Hana Stupica, ilustratorka: Prava umetnost mora seči dlje (intervju)

Ustvarjalna dediščina, ki je oblikovala tudi njo, ji skoraj ni dala izbire. Dedek Gabrijel je pri nas utemeljeval modernistično slikarstvo, babica Marlenka in mama Marija Lucija pa sta še danes med najbolj priljubljenimi ilustratorkami. Hana Stupica je najmlajša ustvarjalka v družini, ki je kot mešanica mame in očeta, grafičnega oblikovalca Jeffa Pivača, postala svež veter ustvarjalnosti.

Vrhunski izdelki, nizko plačilo

Kot deklica se je Hana otepala kariere ilustratorke. »Babica je imela še boljše pogoje dela, mama pa je v devetdesetih preživljala čase, ko ilustracije niso bile tako cenjene in vsekakor ne dobro plačane. Ena pogostih izjav je bila, da slikarji, ki jim ne uspe, postanejo ilustratorji. Seveda je k temu pripomoglo to, da sta tako babica kot mama eno samo slikanico ustvarjali do popolnosti, kar seveda pomeni, da so izdelki vrhunski, plačilo pa preprosto ni moglo biti zadovoljivo, da bi nadomestilo leto dni dela.« Izjemnost njunih izdelkov se je izkazala z nagradami, ki sta jih prejemali, in po tem, kako kultni sta danes. Prav zaradi družinskega 'posla' pa je bilo za Hano zelo pogosto vprašanje: »Saj boš ti tudi risala, kajne?« A to ne pomeni, da ni, opozori. »Še zdaleč ne! Rada in veliko sem risala, a to zame ni bilo najpomembnejše. Rada sem imela živali, uživala sem v baletu. Danes ne rišem, ker je to zame lahko. Prav tako ne rišem ves čas in včasih se zgodi, da se 'izrišem' in potrebujem premor. Rešuje me, da sem po poklicu grafična oblikovalka in počnem še druge reči. Rada postavljam stvari, delam prelome knjig, premetavam črke,« se nasmehne.

Pred leti sem imela ob petkih zvečer svojo zabavo s čopičem.

Najprej se je odločila za likovno gimnazijo na SŠOF, kjer je imela ure risanja, likovne teorije in umetnostne zgodovine ter opravila maturo. »Moja prva želja je bil študij notranjega oblikovanja. Doma smo imeli polno stanovanje revij o tem, ki jih je nabrala mama, jaz pa sem uživala, ko smo se odpravili izbirat lestence za dom, gledat blago v Benetke, navduševali so me cofi, vzorci, blago. Želela sem si ustvarjati prijetne prostore. A tega tedaj ni bilo, zato mi je oče rekel, naj grem v London, kjer je študiral tudi on. Porodila se mi je zamisel, da bi tukaj naredila dve leti industrijskega oblikovanja in potem res odšla v Veliko Britanijo.« To se seveda ni zgodilo, ker je na informativnih dneh ugotovila, da ta smer ni zanjo. Potem pa je odkrila vizualne komunikacije. »O, moj bog, to je bilo vse, kar sem si želela,« zavzdihne ob spominu. »Fotografija, ilustracija, vse to!«

Knjige, ilustracije in nagrade

Njen oče je v mlajših letih delal kot oblikovalec v marketingu, potem pa imel v devetdesetih letih koncertno agencijo za klasično glasbo, zato je bil odgovoren za njeno navdušenje nad glasbo in koncerti ter posledično tudi baletom, ki ga je trenirala. »Moja mama je napise za knjige naredila na roke, brez računalniških pomagal, ki jih imamo danes. Oče pa je bil velik navdušenec nad tehnologijo, zato smo vedno imeli najnovejše tehnološke igrače in programe.« Tako se je vse to znanje nekako zlivalo v eno. »Pri mami sem bila deležna bolj umetniškega in ročnega pristopa, pri očetu pa sem spoznavala drugo sfero ustvarjanja.« V smehu prizna, da jo še danes zanima vse, kar lahko razšraufa in pregleda, kako deluje. »Seveda imam ročne spretnosti, a zame je enako pomembno, da si priročen. Da te zanima vse, tako videz kot notranjost, kaj nekaj ponuja, kako se delci ujemajo.«

O, moj bog, to je bilo vse, kar sem si želela – fotografija, ilustracija, vse to!

V šoli je pogosto prelamljala knjige in kdaj pa kdaj naredila še kakšno ilustracijo. »Nikoli niso bile ilustracije moja edina stvar, ki pravzaprav kot smer obstaja šele zdaj.« Kot študentka Akademije za likovno umetnost je risala za Ciciban in Cicido, potem pa za diplomsko delo dobila naročilo Mladinske knjige, naj za slikanico Rokavička ustvari ilustracije ukrajinske zime. Odločili so se knjigo izdati v večjem formatu od načrtovanega, saj je Hana ustvarila čudovita umetniška dela. »Imela sem šestindvajset let in za menoj je bila ravno operacija oči. Odprl se mi je nov svet,« prizna. »Prej sem mislila, da z očali dobro vidim, potem pa sem nenadoma videvala barve in detajle, ki jih prej nikoli nisem. Svet je postal barvit in poln čudovitih podrobnosti!« S slikanico je Hana za svoje prvo delo prejela nagrado Hinka Smrekarja, ki je v tej sferi najvišje priznanje, ki ga običajno podelijo starejšim, uveljavljenim ilustratorjem. Edina prestižnejša Smrekarjeva nagrada je le še nagrada za življenjsko delo.

Blagoslov in breme

Starejša je, bolj je podobna mami, se zdi. Temu se nasmehne. »Res je. Rada sem v črnih oblačilih, kot je bila ona, čeprav se včasih prav trudim dati nase kaj belega.« Rodila se je podobna očetu: svetlih las in modrih oči, potem pa kar naenkrat potemnela. »Podobna sem dedku, imam njegov nos in čelo. Enkrat se bom vanj našemila za pusta!« Seveda je slavni priimek blagoslov, tako kot talent, ki pride z njim, a je včasih tako bogata dediščina lahko tudi breme. »Pričakovanja drugih ljudi so neizbežna. K temu spada borba, da si sam svoj in da te ne primerjajo ves čas z mamo, dedkom in babico ter ugibajo, ali jih bom presegla. Saj jih niti ne želim preseči, vsak je svet zase in ne morem se primerjati z njimi. Morda sem mami podobna po likovnem izrazu in tehniki, uporabljam njene materiale, ležijo mi umirjeni toni, potem pa so včasih moje črte čisto babičine,« skomigne. Od vsakega je podedovala nekaj. Pomembno je, da najdeš sebe in se s temi pričakovanji ne obremenjuješ, pravi. »Vsaka punčka, ki jo narišem, je avtomatično podobna maminim, ker so zame njene punčke od nekdaj najlepše na svetu. Že kot deklica sem ji kukala čez ramo, ko jih je risala, ona pa me je podila stran.« Uporablja mamine tube barv in ustvarja v ateljeju, ki je bil nekdaj njen. V njem je polno njenih risbic, slik in skic. »Tudi takšnih, ki jih je napackala samo zame in jih pogosto gledam. Takšnemu vplivu se ne moreš izogniti.«

Ambasadorka Stupic

Svoje ilustracije deli tudi na straneh, ki omogočajo tiskanje na različne izdelke, od beležk do podlog za jogo. »Temu sem se z veseljem odprla, mi smo druga generacija ilustratorjev, ki se veseli, če lahko naredi še kaj drugega, ne samo ilustracije. Čudovito je, da jih lahko prenesemo na različne izdelke.« Za tovrstno udejstvovanje uporablja še ilustracije mame in babice. Kot ambasadorka Stupic, ji rečem. »Trudim se, da bi bila,« se zasmeji. »Babica je navdušena nad tem, kaj vse se da. Ko vidi, kakšen odtis, včasih reče, da je lepši kot izvirnik. Dokler je mogoče, jih ustvarjava še z njenim podpisom, da pridejo v čim več domov. Če je to mogoče ponuditi, se mi zdi prav to narediti. Ko ti ljudje povedo, kaj jim te ilustracije pomenijo, ti da to dodaten zagon. Tako namreč vidiš, kaj so recimo babičine ilustracije dale številnim generacijam od petdesetih let naprej. Zdaj se bolj ukvarjam z njenimi stvarmi kot s svojimi, saj je za moje še kar nekaj časa. Tudi za december imava še nekaj asov v rokavu.«

Dvaindevetdesetletna Marlenka še danes včasih kaj ustvari, čeprav ji gre veliko lažje od rok risanje s svinčnikom kot s čopičem. Hana njena dela z veseljem deli s svetom, na družabnih omrežjih pa poleg babičinih del pokaže proces nastajanja svojih umetnin. Veliko ji pomeni, da pridejo v domove na različne načine. Prava umetnost mora seči dlje. Zato je z veseljem oblikovala etikete za družinsko podjetje, hišo avtohtonih vin Fedora. »Ilustracije želim približati ljudem in tudi to je eden lepših načinov.« V ilustracije so vpete ljudske, malce čudaške pripovedi. Njena stvaritev je prejela plaketo Hinka Smrekarja in na SOF-u nagrado za najboljšo ilustracijo v oglaševanju. »Vsako leto si rečem, da se ne bom prijavila nikamor, a se potem vseeno odločim, čeprav mi je kar malce nerodno. Ne delam zato, da bi pobirala nagrade, čeprav mi pridejo prav, ker gredo med dosežke in v življenjepis. Glede na to, da sem samozaposlena umetnica, mi preprosto pomaga, da imam reference z različnih vetrov,« razloži.

Vsaka punčka, ki jo narišem, je avtomatično podobna maminim, ker so zame njene punčke najlepše na svetu.

Nujnost pobega

Zanima jo kup stvari, zato je lani ustvarila lutkovno predstavo Zajčkova hišica. »S tem sem si izpolnila otroško željo, da naredim lutke.« Oblikovala je lutke, kostume in scenografijo, ki jo je celo sama poslikala. »Štiri mesece sem ždela tam in risala, da so me že prsti boleli,« se zasmeji. Pomagala je pri detajlih in malenkostih, potrebnih pri šivanju kostumov, npr. pri lisičji torbici, za kar je vadila vse od otroštva, ko je šivala oblekice za svoje plišaste živali.

Ravno zato, ker ve, da jo samo ustvarjanje lahko odnese, se danes trudi imeti tudi svoje življenje. »Vse od šestindvajsetega leta sem ves čas risala in ob petkih zvečer imela svojo zabavo s čopičem,« pravi. »Ampak takrat mi je to ugajalo. Po tridesetem letu začneš ceniti še druge stvari in vidiš, kako pomembni so odnosi. Zelo rada kakovostno, aktivno in ustvarjalno preživljam čas s fantom, učiva se novih veščin, odkrivava nove svetove, ustvarjava rolke in učenje je zame užitek. Ko sva to počela prvič, so me boleli prsti, povsem sem bila zaprašena in umazana, a srečna.« Strinja se, da je dobro, da partner razume umetniško plat, a je bolje, da nista povsem iz istega kroga. Nejc Vašl je arhitekt, ki ustvarja na drugačne načine kot ona, a se vseeno srečata v kreativnosti. Baterije si polnita skupaj, bodisi v umetnosti bodisi med drevesi. »Zadnja tri leta veliko hodiva naokoli, vsak konec tedna greva na izlet v naravo. Pomembno je zamenjati okolje, pobegniti, se sprostiti. Ta pobeg je zame zadnji dve leti kar najbolj nujna stvar,« prizna. In ko se vrne, je polna svežine, novih vtisov, barv in oblik ter pripravljena na nov krog magičnega vihtenja čopiča. 

Preberite še: Pevka Maja Slatinšek o odhodu v tujino: V Sloveniji sem se počutila odrinjeno (video)

Morda vas zanima tudi: Katja Bidovec: Prepričanje, da se nimaš več nič novega za naučiti, je tisto, ki te vleče nazaj