Ko srečaš samega sebe (Piše: Manca Čampa Pavlin)

Potem se zamislim. Se morda resnica skriva v tem, da vsi bežimo nekam stran, pa se tega sploh ne zavedamo, ker smo preveč zaverovani vase? Iz dneva v dan smo vpeti v številne dražljaje, ki nas vodijo v svoj svet, kjer pa v večini nismo bližje sebi, vendar še za korak dlje stran.

To se mi je še posebej zazdelo takoj po novem letu. Vse okoli mene je brnelo od novih ciljev, svežine in zagona, ker pa živimo v brzinskem svetu, nas ta vnema že po dveh tednih povsem popusti, tempo posrka in spet smo tam, kjer smo bili, za spoznanje še bolj nezadovoljni sami s sabo. Izčrpani.

Na spletu se ta hip na veliko razpravlja o tem kaj je izgorelost, kam vodi in kdo ima o njej pravico soditi. Tudi sicer je iskanje sebe postal velik trend, ki ga ni potrebno podcenjevati; tako kot pri vsaki stvari, pa ni dobro zaupati čisto vsakemu, ki nam prekriža pot.

Ampak, komu lahko zares zaupamo? Na čigavo mnenje naj se opremo? Kdo ima zares prav?

Predvsem sama ne zaupam ljudem, ki na kakršenkoli način delujejo razdiralno namesto povezovalno. Super je, da lahko danes vsak izrazi svoje mnenje, ker pa ne obstajajo ventili, ki bi cenzurirali objave, je pomembno, da se v dialog ne spuščamo z jezo, temveč drug drugega spodbujamo k strpnosti. V nasprotnem primeru se samo praznimo in ne polnimo.

Najpomembnejše je spoznanje, da se lahko zanesemo le na lastno bit. Da pridemo do tega, moramo v prvi vrsti zaupati svoji intuiciji, kar pa se ne zgodi iz danes na jutri. Ko srečaš sebe, se najbrž tvoji dnevi že bližajo koncu. Ko se bomo resnično našli, bo naš čas verjetno že minil.

Prijateljica mi je omenila, da od življenja v tujini najbolj pogreša, da je bila tam svobodnejša in neobremenjena z okolico, z mnenji, pogledi.

In kaj lahko storimo, dokler smo tu? Iščemo svojo pot, kopljemo, brskamo, raziskujemo, nekaj ovrednotimo, se zavemo, da je najbolje da spet vse opustimo in začnemo kopati od začetka. Včasih moramo izgubiti veliko stvari, da bi se zavedali svojega obstoja. Bolj, kot nas življenje potlači, večje so možnosti za rast. To, da vsak v svoji bolečini najbolj trpi, je jasno, ne zavedamo pa se, da so vse bolečine, ki jih gledamo skozi širšo sliko, le koščki sestavljanke, ki nas definirajo. Le drobci, ki pridejo in gredo. To so izkušnje, ki nas bodo po vsej verjetnosti vodile v pravo smer.

Prijateljica mi je omenila, da od življenja v tujini najbolj pogreša, da je bila tam svobodnejša in neobremenjena z okolico, z mnenji, pogledi. V domačem okolju pa smo, čeprav se trudimo, da se nas stvari ne bi dotaknile, obremenjeni z vsem, kar nam kdo reče, stori. Vse posrkamo vase in nemoremo mimo tega, da se vsi doživljaji, tudi če so ekstremno lepi, ali zelo slabi, ne bi zasidrali v našo podzavest.

Ljudje se o tem, komu bomo zaupali, odločamo na podlagi všečnosti. Poistovetimo se s tistim, kar nam je najbližje tisti hip. Nato se, ko zaznamo kaj še bližjega, preselimo naprej, četudi je mnenje povsem drugačno od tistega prej. Tako v resnici ego manipulira z nami na vse možne načine, dokler ne trčimo ob nekaj, kar nas zares spodnese.

In spodnesle nas bodo stvari, ob katerih bomo čutili stisko, po vsej verjetnosti, ker se je nakupičilo ogromno vsega. Slabi odnosi, nezadovoljstvo v službi, predvsem pa nezadovoljstvo s samim s seboj. Morda z nami sploh ni nič narobe in imamo povsem ustrezno kariero, dobrega partnerja in tudi sicer nam gre v življenju kar dobro, pa tega zaradi prevelikih pričakovanj sebe in okolice sploh ne zaznamo. Ker smo vpeti v množico izbir, s katerimi žal ne moremo več tekmovati. Vedno bo v bližini nekdo, ki bo boljši od nas, vedno bodo obstajale boljše različice. Seveda tudi slabše.

Znašli se bomo v začaranem krogu občutij dokler ne bomo srečali nekoga, ki nam bo tako blizu, da bo njegova klofuta zadela bolj kot vse druge. in šele takrat, bomo lahko naredili korak dalje. Naključje ali usoda?

Ljudje smo mojstri v hitrih zaključkih. Mojstri zagovarjanja sebe. Mojstri poistovetenja, še posebej, ko se nam godi krivica. Pa vendar je vse samo stvar percepcije, izkušenj, odzivov in nedvomno okoliščin.

Kako torej vemo, da smo se našli, kako vemo, da smo po izgorelosti na pravi poti, kako vemo, da nismo zapadli le še v eno odvisnost, ki je sami ne morem ozreti, ker nismo dovolj samokritični?

Najpomembneje za preživetje te dni je, da se obkrožimo z istomislečimi ljudmi. To so prijatelji s katerimi se ne pogovarjamo o drugih, temveč o sebi, o svojih ugotovitvah, svojih dosežkih, predvsem, nematerialnih. S takšnimi ljudmi ne izgubljamo energije, ker jih ne rabimo prepričevati o svojem pravu. Oni to preprosto razumejo. Le tako se bomo v življenju sami sebi zdeli manj izgubljeni.

To so prijatelji s katerimi se ne pogovarjamo o drugih, temveč o sebi, o svojih ugotovitvah, svojih dosežkih, predvsem, nematerialnih.

Kaj pa naj z vsemi tistimi, ki jih imamo za toksične in v nas režejo rane, prepade in skrbi, ki so tako močne, da začnemo dvomiti v lastni jaz?

Takšni ljudje nam lahko največ prinesejo. Tako kot v karieri, pri športu ali pri drugih življenjskih izzivih, tudi pri odnosih največ odnesemo od ljudi, ki nam postavijo steno. Od takšnih, ki jih ne moremo razumeti ali nam s svojo držo sporočajo, da bomo morali tudi pri sebi nekaj korenito spremeniti.

Najbrž se spomnite profesorja iz gimnazije, ki vam je nagnal strah v kosti, pa ste se šele po dolgih letih zavedali, da ga v bistvu globoko spoštujete. Ali pa šefa, ki vam je grenil življenje in čeprav v njegovih dejanjih ni bilo prav nič spoštljivega, ste sami tudi zavoljo trdega izziva prišli do napredka, ki ga ne bi nikdar dosegli, če ovira ne bi bila tako visoka.

Vsi ti ljudje so tu z razlogom. In najbolje je, da jih sprejemamo kot pomembne lekcije v svojem življenju. Morda slika v tem trenutku ni dovolj jasna, morda vsa sporočila zaradi čustvene vpletenosti dojemate povsem napačno. Lahko, da se sukate v temi. Ko pa bo prišel pravi trenutek, vam bo jasno čisto vse. Dognali boste, da vas je življenje preizkušalo in da ste zdaj še za spoznanje bolj modri. Postali boste lahkotni, hvaležni, pomirjeni in predvsem željni novih izzivov.

In čisto zares se življenje suka v takšnih krogih. Ko se iščemo, za hip najdemo, pa spet izgubimo. Zato je na nas, da pred drugimi, predvsem pa pred samim sabo ne delujemo preveč pokroviteljsko in vsevedno. Pustimo drugim, da gredo svojo pot. Da se iščejo tam, kjer to najbolj potrebujejo. Da drugim ne vsiljujemo mnenj in jih ne obsojamo. Da nismo tako vase zaverovani in prepričani, da bomo rešili druge. Rešimo lahko le svojo bit. In nikoli, čisto nikoli ne bomo mogli prepričati prepričanega. Prepričamo lahko le sebe in tiste, ki niso ta hip dovolj trdni. Zato se ozrite vase. Kopljite tam, kjer mislite, da vam bo koristilo. Zaupajte svoji intuiciji in življenju. Le tako ne boste le životarili temveč življenje zares živeli.

Preberite še: Na testu: Eucerin Re-Vitalising šampon in pa Poljub, Ula: Moramo spoznati, da smo vsi ranjeni

Morda vas zanima tudi: Zgodba o uspehu: začela kot študentka na Tenerifu, danes ima svoj studio