Mamici, ki ji je umrla hči (5), so rekli, naj ne žaluje preveč, saj ima še dva otroka

Smrt je del življenja, a to nikakor ne pomeni, da je to tema, ki se pogosto znajde v naših pogovorih in ob kateri se počutimo lagodno.

O tem zagotovo priča tudi nedavni dogodek v programu ene od televizijskih oddaj, kjer so gostili znano Slovenko, ki je pred dobrim letom izgubila moža.

Voditeljica ji je v samem začetku pogovora želela zastaviti vprašanje, a se ji je nekoliko zataknilo. Morebiti, ker je v glavi sestavljala misli, kako ovdoveli mamici treh otrok zastaviti vprašanje in hkrati ne izpasti (pre)hladno.

Da se nam to ne bi zgodilo, smo za nasvet, kako se (ne) pogovarjati z žalujočimi, prosili psihoterapevtko Barbaro Karoli, mojpsihoterapevt.si, in Tatjano Fink, vodjo Hiše Ljubhospica.

Vsak dan umre 60 oseb, žalujočih nekajkrat več

Statistika je neizprosna: čisto vsak dan v Sloveniji v povprečju umre okoli 60 oseb (to smo izračunali iz povprečnega števila smrti v zadnjih petih letih, vir pa je statistični urad Slovenije), žalujočih, ki za pokojnikom točijo solze, pa je zelo verjetno še nekajkrat več.

In vsem tem verjetno kar nekaj ljudi izrazi sožalje. Nekateri so pri tem bolj, drugi manj spretni. Enega sila nespretnega nam je zaupala sogovornica iz Hiše Ljubhospica.

Mamica treh otrok je ostala brez petletne hčerke, nekdo pa ji je ob sožalju dejal še, da »naj ne žaluje preveč, saj ima na srečo še dva otroka!«.

Da ta način ni primeren, verjetno ni potrebno posebej izpostavljati, je pa to lahko iztočnica za pogovar o tem, kako žalujočim v njihovih že tako težkih trenutkih povzročiti čim manj dodatnih stisk.  

Imejmo potrpežljivost, ni bližnjic čez proces žalovanja. Pot iz njega vodi samo čez žalovanje. (Tajana Fink)

Kaj reči ob prvem stiku

Žalujočim pristopimo "z besedami 'Žal mi je' ali 'Moje sožalje', ker je to del naše kulture in nekaj kar vsi poznamo, svetuje Karolijeva. Drža telesa naj bo odprta, pristopimo z mehkim očesnim kontaktom in na nevsiljiv način:

"Tako, da tudi z neverbalno govorico, damo vedeti žalujoči osebi, da sočustvujemo z njo."

Žalujoči osebi damo prostor, ji dovolimo, da sama pove, kar želi, in če joče, ji pustimo jokati. Finkova izpostavi, naj pokojno osebo pri izražanju sožalja ali sočustvovanja imenujete z imenom, saj da s tem sporočate, da ste se pripravljeni pogovarjati.

V pogovoru izrazite svoje občutke ("Žal mi je, da se ti je to zgodilo. Ni mi vseeno zate."), bodite  prisotni in pristni. Osebi ponudite možnost za pogovor, a bodite sposobni z žalujočo osebo tudi sedeti v tišini. Lahko ji ponudite tudi konkretno pomoč, denimo za nakupovanje, varstvo otrok, sprehod in podobno.

Vprašanje, ki ga zastavite na drugačen način

Naj osebo vprašam, kako je, čeprav vendar vidim, kako je? "Če pogovor začnete s preprostim vprašanjem kako si?, žalujoči pogosto na to ne more odgovoriti.

Ker je težko opisati občutek v enem stavku in ker to vprašanje preprosto ne daje občutek, da si je oseba pripravljana vzeti čas za pogovor. Če ga že postavimo, se mora čutiti, da nas to res zanima.

Bolj ustrezno bi bilo vprašanje kako se počutiš, kaj čutiš ob vsem tem kar se ti je dogodilo. Proces žalovanja je proces, kar pove, da ima veliko nians 'obrazov', različen nabor čustev in zelo zmotno bi bilo, če bi mislili, da je žalost edino kar žalujoči človek lahko čuti."

Če že zastavimo to vprašanje, Karolijeva pravi, da to "naredimo na tak način, da odpremo pot, da damo tej osebi možnost izraziti na glas, kako je, čeprav je očitno, kako ji je". Pri tem govorimo z mehkim glasom, s sočutjem.

Ko zmanjka besed

Včasih se pripeti, da v teh težkih trenutkih besede enostavno ne stečejo in nastopi tišina.

"Absolutno ni potrebno, da pogovor teče samo besedno. Tišina je pogosta v komunikaciji z žalujočim. Ne izogibajmo se je, samo bodite s človekom. S tem boste povedali največ: da vam je mar," pomirja Finkova.

Dodaja, da ko pride do situacije, ko je ta tišina res preveč moteča, lahko rečete: "Res ne vem, kaj naj rečem …". Tudi Karolijeva podobno:

"Če smo v zadregi in ne vemo, kaj reči, je dobro povedati, da smo v zadregi." Vsekakor, tako Karolijeva, je to čas, ko ni čas za pametovanje, ampak je čas za sočutje do osebe, kaj tista oseba izraža v tem trenutku:

»Je žalostna, jezna, in da iz tega izhajamo, kaj mi vidimo, opažamo in ji tudi lahko rečemo 'opažam žalost v tvojih očeh', solze, ji ponudimo možnost, da oseba sama spregovori o tistem, o čemer želi spregovoriti. Pokažimo ji, da da smo pripravljeni poslušati, pripravljeni biti s to osebo."

Stati nekomu ob strani v teh težkih trenutkih je nekaj najboljšega, kar boste lahko zanje naredili. Karolijeva namreč iz pogovorov z žalujočimi ugotavlja, da je prav samota tisto, kar je žalujočim v tistem trenutku najtežje:

"To pomeni, da se jim ne izreče popolnoma nič. Tisto, kar potrebujejo, je oseba, ki je pripravljena biti z njimi, potrebujejo sočutje."

Preberite še: Odpustila sem ti, ampak ne morem pozabiti (kako ta stavek vpliva na vaše življenje) 

Morda vas zanima tudi: Opozorilo za vse astrološke znake: decembra se pazite teh datumov (en bo še posebej problematičen).