Nejc Šmit, komik in terapevt: »Mislim, da bi vsak potreboval psihoterapijo. Vključno z mano.«

Ni nov obraz, niti glas na slovenski medijski sceni, vseeno pa ga marsikdo ni pričakoval v vlogi povezovalca nove sezone priljubljenega šova Sanjski moški. Televizijski, radijski voditelj in stand-up komik Nejc Šmit je z veseljem zgrabil priložnost, ki mu prinaša nove izkušnja in obzorja.

Kot psihoterapevt po izobrazbi trenutno med snemanjem od blizu spremlja odnose, ki se dogajajo v tem neke vrste družbenem eksperimentu. A terapij v šovu ne bo, te so del njegove druge službe: zaposlen je kot strokovni delavec v terapevtski skupnosti za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju (Društvo Projekt Človek), psihoterapijo pa izvaja tudi v zasebnem centru.

Spregovoril je o tem, kako povezuje ta dva, na videz precej izključujoča svetova, o problematiki današnjih partnerskih odnosov in humorju na terapijah, pa tudi, kaj si iskreno želi za novega sanjskega moškega – Blaža Kričeja Režka.

Sanjski moški, prva asociacija?

Če vprašate moje dekle, sem sanjski moški seveda jaz. 

Glede na to, da smo še sredi snemanja, je moja prva misel Blaž. On je sanjski moški. Odkar sva se spoznala, sva se precej povezala, tekom snemanj sva razvila pravi 'bromance'. Ne glede na to, da ima 23 let, se je v življenju že dobro postavil na noge, veliko skupnih točk sva našla, četudi nisva ravno ista generacija. Plus ima tudi 30 centimetrov v višino več kot jaz. To se mi zdi, kar pomembna stvar, ki definira sanjskega moškega (smeh).

Sicer pa če vprašate moje dekle, sem sanjski moški seveda jaz. Vsake oči imajo svojega malarja in za vsako dekle je najbrž sanjsko kaj drugega.

Kako pomembno se vam zdi to, da sta se z glavnim akterjem oddaje tako dobro ujela? Kako pomembno je to tudi za oddajo samo?

Osebno se mi zdi to precej pomembno, čeprav, iskreno, med oddajo nimava veliko skupnih vlog. Sam sem neke vrste kondukter, pridem, ko imam kakšno sporočilo za dekleta, jih povabim na skupinski zmenek in tako dalje. Sva pa v skupni garderobi in za kamerami sva se dobro povezala.

Ste samega sebe videli v tej oddaji, vas je povabilo presenetilo?

Ja, precej sem bil presenečen, nekako sem pričakoval, da bo to vlogo še naprej opravljal Peter Poles. Ampak glede na to, da sem svojo pot tudi začel na Pop Tv, se mi zdi to nov lep izziv. Nisem poznal ne ekipe ne deklet ne Blaža, ampak sem že po enem tednu dobil občutek, kot da s temi ljudmi delam že eno leto. Zelo sproščeno se počutim v tej vlogi.

Je zame nekaj novega, gre tudi za izziv cele sezone, doslej sem večinoma delal le po eno oddajo. Z ljudmi navežeš stik in rasteš skupaj z njimi. To je tudi velik čar te vloge.

Del vaše kariere je razkrit na odrih, v medijih, drug na terapijah, v bolj skritem in intimnem svetu. Kako povezujte ta dva svetova, komedijo in šov ter resne težave na drugi strani? Se vam zdi, da se močno izključujeta?

Rekel bi, da zame to dvoje ni tako izključujoče kot se morda zdi. Če lahko naredim nekaj, da se bo človek zaradi tega bolje počutil, je moj notranji cilj izpolnjen. Čutim, da želim to početi – tako komedijo kot terapije. Četudi gre za precej različno raven dela. Toda namen in cilj, ki je zadaj, je, vsaj zame enak.

Vam to, da ste komedijant na kakršen koli način lahko pomaga pri terapijah?

Humor je velik del naših medosebnih odnosov in ga tudi uporabljam na terapijah, a seveda v zelo specifičnih trenutkih.

Magistriral sem iz humorja v medosebnih odnosih. Humor je velik del naših medosebnih odnosov in ga tudi uporabljam na terapijah, a seveda v zelo specifičnih trenutkih. Ne v smislu, da si iz koga delam norca. Dobro vem, da ko smo ranljivi, potrebujemo le podporo, gre za resne stvari. Ko pa se kakšen cikel terapij končuje, pa se kdaj tudi malo pošalimo. Navsezadnje s tem človek postane tudi malo bolj sproščen v pogovoru.

Kaj vas je pritegnilo na odre in kaj v psihologijo?

Kot sem že omenil, želim videti, da se ljudje počutijo dobro in da jim lahko do tega pomagam. Že v srednji šoli sem se srečal z improvizacijo in povsem me je prevzela, potegnil me je ta utrip odra in me pripeljal tudi v medije. Psihologija je ves čas korakala zraven. Ko sem se začel pojavljati na odrih in v medijih, sem še študiral in vmes tudi magistriral. Ti dve poti sta se dogajali hkrati in zato med njima ne delam velike ločnice. Res gre sicer za dve zelo različni stvari, a sam pravim, da sta to dve plati istega kovanca.

Kaj opažate, katera je v zadnjem obdobju najbolj pereča problematika partnerskih odnosov, s katerimi se srečujete? Kaj je glavna težava današnjih odnosov?

Opažam, da smo ljudje vse težje iskreni. Ko smo iskreni, smo ranljivi in tedaj smo lahko tudi prizadeti. Temu pa se želimo na vsak način izogniti. Partnerski odnos pa najmočnejši postane ravno v tej ranljivosti, se tedaj najbolj poglobi.

S korono, ki nam je omejila stike, z razširjenostjo socialnih omrežij, nam primanjkuje tudi pristnega in intimnega stika. Z njim se drug z drugim povežemo. Danes se odnosi sklepajo prek spleta, v živo pa ne vemo, kaj bi skupaj počeli.

Opažam, da smo ljudje vse težje iskreni. 

Na socialnih omrežjih se širijo tudi (mnogokrat lažni) ideali in posledično tudi vse višja pričakovanja od naših partnerskih odnosov.

Seveda, spremljamo, kaj kakšen par počne, kam potuje in si razlagamo, da je popoln. Ne vemo pa, da sta se ta dva morda na potovanju ves čas prepirala. Ustvarjamo si neke iluzije, kakšen bi partnerski odnos moral biti in se posledično niti ne potrudimo, da bi uresničili to, kar ustreza nam, temveč težimo k neki normi.

Smo pa verjetno še vedno takšni, da se za terapijo odločimo šele, ko zvonijo vsi alarmi?

Seveda, v tem je še vedno veliko stigme. 'Zakaj bi šel na terapijo, saj nisem bolan.' Kot družba niti ne ločimo dobro, kaj je psihoterapija, kaj psihiatrija. Sam sem mnenja, da bi prav vsak od nas lahko šel na terapijo. Vključno z mano. Mislim, da na nobeni točki v življenju ne moremo reči, da smo dovolj osebnostno zrasli.

Pri psihoterapiji niti ne gre za to, da človek pride k meni, jaz pa bom reševal njegove težave. Mu pa bom pomagal, da sam pride do določenih spoznanj in težave reši sam. Da bo tudi osebnostno zrasel, nekoliko hitreje kot sicer. Ne morem pa nečesa jaz storiti namesto njega.

Boste tudi šov spremljali malo s strokovnim očesom? Seveda, šov ima svoja pravila, vendarle pa gre tudi za neke vrste družbeni eksperiment.

Sem v drugačni vlogi, tako da terapij vsekakor ne bom izvajal. Bom pa poskušal kaj opaziti kakšno iskrico in pomagati komu, da se ta še bolj razvije. Sicer pa mislim, da lahko kot terapevt v šov prinesem neko sproščenost, sočutje. To je moja glavna vrlina, ki jo lahko ponudim.

Kaj sicer pričakujete od tega izziva, kaj vam bo prinesel?

Res si želim, da ta šov pomeni za Blaža in še eno dekle začetek nečesa novega, kar lahko pozneje preraste v ljubezen. Ne ustvarjam si iluzij, da bo šovu sledila sanjska poroka, bodo pa vsi udeleženci šova izkusili stvari, ki jih sicer morda v življenju ne bi. Gre za zelo specifične situacije, dinamične zmenke, polne adrenalina. Če se bosta dva v tem našla, bi bil res vesel. Morda se sliši kičasto in utopično, a takšna je tudi moja želja.

Preberite še: URADNO! Sanjski moški leta 2022 je Blaž Kričej Režek

Morda vas zanima tudi: Psiholog Nikolaj Mejaš o tem, kako je potekal izbor tekmovalk za Sanjskega moškega #intervju