter hkrati prebira o razvoju otroka, bo takoj vedela, kateri nasvet ni dober zanjo in za njenega otroka. Odločitev je njena.

Dandanes se pogosto poudarja, da je zadovoljna mama dobra mama – da je torej potrebno poskrbeti zase. Kako to uspeva vam?

V zadnjih letih sem vzpostavila lepo ravnovesje v življenju, ki mi omogoča, da imam tudi zase dovolj časa in takrat grem na sprehod, berem, pogledam kakšno serijo, grem na pijačo s prijateljico, na kakšen koncert ali v gledališče.

Karkoli, za kar v tistem trenutku začutim, da bi bilo dobro zame. Sem pa do tega prišla čez obdobje materinske izgorelosti, ki ni bilo lahko in zagotovo mi pomaga tudi to, da so zdaj otroci že večji in me ne potrebujejo več na enak način, kot pred leti.

Ko sem postala mama, sem mislila, da to, da skrbim za otroke, sebe pa postavljam na zadnje mesto pomeni, da sem dobra mama. Na srečo sem še pravi čas ugotovila, da ni tako. 

Preberite še: Petra Škarja: »Ko je človek v stiski, poskusi vse«

Morda vas zanima tudi: To so znaki, da je vaš partner nezrel (kar vam jemlje energijo in krade čas)