Valentina Plaskan: Najtežje je, da veš, da bi bilo svet kot ga poznamo treba vreči s tečajev, pa tega ne smeš

Za intervju sva se dogovarjali kar nekaj časa, saj je trenutno zelo zasedena. Poleg tega, da vodi oddajo Osebno z Valentino Plaskan na Planet TV sodeluje tudi pri snemanju radijske oddaje Radio Ga Ga. Včasih si v svoji radovednosti na ramena naloži preveč stvari, vendar skuša najti čas tudi za tisto, kar jo osrečuje - tek s psičko, igranje kitare, petje, branje poezije in meditacijo.

Pred kratkim ste začeli voditi oddajo Osebno z Valentino Plaskan. Je to za vas velik izziv ali pa ste se takoj znašli v voditeljski vlogi?

V svoji novinarski in voditeljski karieri na televiziji in radiu sem vodila že precej vsebinsko raznolikih pogovorov z raznoterimi sogovorniki, od resnih političnih soočenj pa do bolj življenjskih tem. Tako, da mi je nova oddaja, ki jo tudi sama urednikujem, poleg izbire zanimivega gosta, predvsem velik izziv pri iskanju in nabiranju informacij o sogovorniku. Vedno si namreč želim izbrskati zgodbe, ki jih ne moreš odkriti na spletu, ki jih o tebi lahko povedo le tisti, ki te zares dolgo poznajo. In to predstavlja kar velik izziv. Seveda pa mi je zelo poseben izziv tudi sama forma pogovora. V njem skušam preko razumevanja tistega bolj zasebnega dela osebnosti politikov, gospodarstvenikov, strokovnjakov gledalcem prikazati širšo sliko, ki omogoča, da sami presodijo, kako javna je zares podoba, ki nam jo kažejo in ali bi na njihove odločitve gledali drugače, če bi jih poznali tudi osebno. Torej na nek način skoraj nepremostljiv zalogaj v obdobju za katerega se zdi, da se hrani na nezadovoljstvu in iskanju nepremostljivih razlik med nami.

Vedno si namreč želim izbrskati zgodbe, ki jih ne moreš odkriti na spletu, ki jih o tebi lahko povedo le tisti, ki te zares dolgo poznajo. 

V oddaji ste gostili Milana Kreka, ki je v solzah spregovoril o žaljivkah, ki jih je bil deležen. Se vas je zelo dotaknila njegova izpoved?

Empatija je zame v oddaji ključna, le na tak način se tudi gostje, ki bi drugače govorili bolj iz neke socialne distance, lahko odločijo, da odprejo občutljiva vrata javnosti manj poznane dele sebe. To se v nekih bolj polemičnih kontekstih dojema kot šibkost. A če pogledava drugače, mar ni ravno v ranljivosti največja moč? Mar ni ravno v tem, da drugim pokažemo, da nas določeno vedenje boli in kje smo ranljivi ključen korak k temu, da tisti, ki s sočlovekom obračunavajo tam, kjer to ni potrebno niti primerno, pokažejo kakšni ljudje v resnici so?

Strinjam se z vami, da je v ranljivosti največja moč. Je pa včasih v novinarstvu težko presoditi, kako globoko lahko z vprašanji sežemo  v sogovornikovo intimo, da ne razgalimo preveč in da koga ne prizadenemo. Kaj je za vas najtežja plat novinarskega poklica?

Ravno to, da včasih veš, da bi bilo potrebno nekaj spremeniti, če rahlo pretiravam, svet kot ga poznamo vreči s tečajev, pa veš, da tega ne smeš oziroma, da to ni ena izmed tvojih pristojnosti, vsaj ne na nek neposreden, agresiven način. Še posebej v resnem novinarstvu nek »aktivizem« pač ni primeren, težko potem objektivno naslednji dan poročaš o temi, ki ti morda osebno ni najbližje, če pred tem na svojih družbenih omrežjih izražaš, recimo, izrazito nestrinjanje z določenimi potezami vlade. Pomembno je biti kritičen, nastavljati ogledala, razkrivati oporečna ozadja, seveda, a meja med kritiko in neko osebno agendo je zares tanka. Kar opažam tudi pri delu nekaterih kolegov, za katere ima človek včasih občutek, da so bolj kot v »slišati vse strani, dejstva« vpeti v nek osebni boj proti idejam, ki jim ne odgovarjajo. Menim, da novinarstvo ni pravo polje za tak boj, ker je odgovornost do gledalcev, poslušalcev ali bralcev prevelika. Potrebno je ohranjati moralni čut, a za vse strani, tudi tiste, ki našemu osebnemu, političnemu in svetovno nazorskemu prepričanju morda niso najbližje. Novinar ne sme biti PR-ovec neke ideologije ali politične opcije. To je nevarno.

Je težko objektivno poročati o stvareh, ki se vas zelo dotaknejo ali razžalostijo?

Vedno, ko me nekaj res močno razžalosti ali še bolje rečeno ujezi in se z nečim a priori ne strinjam na vsebinski ravni, se vprašam zakaj? Kaj je tisto, kar me je vznemirilo pri določenih odločitvah politikov, dvomljivemu vedenju posameznikov, ki »upravljajo« z našimi življenji ali zasedajo pomembne vodstvene funkcije… Temu vedno zoperstavim protiargumente, dejstva iz podobnih primerov in na ta način skušam strukturirano razumeti vse aspekte določenega problema. Šele na tak način lahko brez obsojanja ali resentimenta kredibilno poročam tudi o najbolj kompleksnih zadevah, ki se mojemu moralnemu čutu zdijo sporne.

Ste sicer občutljiva oseba?

Da, zelo. Oseba, ki mi je bila zelo blizu, me je v preteklosti opisala kot »hipersenzibilno«. In ta komponenta z leti in izkušnjami ne bledi, prav nasprotno, postaja le še žlahtnejša in gotova sama vase. (smeh) Predvsem pa občutljiva na krivice, neenakosti, trpljenje, laži, ki škodijo ljudem, manipulatorje. Uf, koliko je tega okoli nas. Del mene si želi preprosto odložiti vse, kar počnem in pomagati vsem tistim, ki pomoč potrebujejo, a čutim da lahko trenutno z delom, ki ga opravljam na način kot ga, soljudem dam največ. Najbolje služim svetu.

Sodelujete tudi v legendarni satirični oddaji Radio Ga Ga. Kakšna je ta izkušnja?

Saša Hribarja globoko spoštujem, je eden tistih ljudi, čigar ustvarjalnost kljub desetletjem na domači medijski sceni ostaja sveža, pronicljiva in ne sprejema kompromisov. Ne glede na status, ki ga posamezniki uživajo v družbi, v Radiu Ga Ga nikomur ne prizanašamo. Izredno počaščena sem, da sem lahko del ekipe te legendarne oddaje. Vsak teden znova mi še vedno da navdih, da na stvari pogledam z drugega zornega kota in v še tako težki situaciji najdem prostor za humor. Veliko mi je pomenilo tudi to, ko so ljudje po koncu najstrožjega »lockdowna« do mene pristopali tudi na cesti in se zahvaljevali, koliko jim z oddajo damo. Tista obvezna doza cinizma, ki nam pomaga tudi skozi najtežje situacije. Res lep občutek.

Najbrž je med snemanjem oddaje včasih težko zadrževati smeh. Kdaj ste se nazadnje nasmejali do solz?

Ravno danes dopoldne, ko smo se v oddaji Radio Ga Ga na satiričen način lotili predvolilne tekme in vsega kar paše zraven.

Poleg tega, da ste voditeljica, novinarka in igralka zaključujete študij psihoterapije. Zakaj ste se odločili za ta študij?

Magistrski študij partnerske in družinske terapije sem vpisala vzporedno, ko sem zaključevala magisterij na AGRFT, zdaj pa je na »čakanju«. (smeh) Dejstvo je, da si včasih v svoji radovednosti na ramena naložim preveč stvari, ker pa sem perfekcionistka, ki ne trpi polovičarstva, včasih pot kakšnega »projekta« potem traja malce dlje, da dospe do končnega cilja. Za ta vzporedni študij sem se odločila, ker se mi to zdi logično glede na vsebine, ki me zanimajo in jih skozi delo in študij že raziskujem. Kaj torej poganja človeka, kaj nas žene, da nekaj storimo in nečesa ne storimo, kako razumeti in sprejeti različne poglede na stvari brez vnaprejšnjega obsojanja.

Kako pa najdete ravnovesje med delom in prostim časom?

Dejansko težko, ker se eno v veliki meri prepleta z drugim, tako da neke neposredne ločnice ne bi mogla potegniti. Si pa med resnim, mentalno zahtevnim delom velikokrat vzamem čas za tek z mojo psičko, igranje kitare in petje, branje poezije, sprošča me tudi raziskovanje ljudskega izročila in meditacija. Veliko mi pomenijo ljudje s katerimi lahko imam neskončno dolge pogovore, ki mi pomagajo, da postajam boljši človek.

Nisem ljubiteljica klasičnega decembrskega vrveža, instant pesmi ter velikih druženj, kjer težko sploh slišimo drug drugega.

Domnevam, da je ena od teh oseb tudi vaš partner. Kaj najbolj cenite pri njem?

Res je, sem v izpolnjujočem in globokem odnosu. Težko bi izpostavila eno komponento. Cenim njegovo celovitost, empatijo in modrost.

Je družina za vas ena od najpomembnejših vrednot?

Da. Preprosto zato, ker šele, ko se počutimo podprte od tistih, ki so nam najbližje in nas poznajo v vseh agregatnih stanjih, zmoremo najboljše dajati tudi drugim okoli sebe.

Kaj pa Božič – je vaš najljubši praznik, ker se takrat po navadi zbere vsa družina?

Navdušujejo me prazniki v središču katerih je družina in ki dajejo čas in prostor, da se z bližnjimi pogovarjamo o stvareh, ki res štejejo in nas polnijo. Predvsem pa sem mnenja, da bi moral biti vsak dan oziroma vsaj del dneva preživet z vrednotami, ki jih prevečkrat pospravimo v predal konec decembra in iz njega znova potegnemo šele prihodnje leto. Sama nisem ljubiteljica klasičnega decembrskega vrveža, instant pesmi ter velikih druženj, kjer težko sploh slišimo drug drugega. Zimski čas dojemam kot obdobje, ko se skupaj z naravo lahko umirimo tudi ljudje, čas za sobivanje z najbližjimi in pot vase. Hrupu in kiču pa nisem naklonjena.

Preberite še: Gloria Kotnik o materinstvu in pasteh vrhunskega športa: Izgorelost začneš čutiti prepozno. Dobesedno te odreže.

Morda vas zanima tudi: Uršula Zaletelj: Prehitro sklepamo, da mladi dandanes niso sočutni