Kako se soočiti z lastnimi občutki tesnobe in strahu (nasvet terapevtke Alenke Lanz)

Posnetki umirajočih ljudi, uničenih mest in šokantnih bojev, lahko povzročajo stisko, strah in stres, kar vpliva na naše psihično počutje. Novicam o vojni se je skorajda nemogoče izogniti, zato smo se obrnili na terapevtko Alenko Lanz, da bi izvedeli, kako lahko vendarle zaščitimo svoj notranji mir in preprečimo, da nas strah paralizira. 

Vojna v Ukrajini v nekaterih ljudeh sproža strah in tesnobo. Kaj jim svetujete – kako naj se spoprimejo s temi občutki?

V Ukrajini že več tednov divja vojna in ljudje, ki to z razdalje opazujemo, smo priča tragičnim, groznim prizorom. Zagotovo takšne novice vplivajo na nas, ker smo čuteča bitja in sočustvujemo z drugimi – v nas lahko sprožijo celo paleto čustev, od žalosti, tesnobe, strahu, jeze, obsojanja, negotovosti.

Ob posnetkih vojne se poruši varnost znotraj nas, ker začutimo strah v telesu. Če nas novice preveč preplavijo in se težko umirimo, je pomembno, da se sprostimo – ugasnemo televizijo ali radio, prenehamo spremljati družbena omrežja. S tem odgovorno postavimo mejo in se ne izpostavljamo stresnim novicam, ki nas spravljajo v stisko, še posebej, če to povečuje naš občutek nemoči in strah. 

Kakšni so sicer najpogostejši občutki v takšnih situacijah in kako se izražajo?

Najpogosteje se pojavijo strah, nemoč, anksioznost, žalost, negotovost. Stiska se odraža tudi v obliki telesnega odziva – težje dihamo, čutimo pritisk in občutek utesnjenosti v prsnem košu, pojavi se lahko nespečnost, spremeni se krvni pritisk, hormonsko delovanje, sprožita se stresni hormon kortizol in adrenalin, zato je pomembno, da se znamo umiriti.

Posnetki vojne imajo večjo težo prav zaradi strahu – strah je osnovno čustvo, ki nas zakrči, zmanjšuje delovanje našega imunskega sistema, kar lahko vodi v fizično bolezen. Strah poveča našo budnost, zato smo bolj pozorni na to, od kod prihaja nevarnost, naše telo zbira informacije iz okolja.

Ljudje, ki so prestrašeni in negotovi, skušajo svojo stisko pomiriti s spremljanjem družbenih omrežij in z gledanjem televizije, saj želijo vedeti, kaj se dogaja. Toda s tem le poglabljajo svoje težave, ker jih ob novicah preplavijo nemoč, obup, strah.

Včasih zelo težko prenehajo spremljati dogajanje prek televizije in družbenih omrežij, ker ves organizem stremi k spremljanju novic, toda odgovorno do sebe je,  da ugasnemo televizijo in družbena omrežja, kadar začutimo, da nas stiska obvladuje. To ne pomeni, da smo brezbrižni, temveč se učimo postavljati osnovne meje in skrbeti za svoj notranji mir. 

Epidemija koronavirusa je močno vplivala na duševno zdravje ljudi, sedaj pa je svet pretresla novica o vojni. Že več let torej živimo v stresnem obdobju. Kako se bo to poznalo na duševnem zdravju?

Epidemija koronavirusa je močno zamajala čustveno stabilnost ljudi, še posebej tistih, ki so bolj ranljivi in manj socialno podprti oziroma so imeli slabše socialne stike z bližnjimi. Svet ni pretresla novica o vojni šele sedaj, saj vojne potekajo že več let na različnih koncih sveta, vendar o vojni v Ukrajini mediji obširno poročajo.

Koronavirus je močno zaznamoval dobro počutje ljudi, ker smo bili sprva šokirani in prestrašeni – kako dobro so si ljudje od strahu opomogli, pa je bilo odvisno od njihovih notranjih virov in predvsem od njihove socialne mreže. Najbrž je bilo to obdobje tako boleče in grozno, ker smo ljudje socialna bitja in potrebujemo fizično bližino – dotike, objeme, poljube, očesni stik.

Pomanjkanje fizičnega stika nas lahko dobesedno boli, zato so tisti, ki so imeli dobro socialno mrežo in notranjo stabilnost ter mir, relativno dobro okrevali in si prizadevali za zadovoljstvo in mir, kar je mogoče doseči.

Marsikoga pa je epidemija zelo prizadela – mladostniki so močno občutili pomanjkanje socialnih stikov, ki so ključni za dober čustveni razvoj, tudi otroci so bili za marsikaj prikrajšani, nekateri odrasli so trpeli zaradi finančnih težav, drugi zaradi medosebnih odnosov, nekatere družine so razpadle. Ne smemo pa seveda pozabiti na starostnike, ki so prav tako občutili pomanjkanje stikov s svojimi bližnjimi. 

Občutek varnosti je ena od temeljnih potreb človeka. Ga lahko ustvarimo sami, četudi so zunanje okoliščine ogrožajoče in nas spravljajo v stisko?

Da, občutek varnosti lahko ustvarimo sami s pomočjo dnevnih ritualov, kot so meditacija, joga, sprehodi v naravo, gibanje – vse to nam pomaga ohranjati notranji mir. Ker pa smo ljudje socialna bitja in varnost črpamo iz medosebnih odnosov, je zagotovo tudi družbena, socialna dimenzija zelo pomembna.

Strah, sram, občutki jeze se lahko zelo hitro pomirijo, če imamo dober, kvaliteten stik, če čutimo, da smo slišani in sprejeti takšni, kot smo. Če čutimo bližino in sprejetost, je naša temeljna potreba po varnosti zagotovljena.

Priporočate kakšne konkretne sprostitvene tehnike?

Zagotovo je dobro uporabiti tisto, kar že znamo in nas podpira. Nekatere podpira gibanje, branje, socialne interakcije, zavestno dihanje. Vsaka dejavnost, ki jo izvajamo redno in predano, nam pomaga ohranjati notranji mir. Kadar je veliko sprememb v okolju, se je smiselno obrniti navznoter in poiskati močne notranje vire ter početi stvari, ki nas pomirjajo, sproščajo in vračajo nazaj v telo, ki je sproščeno in ni več prestrašeno.

Kdaj pa  je smiselno poiskati strokovno pomoč?

Strokovno pomoč je smiselno poiskati takrat, ko imamo občutek, da nečesa več ne zmoremo sami. To zagotovo ni znak šibkosti, ampak znak osebne odgovornosti, da poiščemo pomoč nekoga, ki nam lahko pomaga. Kadar nas nekaj boli, gremo zdravniku. In kadar imamo čustvene težave, lahko poiščemo pomoč psihiatra, psihoterapevta ali nekoga, ki nam bo zagotovil čustveno podporo in sprejemanje.

Gre torej za to, da se obrnemo v nek odnos in gremo po moč v ta odnos. Včasih nam pomaga že to, da se čutimo povezane in z nekom podelimo tisto, kar v resnici doživljamo, saj se tako naše stiske sprostijo. 

V vsakdanjem življenju se je skorajda nemogoče izogniti pogovorom o vojni. Kaj pa otroci? Je v redu, če se z njimi pogovarjamo o tem ali jih je bolje zaščititi?

Pri pogovoru z otroci o vojni moramo zagotovo biti posebej previdni, izbirati besede, ki jih ne prestrašijo, temveč jim nudijo občutek varnosti in jih pomirjajo. Majhnim otrokom ni treba vedeti za podrobnosti o vojni, zato je odgovornost odraslih, da otroke zaščitijo pred tem.

To včasih pomeni, da ugasneš televizijo, radio, družbena omrežja in na ta način nadzoruješ dotok informacij, ki prihajajo do otroka. Majhni otroci si namreč stvari, ki jih je težko razumeti, ne znajo razložiti tako kot odrasli, čutijo pa jih močno.

Dolžnost staršev je, da zaščitijo otroka pred grozljivimi prizori umirajočih ljudi, ker tega majhni otroci ne potrebujejo. Večji izziv je pri otrocih, ki so o vojni že dobili nekaj informacij. Z njimi je potrebno ustvariti varen prostor, kjer se lahko o konfliktu med narodi pogovorimo. Namenoma sem rekla »konflikti med narodi« in ne »vojna«, saj je treba pazljivo izbirati besede, da jih ne prestrašimo.

Kako lahko ustvarimo varen prostor za pogovor?

Pomembno je, da starši ne prelagajo svoje anksioznosti na otroke in delujejo kot vir varnosti, stabilnosti. Prav tako je ključno, da ustvarijo prostor, kjer se lahko pogovarjajo o čustvih – pri otroku je treba preveriti, kaj razmišlja, kaj čuti in ubesediti to, kar vidimo, da otrok doživlja. Kadar otroci čutijo nemoč in ne vedo, kako lahko pomagajo, je priporočljivo, da jih spodbudimo, da naredijo nekaj lepega.

Morda skupaj prižgemo luč miru, namenimo dobro misel vsem narodom, ki trpijo po svetu in s tem krepimo sočutje. Če opazimo, da so otroci bolj tesnobni, prestrašeni, se težko ločijo od nas, so bolj jokavi ali pa se pojavijo vedenja, ki so jih že prerasli, je treba njihovo stisko pomirjujoče in ljubeče naslavljati.

Na kakšen način pa se je priporočljivo z najstniki pogovarjati o vojni?

Pomembno je, da znamo pristopiti k njim in ne dovolimo, da so sami prepuščeni svojim stiskam, ampak jih z lastnim vzorom in vrednotami usmerjamo ter pojasnimo težke teme. Pri adolescentih, ki so pod vplivom  težkih vsebin, lahko zaznamo, da se od nas odmikajo, so nemirni, manj govorijo, saj velikokrat prek vedenja izražajo svojo notranjo stisko.

Pogovor z njimi naj se začne s povabilom -  z njimi podelimo, kako se nas dotakne vojna in jih vprašamo, kaj mislijo o tem. Dobro je postavljati odprta vprašanja, da vidimo, kako adolescent razmišlja, nato pa ga usmerjamo k vrednotam, ki jih imamo kot starši - morda je to sočutje ali medsebojna pomoč. 

Kaj pa pogovori s prijatelji in sorodniki o trenutni situaciji - so koristni ali poglabljajo občutke tesnobe? Zdi se namreč, da se nekateri sploh ne znajo pogovarjati o čemer koli drugem kot o vojni. 

Ljudje smo različni, nekateri zelo radi izmenjujejo mnenja o vojni, drugi pa se temu izogibajo. Pri pogovorih o vojni je pomembno, da smo pozorni na to, kaj v nas sprožajo, da smo pozorni na naš čustveni svet in spremembe v njem. Nekateri pogovori so lahko polni jeze, obtoževanja, težkih čustev, zavračanja, sovražnosti in se lahko po njih počutimo še slabše.

Pred takimi debatami se je potrebno zaščititi. Obstajajo pa tudi drugačne vrste pogovori, kjer lahko v varnem prostoru izmenjujemo mnenja in se ne počutimo napadeni ali zavrnjeni, ker mislimo drugače kot drugi.

Med takšnimi pogovori lahko dobiš podporo, odpre se ti kakšen nov vidik. Predvsem pa je pomembno, da med pogovori krepimo medsebojno povezanost in sočutje, torej univerzalne človeške vrednote. Kajti to nas dela človeške. 

Preberite še: Horoskop: to je idealna sprostitev za vas (glede na vaš znak)

Morda vas zanima tudi: Na počitnice že junija? Tu je nekaj odličnih predlogov, kam se lahko odpravite (poletje 2022)