Dr. Veronika Podgoršek: Strup za človeka je, če pozabi nase

Z njo bralce vabi, da se bolje spoznajo in ugotovijo, kakšni vzorci jih vodijo, nato pa na podlagi teh spoznanj opredelijo svoje želje. In korak za korakom svoje življenje spremenijo na bolje. Priznana psihoterapevtka dr. Veronika Podgoršek pravi, da je zelo pomembno ozavestiti, kdo smo, kdo si želimo biti, in postanemo znova in ponovno – mi. Kajti knjigo svojega življenja pišemo mi sami.

Pred kratkim ste izdali vašo peto knjigo Moje življenje – moja knjiga. Njena posebnost je, da jo bralec piše skupaj z vami. Zakaj ste se odločili za takšen koncept?

Gre za korak naprej od dosedanjih priročnikov. V mnogih priročnikih so, poleg teorije, opisani različni primeri, ki pa so namenjeni temu, da se posameznik skuša preko njih poglobiti vase, a se to le redkokdaj zgodi. S pomočjo knjig za samopomoč ljudje iščejo podobnosti znotraj določenega opisanega primera in se ne poglobijo zares vase, v svoje življenje. Velikokrat rečejo, da se v tistem niso prepoznali, zato ni napredka. Prav zaradi tega se mi je porodila ideja, da ljudi popeljem nekoliko dlje od točke ugodja in jih spodbudim, da začnejo pisati o sebi. Moja knjiga zahteva, da se poglobiš vase in začneš razmišljati o sebi, in ne več o tem, kaj se dogaja z drugimi in kako bi spremenil druge. Si torej sam s seboj, kar pa je najtežje, a na koncu najbolj pomembno.

Je vaša knjiga lahko neke vrste nadomestek za psihoterapijo?

Še vedno se soočamo s tem, da si veliko ljudi ne želi na terapijo, nekaterim je to še vedno tabu, lahko je prisoten sram pred tem, da potrebuješ pomoč. Za nekatere je psihoterapija predraga. Moja knjiga nudi delo na sebi, vpogled vase, če si tega želiš. S knjigo si lahko sam s seboj. Nihče ne rabi vedeti. V njej so zapisana vprašanja, kot jih zastavljamo v terapevtskem procesu.

V njenem uvodu ste zapisali, da nas pričakovanja, da moramo biti nenehno učinkoviti in popolni, izčrpavajo. Kako se lahko osvobodimo tovrstnih pričakovanj?

Pomembno je, da posameznik najde svoj smisel - tisto, kar je zanj pomembno in si dovoli to delati ali pa nečesa ne dela, če je to v popolnem nasprotju z njim. Strup za človeka je, če pozabi nase in zaradi želje po pripadnosti skuša ugoditi nekomu drugemu. Kadar človek pozabi in zanemari sebe, se pojavijo žalost, stiska, tesnoba, ker se znajde v začaranem krogu – v sebi veš, da to, za kar se izdajaš in kako deluješ, nisi zares ti, vendar si takšen nekomu všeč in nekdo te takšnega sprejema. Toda globoko v sebi se sprašuješ, kaj bi se zgodilo, če bi bil takšen kot si, če bi povedal, kako zares razmišljaš. Vendar te je strah, da te drugi ne bi sprejemali, če bi bil takšen, kot si. Druga oseba namreč sprejema tvoj lažni jaz, ki pa ga v notranjosti ne sprejemaš, zato ne sprejemaš samega sebe. Zato je pomembno, da pridemo v stik sami s seboj, da se spoznamo in na podlagi tega ohranimo tisto, kar nam je všeč in spremenimo tisto, kar si v resnici želimo spremeniti oziroma si ponovno dovolimo biti mi, kot smo nekoč morda tudi bili, a smo se na podlagi različnih situacij v življenju prilagodili ali zatrli sami sebe.

V zadnjih letih se v Sloveniji vse več ljudi spopada z izgorelostjo. Čemu pripisujete ta pojav? Je povezan s previsokimi pričakovanji in pretirano storilno naravnanostjo?

Vse to, kar ste omenili, obenem pa je k temu pripomogla tudi prevelika potreba po ugajanju in težave v postavljanju meja samemu sebi, ker je težko reči ne, stop, dovolj. To je velika umetnost. Zakaj? Ker si zopet sam s seboj, s svojimi porušenimi mejami. Ti si tisti, ki nekaj dovoljuješ in omogočaš, vendar se jeziš na nekoga drugega, ki ti je, recimo, rekel da moraš nekaj dodatno narediti, ali pa te je prosil, da narediš morda celo nekaj namesto njega. Ampak prav ti si to sprejel in naredil samemu sebi. Preslišal in povozil si samega sebe. Vprašajte se, ali je v neki situaciji drugemu mar za vas in ali zares pazi na vas? Pazite vi nase?

Vaši klienti vam menda pogosto pripovedujejo, da nočejo ali ne smejo jokati ter da ne prenesejo, da bi jokal nekdo drug. Zakaj se ljudje tako zelo bojijo izražanja žalosti in prikrivajo svojo ranljivost? Zakaj jim je nelagodno, če to počnejo drugi?

Odgovorov je ogromno. Vsak ima svojega, ki ga je treba najti. Vendar lahko navedem nekaj primerov. Včasih se to zgodi, ker je posameznik odraščal v okolju, kjer je bil jok razumljen kot izraz šibkosti. V nekaterih primerih ljudje zadržujejo solze, ker ne želijo drugih obremenjevati s svojimi težavami, kar morda izvira iz tega, da že v primarni družini jok ni bil dovoljen, sprejemljiv. Moral si biti močan in svojo bolečino, žalost skriti. In ker se takšni posamezniki niso v otroštvu naučili, kako se spopadati s težkimi in bolečimi čutenji, ne vedo, kako se na to odzvati v odrasli dobi. Prav zato tega ne prenesejo tudi pri drugih. Za nekatere pa je značilno, da tisto, kar se je dogajalo njim in jih je najbolj bolelo, danes nezavedno prenašajo naprej. Prej niso bili slišani in potolaženi oni, sedaj pa oni ne zmorejo tolažiti drugih. Lahko pa tiči razlog tudi v tem, da ko nekdo joka, takoj sklepajo, da so krivi, ker so povzročili bolečino, česar pa ne želijo in ne zmorejo čutiti.

V knjigi pišete, da lahko iz primarne družine prinesemo globoke osebnostne stiske, ki zastrupljajo naše nadaljnje odnose. Kako jih lahko razrešimo? Je to mogoče storiti brez psihoterapije?

V prvi vrsti smo vedno sami. Če posameznik nečesa ne želi in noče, potem tega ne bo naredil. In nihče ti ne more pomagati. Pomoč je nadvse pomembna v vsakem segmentu našega življenja, a še vedno smo na koncu mi tisti, ki odločamo o tem, ali jo bomo sprejeli. Kar se tiče spreminjanja vzorcev, miselnega sistema in načina razreševanja notranjih stisk, je pomoč neskončnega pomena, vendar je najprej potrebna lastna želja, motivacija in vztrajnost.

V moji knjigi oziroma delovnem zvezku najdete niz terapevtskih vprašanj in razlag, ki posameznika popeljejo skozi samospoznavanje. Če želimo nekaj spremeniti, je torej pomembno, da najprej stvari razumemo. Preko izpraševanja samega sebe, resničnega poglabljanja vase se nato korak za korakom lotimo sprememb na tistih področjih, kjer si jih želimo doseči. Marsikdo bo že ob resničnem delu na sebi ter ob pomoči mojega delovnega zvezka pridobil mnogo večje zavedanje o samem sebi. Moj delovni zvezek ima namenoma naslov Moje življenje - moja knjiga, ker v trenutku, ko oseba začne vanj zapisovati svoje misli, postane to njegova knjiga – njegovo življenje. Vsekakor pa je potrebno ob večjih travmah ali določenih vprašanjih, ki se nekomu dodatno prebudijo, in ne vedo ali ne zmorejo najti razrešitve ali povezave, poiskati psihoterapevtsko pomoč. Po drugi strani pa lahko moja knjiga vsem tistim, ki hodijo na terapijo, močno pospeši terapevtski proces.

Čeprav se terapevti posvečate predvsem zdravljenju duše, poudarjate, da je za dobrobit posameznika zelo pomemben aktiven življenjski slog. In da bi uravnotežnost trojice spanje-prehrana-gibanje morala biti osnova za delovanje vsakega človeka. Menite, da je s tem ravnovesjem mogoče preprečiti depresijo, tesnobo, otopelost?

Pomemben je prav vsak vidik. Nikoli ne gre za posamezne vidike, ampak se vsak vidik poveže v skupno celoto. Tudi pri razvoju neke motnje je potrebna združitev večih komponent. In tudi zdravljenje poteka vedno na različnih komponentah. Če greste k zdravniku, ker vas boli hrbet, vas bo med drugim povprašal tudi o gibanju in stresu. Fizični simptomi so namreč lahko povezani s psihičnimi. Smo pa ljudje pogosto tako naravnani, da smo bolj osredotočeni na tisti vidik, ki ni dober, kot na tistega, ki je – kot, recimo, dobra spolnost v odnosu pomeni 10 odstotkov odnosa, slaba spolnost pa 90 odstotkov.

Potrebno je iskati možnosti, priložnosti in se ne ubadati ter hrepeneti po tistem, česar ni. To te namreč ohromi.

V predzadnjem poglavju pišete, kako pomembno je spremeniti negativne miselne vzorce. Toda to je med pandemijo za marsikoga velik izziv. Kako lahko v tem obdobju preoblikujemo svoje misli, da nas ne bodo pahnile v tesnobo ali žalost?

Treba se je zavedati, da se življenje vedno nadaljuje. Ne glede na to, kako močno nekoga nekaj prizadene, je treba vstati in iti dalje. Mnogi poslovno propadejo tudi, ko gre večini dobro, a gredo naprej, morda se lotijo nečesa novega, drugačnega. Nekateri so odraščali v izjemno težkih in zlorabljajočih družinskih odnosih, drugi prebolevajo smrti in se soočajo z boleznimi staršev, vendar v življenju najdejo pot do sreče in zadovoljstva. Potrebno je iskati možnosti, priložnosti in se ne ubadati ter hrepeneti po tistem, česar ni. To te namreč ohromi. Seveda pa ljudje drugače dojemamo in čutimo stvari, z njimi se spopadamo na različne načine. Nekateri so pesimisti in so zagrenjeni tudi, ko je vse v redu. Stiske so zelo različne, vendar je od vsakega posameznika odvisno, kako bo dojemal svet, kaj bo iskal in kako bo živel sam s seboj.

Kot psihoterapevtka prisluhnete in pomagate ljudem, ki so se znašli v stiski. Se vam zdi, da so se v obdobju epidemije stiske poglobile in da vse več ljudi potrebuje strokovno pomoč?

Nikoli ni za vse enako. Nekaterim je izjemno težko, drugim pa ne. Nekateri so imeli težave in slabe odnose že prej in so se med epidemijo stiske še poglobile. Drugi pa so prav v tej situaciji razrešili stare zamere in se povezali. Toda nekatere je ta situacija pahnila v stisko, ki je prej niso poznali.

S kakšnimi težavami se najpogosteje srečujejo ljudje v tem obdobju?

Nekateri s finančnimi in eksistenčnimi težavami. Drugi se spopadajo s težavami v odnosih, saj pogrešajo druženja in potovanja, nekaterim pa je težko, ker imajo doma majhne otroke in delajo od doma.

V zadnjem delu knjige govorite o strahu pred spremembo, ki je ena od najpogostejših tegob vaših klientov. Od kod izvira ta strah in kako se je mogoče soočiti z njim?

Izstopiti izven ustaljenih, starih vzorcev delovanja in razmišljanja je izjemno težko. Če je bil človek vse življenje navajen ugajati, dajati drugim prednost pred sabo in ni uporabil besede NE, je proces spreminjanja dolgotrajen. Takšen posameznik potrebuje veliko časa in moči, da si dovoli razmišljati, kako bi si zares želel odreagirati, kako namesto ja, brez cmoka v grlu in občutka krivde, reči Ne, in z nasmehom nadaljevati svojo pot ter se osvoboditi svojih okov. Kako to doseči, pa boste izvedeli med popotovanjem skozi knjigo Moje življenje – moja knjiga, pod katero se boste tudi sami podpisali. Ker je življenje, ki ga živite, vaše. Ker ste posebni. Ker ste vredni. 

Preberite še: Vesna Godina: Partnerstvo je bivanje v nelagodju na dolgi rok

Priporočamo tudi: Dr. Veronika Podgoršek se poslavlja: Dala sem, kar sem imela dati

Morda vas zanima tudi: Vrnitev k psihoterapiji je bila zame težka, a osvobajajoča (Piše Danaja Lorenčič)