Sanda Škoro: Zaljubljena sem v potenciale, ki jih imamo ženske

Z voditeljico priljubljenega podcasta, Življenje in jaz, sva se pogovarjali o njeni misiji, da pomaga močnim, srčnim ženskam preseči ponotranjene omejitve. Zaupala pa mi je tudi, kako je sama začela budno živeti in kaj svetuje tistim, ki v težkih situacijah ne vidijo svetlobe.

Osebna  in duhovna rast sta bistvo njenega dela, saj ju vidi kot proces, v katerem se osvobajamo od vsega, kar ni skladno z našo najvišjo resnico in postajamo to, kar v resnici smo. Sanda Škoro deluje kot life coachinja in mentorica za zavestne podjetnice, vodi delavnice in spletne programe za dvig zavesti in kakovosti življenja. Ustvarila pa je tudi program Vredna, ki je namenjen tistim, ki se želijo posloviti od perfekcionizma, primerjanje z drugimi, neprestanega iskanja potrditev in dvomov vase.

Ste voditeljica prvega slovenskega podcasta s področja osebne in duhovne rasti. Kako je nastala ideja zanj?

Ideja o podcastu se je rodila iz velike želje, da bi s širšim krogom ljudi na čim bolj sproščen način delila to, kar sem spoznavala o življenju in kar mi je zelo koristilo. Bila sem že sedem let na lastni duhovni poti in fasciniralo me je, kako se življenje odziva na nas, ko spoznamo določene zakonitosti Vesolja in živimo zavestno.

Videla sem, kako moje perspektive pomagajo mojim strankam in bližnjim, s prijatelji pa sem imela tako zanimive pogovore o velikih vprašanjih življenja, da sem si večkrat zaželela, da bi bili lahko posneti in bi imeli od njih korist tudi drugi ljudje. Potem sem naenkrat dojela, da je to podcast. V ta medij sem se zaljubila, ker lahko prosto govorim in vzpostavim pristen stik s poslušalci.

V epizodah podcasta s sovoditelji in gosti govorite o različnih temah – o tapkanju, ohranjanju notranjega miru, moči izbire... Kako najdete teme in goste?

Intuitivno. Pozorna sem na to, katere teme so aktualne zame, opazujem svoje življenje in dobesedno se mi začnejo sestavljati stavki ali koncepti, o katerih bi rada govorila - kot da bi že snemala. Kmalu sem opazila, da ko govorim o tem, kar je aktualno zame, je to najbolj aktualno tudi za moje poslušalce, ker gremo vsi skozi podobne izkušnje istočasno, čeprav se oblika teh izkušenj razlikuje. Kar se gostov tiče, verjamem, da mi življenje samo pripelje prave ljudi, ki jih želim gostiti v oddaji, zato jih ne iščem na silo. Tako da načeloma med ljudmi, ki jih spremljam ali že poznam, začutim, da bi nekoga povabila v določenem obdobju in tako se vse najbolje poklopi - da ima torej ravno tista oseba v tistem času neko sporočilo, ki mora biti slišano širše.

Glavni izziv je ta, da sploh ne vemo, kaj pomeni živeti kot ženska in se moramo to na novo naučiti.

Na vaši spletni strani piše: »Moja misija je, da močnim ženskam z velikim srcem, kot si ti, pomagam preseči ponotranjene omejitve, da lahko svobodno, lahkotno in iz stika s svojo dušo kreirajo tisto, kar je njihov dušni namen.« Na kakšen način pomagate ženskam?

Zaljubljena sem v potenciale, ki jih imamo ženske in misel na to, kakšen svet lahko ustvarimo, ko se zavedamo svoje vrednosti ter se naučimo zavestno uporabljati svojo žensko energijo v življenju. Zato to zapakiram v vse oblike mojega dela - individualno sodelovanje, delavnice, spletne programe in podcast.

Vsaka ženska potrebuje malce drugačen pristop, saj jo življenje pelje po poti, ki je najboljša zanjo. Pri individualnem delu sem kot nekakšen vodič po tej poti, njeno ogledalo in njena največja navijačica. Moj pristop je predvsem intuitiven, jasen in neposreden, a hkrati zelo ljubeč, saj ne verjamem v delovanje na silo. Ženski, ki pride k meni, pomagam stopiti v stik s svojo resnično močjo, ozavestiti svoje izjemne darove in spuščati nezavedne programe in omejitve, ki jo ovirajo.

S katerimi izzivi pa se dandanes srečujejo ženske?

Menim, da je glavni izziv ta, da sploh ne vemo, kaj pomeni živeti kot ženska in se moramo to na novo naučiti. Skozi tisočletja smo morale biti pridne, ustrezati zelo ozkim in popačenim standardom ter pričakovanjem družbe, da bi sploh lahko preživele. Zato smo velik del svoje narave pozabile in jo zdaj na novo odkrivamo. Živimo bolj v umu kot v telesu, kar pomeni, da smo izgubile stik s svojo intuicijo in si ne zaupamo, zato iščemo zunaj sebe smerokaze, kako naj bi živele. Obdobje, v katerem živimo, nas zato skozi izzive pelje nazaj k bistvu, in to je, da ponovno okrepimo svoj stik s sabo in živimo iz njega. Pogosto nas ta stik s sabo vodi do tega, da delujemo v nasprotju s pričakovanji družbe, zato to ni najbolj enostavna pot, je pa po mojem mnenju najbolj izpolnjujoča.

Pred skoraj desetimi leti ste se tudi vi soočili z izzivi, ki so vas spremenili. Kaj se je zgodilo takrat?

Odkrila sem bulo na dojki, za katero zdravniki niso vedeli, ali je nevarna ali ne. To mi je pri 27-ih letih služilo kot budilka, saj sem pred tem imela obdobje, ko sem živela nekako mimo sebe. Vedno sem si govorila “nekoč bom to, nekoč bom tisto,” potem je prišla ta izkušnja, ki mi je jasno povedala: zdaj je čas, da se zbudiš iz tega transa in začneš živeti, ceniti čas, ki ti je dan. Bula se je izkazala za nenevarno, je pa ta izkušnja bila povod, da sem se odprla za duhovnost, ki mi je bila do takrat zanimiv koncept za druge ljudi, vendar nisem imela lastne izkušnje z njo. Lahko bi rekla, da sem takrat začela res budno živeti. Vse pred tem se zdaj zdi kot napol spanje.

Ste bili med odraščanjem pridna deklica, ki je skušala vsem ugajati?

O, ja! Praktično sem živela za to, da bi bili vsi ob meni srečni. Ugajanja sem se dolgo osvobajala in včasih še vedno ugotovim, da ugajam. Glavna stvar, ki mi je pomagala, je zavedanje, da sem se rodila zato, da živim svoje življenje.

Problem z ugajanjem je, da je nam, ki ugajamo, zelo težko prenašati občutek, da smo nekoga razočarali. Verjamemo, da to o nas pove nekaj slabega, in prevzemamo odgovornost za počutje drugih ljudi. Pot do svobode je - poleg tega, da se zavemo, kaj je in kaj ni naša odgovornost v odnosih - ta, da se naučimo občutiti neprijetne občutke, se soočiti z njimi in jih tako sprostiti. Potem pa izbrati ljubezen do sebe, tudi če je kdo trenutno jezen na nas.

Bi zdaj lahko rekli, da živite z občutkom lastne vrednosti?

Ja in ne. Če me vprašate, ali se zavedam, da sem vredna, bom izstrelila, “JA,” ampak pridejo situacije, ko na to pozabim. Te situacije jemljem kot priložnosti, da pozdravim še en delček mene, da odluščim še eno plast družbenega programiranja, ki ni moja resnica  - to v bistvu ni resnica nikogar izmed nas. Verjamem, da je to vseživljenjsko delo, saj ni končnega cilja - vedno se lahko še kanček bolj zavedamo, da smo vredni točno takšni kot smo.

Nekoč mi je prijateljica zaupala rek, da če želiš nekaj znati, se uči, če pa želiš nekaj izmojstriti, uči druge. Jaz sem se odločila za slednje, kar se tiče lastne vrednosti, ker vidim, kaj se zgodi, če se zavedamo svoje vrednosti ali če se je ne. To vpliva na čisto vse in žal mi je, da se toliko žensk, ki imajo prave zaklade znotraj sebe, tega sploh ne zaveda in ne živijo v skladu s tem, zato je moja misija, da jim pri tem pomagam.

V eni od epizod ste omenili, da mnogi težko priznamo, da nismo ok. Zakaj v sodobni družbi, kjer je vendarle več govora o depresiji, izgorelosti in duševnih stiskah, ne govorimo radi o svojih težavah?

Ljudje o takih temah radi govorimo v teoriji, a težje je govoriti o sebi, saj smo takrat ranljivi. Pritisk, da bi dajali vtis popolnosti in uspešnosti, je velik, še posebej v teh časih, ko družbeni mediji zasedajo veliko prostora v naših življenjih.

Hkrati je še vedno premalo zavedanja o tem, da je duševno zdravje večji del celostne slike zdravja. Ko nekdo govori o težavah z duševnim zdravjem, se v glavah ljudi hitro naredi enačaj = ta je nor, v resnici pa verjetno doživlja isto kot večina drugih ljudi, le spregovoril je o tem in se odločil biti pogumen ter poiskati rešitve. Za večino ljudi je še vedno lažje ignorirati svoje občutke kot se z njimi soočiti, a tudi to se počasi spreminja. Govoriti o svojih težavah na pristen in ranljiv način  - z ljudmi, ki jim zaupamo, je v resnici pol poti do dobrobiti.

Menda ste se tudi vi kar nekaj časa počutili slabo oziroma nič kaj olimpijsko, kot ste povedali v eni od epizod. Kako ste si pomagali?

Pomagalo mi je to, da sem sprejela, da sem tudi jaz človek in čeprav sem učiteljica drugim, to ne pomeni, da mora biti moje življenje popolno oziroma da moram biti jaz popolna. Zdravilno zame je bilo tudi, da sem o tem spregovorila na podcastu, saj je s tem odpadel ves sram, hkrati pa so mi bili poslušalci hvaležni, ker so se mnogi prepoznali v moji zgodbi.

Ko sem sprejela, da je čisto v redu, da potrebujem pomoč, je ta prišla z vseh koncev, v obliki različnih ljudi in pristopov, življenje namreč vedno reagira na to, da se odpremo za podporo. Dala sem si veliko časa in skušala biti tako nežna do sebe kot bi bila do ljubljene osebe. Velik poudarek je bil tudi na ljubeči skrbi za fizično telo, ki sem jo do takrat malce zapostavljala.

To obdobje nas sooča z vsem, s čimer se nismo želeli soočiti in nas spodbuja, da ponovno - ali prvič zares - najdemo stik s sabo. Ljudem priporočam, da naredijo vse, kar lahko, da okrepijo stik s sabo. 

Dandanes je vse več poudarka na prehrani, ki naj bi dobro vplivala na naše počutje in celo preprečila depresijo. Ste tudi vi spremenili način prehranjevanja, da bi se bolje počutili?

Ja, zame je bilo to tudi zelo pomembno, čeprav moram priznati, da imam na področju prehrane še veliko prostora za napredek. Iz jedilnika sem črtala pšenico, mlečne izdelke in kavo, saj mi je nek pregled pokazal, da mi to povzroča težave. Začela sem jemati določena zelišča in prehranske dodatke, zelo so mi pomagale tudi Bachove kapljice.

Prehrana oziroma skrb za telo nas lahko res podpre, a proces, ki ga doživljamo na neki drugi, lahko bi rekli dušni ravni, je tisto, za kar v resnici gre. Najbolj pomembno se mi zdi soočiti se z lekcijami, ki nas jih življenje uči, saj se lekcije stopnjujejo, če se jih ne učimo sproti.  Zame je bilo moje zadnje težko obdobje letošnjo pomlad zelo zdravilno in močno transformativno, saj sem spoznala, kje sem še imela rezerve, da bi živela še bolj v skladu s svojo resnico. Zdaj se počutim veliko bolj svobodna zaradi te izkušnje.

Letošnje leto je za mnoge naporno, saj je obdobje epidemije koronavirusa precej težko, polno negotovosti in skrbi. Kako naj poskrbimo zase, da ne zdrsnemo v temo in nas ne preplavijo strahovi?

To obdobje nas sooča z vsem, s čimer se nismo želeli soočiti in nas spodbuja, da ponovno - ali prvič zares - najdemo stik s sabo. Ljudem priporočam, da naredijo vse, kar lahko, da okrepijo stik s sabo. Ko smo v stiku s sabo, smo vedno vodeni v pravo smer in odpadejo vsi strahovi, kajti strah in stik s sabo se izključujeta. Na podcastu veliko govorim o tem in dajem veliko nasvetov na to temo.

Zdaj je tudi odličen čas, da se vprašamo, kaj bi želeli spremeniti v življenju, da si dovolimo, da nas izkušnja epidemije transformira in bomo po njej drugačni v vseh pogledih. Transformacija je naraven proces življenja. Bolj kot kadarkoli prej, je pomembno, da se naučimo zaupati sebi in slediti svojemu notranjemu vodstvu.

Kaj pa branje? Katere knjige priporočate, da nahranimo svojo dušo?

Name so v zadnjih letih naredile velik vtis Duša brez spon (Michael A. Singer), The Big Leap (Gay Hendricks), Živeti v sedanjem trenutku (Eckhart Tolle), Playing Big (Tara Mohr), knjige Brené Brown in še mnoge druge. Mi je pa najljubše, da me knjiga sama najde, saj ugotavljam, da sem takrat najbolj pripravljena na njeno sporočilo.