Tim Marovt: Po poškodbi so mu dejali, da ne bo več hodil. Danes teče maratone!

Tim Marovt je nekdanji obetavni mladi smučar, ki se je tako kot brat Tijan, danes članski reprezentant, spogledoval z obetavno športno kariero.

Toda že zelo zgodaj, ga je doletela huda in še danes nepojasnjena poškodba, za katero se zdi, da mu je vzela športne sanje. Postal je hrom, toda sanjati ni nehal.

V 20-letnem Konjičanu je neusahljiv vir energije in motivacije. Sanjal je naprej. A ne o tekmah in rezultatih. O malih, a hkrati toliko večjih življenjskih zmagah. O tem, da bi pomignil s prstom. Da bi se sam dvignil s postelje. Da bi spet hodil.

In postal je zmagovalec. Naredil je vse, da bi se spet postavil na noge, čeprav so mu dejali, da je to praktično nemogoče. Danes hodi, vozi avto, smuča, teče - nedavno je pretekel 10 km na Istrskem maratonu. S tem pa pomaga sanjati tudi drugim.

Zgodilo se je na Havajih

Bilo je leta 2014. »Med vsakimi počitnicami sta nas starša nagradila s potovanjem v Ameriko in tako smo po smučarskih pripravah v Švici odšli na Havaje. Vsi navdušeni smo takoj odšli na plažo in surfat. Bil sem v vodi kakšne pol ure, vse je bilo normalno. Nato pa sem začel čutiti rahle bolečine v hrbtu, postal sem utrujen, predstavljal sem si, da zaradi časovne razlike in potovanja.

Odšel sem v hotel, da bi se spočil. Ležal sem kakšnih 15 minut in želel vstati, da bi šel na stranišče. Lahko sem se še usedel na rob postelje in ugotovil, da imam povsem mehke noge. Padel sem po tleh.«

Gre za bolezen oz. poškodbo, ki se je doslej primerila le na Havajih, le vrhunskim športnikom in vsem prvi dan surfanja. 

Nobenega grdega padca v vodi, da bi treščil v kakšno skalo ali da bi ga grdo zalil val. Bolečine so bile povsem blage in kot športniku se mu to ni zdelo prav nič omembe vrednega.

»Nisem vedel, kaj se dogaja. Mislim sem, da bom umrl. Opravičeval sem se že za vse slabe stvari, ki sem jih naredil, saj zares nisem vedel, kaj me čaka. Vsi smo bili zelo prestrašeni.«

V bolnišnici na Havajih so dokaj hitro ugotovili za kaj gre. »Surferska mileopatija,« se je glasila njihova diagnoza. »Gre za precej neraziskan pojav. Bil sem 20. primer v 15 letih.

Gre za bolezen oz. poškodbo, ki se je doslej primerila le na Havajih, le vrhunskim športnikom in vsem prvi dan surfanja. Nihče ne ve, zakaj in kako se pojavi. Ena od teorij je, da se profesionalnim športnikom primeri zato, ker lahko bolj ukrivimo hrbet na deski in da pride zato do poškodbe.

Moja ključna napaka je bila, da sem ležal na deski, ko sem čakal na valove ter tako močno krivil hrbet.« je povedal Tim, ki si zdaj želi ozaveščati ostale, naj na valove čakajo sede na deski.

Stisnilo mu je žilo in živci okrog so odmrli. Poškodba je segala skoraj čez cel hrbet, kakšnih 25 centimetrov. Nobenih zdravil, nobene specifične rehabilitacije, nobene vrnitve nazaj, nobenega upanja niso imeli zanj zdravniki.

»Že od začetka so me začeli pripravljati na življenje z vozičkom, a to me nikdar ni zanimalo, saj sem od prvega šoka dalje vedel, da se bom postavil nazaj na noge.«

Moral je postati bolj močan

Toda sprva je bil tako šibek, da ni mogel niti sedeti. Biti je moral privezan na stolu, saj ni mogel nadzorovati svojega trupa. Trebušne mišice so v nekaj dneh zakrnele, od močnih in mišičastih smučarskih nog sta ostala le kost in koža. 

Napredka ni bilo iz danes na jutri.

Zanimivo, nedavno je bil na magnetni resonanci, slika pa je praktično enaka kot na začetku na Havajih, stanje se ni popravilo. Toda Tim danes lahko hodi, smuča, vozi kolo in celo teče maratone!

Ko se je vrnil s Havajev, je šel sprva na zdravljenje v UKC Maribor. Napovedi niso bile dobre, poskusiti je želel vse mogoče, a ni vedel, kaj mu bo pomagalo in kaj ne. Hitro je uvidel bo moral biti sam, skupaj z družino, tisti, ki mora prevzeti iniciativo in na lastno pest iskati možnosti, ki bi ga spet dvignile na noge. Širil si je obzorja, opravil tudi rehabilitacijo v Avstriji, kupili so elektrostimulator, tudi v Soči je preživel nekaj mesecev.

»Napredka ni bilo iz danes na jutri, sem pa v vsakdanjem življenju opažal, da sem v vsaki stvari postajal bolj suveren. Da se prestaviš iz vozička v avto, da sem lahko sam sedel, da sem na nogi začutil oster ali top občutek. Šlo je počasi, a bil sem potrpežljiv. V prvih dveh letih sem poskušal marsikaj, to fizioterapijo pa drugo.

Nato pa sem se odločil, da bom začel trenirati s kondicijskim trenerjem, s katerim sem sodeloval že v času, ko sem še treniral smučanje. Tako sem se lahko znova pridružil bratu in sestri na treningih, tudi s Filipom Flisarjem, s katerim sva dobra prijatelja. Začela sva trenirati po neki kmečki logiki: moral sem okrepiti mišice na nogah, trup. Moral sem enostavno postati dovolj močan.«

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Tim Marovt (@timmarovt)

Treniral kot pred poškodbo

Tedaj se mu je še bolj dvignila tudi morala in motivacija. Četudi z vozičkom, se je začel vračati med ljudi, v fitnes, na stadion in treniral. Tako kot nekoč, pred poškodbo.

»Pomagalo mi je to, v kar sem verjel. Ljudje smo si različni, pomagajo nam različne stvari, a treba se je odločiti, čemu boš namenil več časa. Sam sem vedno potreboval nek klasični trening, delal po športni logiki, ta mi je bila vedno zelo blizu, bolj kot ljudje v belih haljah.«

Postavljanje na noge je šlo počasi, postavljali so ga v 'stojke', v letu, dveh je počasi dobil občutek, kako je stati na nogah in kako sploh premakniti nogo. Prvič so ga na noge postavili sicer že eno leto po poškodbi, a daleč od tega, da bi lahko hodil sam, tako kot danes.

»Veliko sem delal s svojim umom. Nisem mogel premakniti prstov, a ko sem počival sem zamižal in si predstavljal, kako je če dvignem prste k sebi. Ni in ni šlo, dokler nisem enkrat le dobil nek impulz in ga lahko za milimeter premaknil.«

Nikoli nisem obupal ali pomislil, da bi prenehal z delom ali da mi ne bo uspelo.

Po petih letih dela z Bojanom Strugerjem, danes sodeluje tudi s priznanim slovenskim kondicijskim trenerjem Anžetom Mačkom. Trenira po štiri ure na dan, dve uri v fitnesu, dve uri pa hodi na štadionu.

»To mi pomaga. In moja mentaliteta. Nikoli nisem obupal ali pomislil, da bi prenehal z delom ali da mi ne bo uspelo. Ključ je, da ne obupaš. Zdaj, ko se udeležujem različnih maratonov, tudi drugim sporočam, naj verjamejo vase. Vem, kako sem se počutil sam, ko nisem vedel, na koga se lahko obrnem.«

Ubral je torej pristop vrhunskega športnika. In še več. »Po sezoni ima tudi brat čas za oddih in počitek. Zame pa tega časa ni. Moje telo počiva za vikend, kakšen dan si vzamem tudi prost. Sicer pa je zame trening že to, da vstanem in grem ven na dvorišče.

Če nisem v gibanju, postanem zakrnel, ne predstavljam si, da se ne bi gibal. Zavedam se, da bom moral verjetno celo življenje tako garati, toda to jemljem kot pozitivno, to delam zase.

Poškodba me je izoblikovala v človeka kot sem, pri 12 letih sem čez noč odrastel. Bil sem otrok, ki ni mogel biti 5 minut pri miru, nato pa si priklenjen na voziček, odvisen od drugih. Toda kmalu je moj hobi že postal vožnja po zadnjem kolesu invalidskega vozička«.

Nikdar ni obupaval

Ta šok poškodbe ga nikdar ni pahnil v obup. Bolj kot njega samega je dogodek prizadel ostale družinske člane. Timova starša sta sicer znana konjiška podjetnika, tudi podjetnika leta 2021.

»Nisem jokal ali se spraševal, zakaj se je to zgodilo ravno meni. Na takšne stvari ne morem vplivati, zakaj bi razmišljal o njih. Veliko enega časa bi porabil za to, namesto tega raje grem na trening in naredim nekaj zase.«

Priznava tudi, da je bil pri 12 letih še premlad, da bi se sploh zavedal in se spraševal, kaj bo. »A ker sem bil prej športnik, sem vedel, da je treba za rezultate garati. Če nimaš delovnih navad in nisi navajen treniranja, si ne predstavljam, kako bi se lahko toliko motiviral.«

Dolgoročni cilj je bil, da bi lahko normalno hodil, brez opore. Toda na kratek rok si je postavljal različne izzive. Danes, potem ko je lani že premagal 5 km na Konjiškem maratonu, pa letos 10 km na Istrskem maratonu, že sanja tudi o tem, da bi premagal 21 km.

»A to je že zelo velik cilj. Na začetku ni bilo tako, tedaj sem si želel, da bi lahko pokrčil nogo, da bi zamigal s prsti. Da bi se sam iz postelje prestavil na voziček. Da bi vozil avto. Ko en cilj dosežeš, ti je veliko lažje, saj veš, da greš v pravo smer.«

Njegova izjemna zgodba je odmevala tudi na nedavnem dobrodelnem teku Wings 4 life. Zdaj je tudi on tekel za tiste, ki ne morejo.

V navdih vsem

 Velikokrat sem padel, da sem prišel tako daleč. 

Danes ni v navdih le tistim, ki prestajajo podobno kalvarijo, kot jo je sam, temveč je s svojo vnemo in pozitivno energijo spodbudil tudi svoje prijatelje, da so se začeli bolj ukvarjati s športom in ga tako pospremili na Istrskem maratonu.

Je tudi študent ekonomske fakultete, pomaga v družinskem podjetju, veliko časa pa namenja tudi razvoju svoje rehabilitacijske naprave za raztegovanje zadnje lože - Timson, ki jo je tudi že patentiral.

Na svoji poti je doživel marsikaj, od pomilovanja do nesramnih in privoščljivih opazk, velikokrat povezanimi z njegovimi uspešnimi starši.

»To me ni premaknilo. Bolj kot kaj drugega me je to motiviralo. Zgodi se mi, da se spotaknem in padem sredi gostilne. Nikdar se tega nisem sramoval, poberem se in grem dalje. Velikokrat sem padel, da sem prišel tako daleč.

Bil sem deležen posmeha, name ni vplivalo, toda večino ljudi to prizadene. Zato jih razumem, da so rajši doma in se ne izpostavljajo. Če se obremenjuješ s tem, ne moreš biti uspešen, ne glede na to, kaj počneš. Ne v rehabilitaciji ne v poslu in življenju nasploh.«

Preberite še: Nina Grilc po smrti moža Marka: »Včasih solze zadržujem cel dan«

Morda vas zanima tudi: Tina Maze: »Pomislila sem, da lahko kar umrem, saj sem naredila že vse«