Urška Drofenik: Tista Slovenka, ki je pustila službo in si s fotoaparatom ustvarila novo

Urška Drofenik piše svojo zgodbo. Ustvarja fotografske delavnice, fotografira, s pomočjo AirBnb in Instagrama organizira fotopobege za turiste, ki bi radi odkrivali skrite slovenske kotičke, hkrati pa je tudi vodnica reševalne psičke Mone, s katero se udeležujeta iskalnih akcij po vsej Sloveniji. Kako vse skupaj združuje v svojem poslu in kam jo vse skupaj pelje? Preverite v najinem intervjuju.

Kako in kdaj ste se zaljubili v fotografijo?

Že zelo dolgo nazaj. Nekje v osnovni šoli. Fotoaparat, tisti ta pravi – na film, je bil ves čas v moji šolski torbi. Fotografije so pristale v albumih, ki jih vedno znova listamo na naših osnovnošolskih in srednješolskih srečanjih.

Po poklicu ste sicer krajinska arhitektka. V teh vodah sploh še ustvarjate? 

Življenje me je zapeljalo in odpeljalo malce stran od krajinske arhitekture, saj sem diplomirala ravno v obdobju krize, ko je bil poklic krajinskega arhitekta zelo na udaru. To pa je bil tudi razlog da sem se znašla v čisto drugih vodah, od dela na športnem področju do marketinga in organiziranja dogodkov ... Ničesar se nisem branila, ker se rada učim, spoznavam nova področja … Pravzaprav tudi krajinska arhitektura ni bila moj sanjski študij čisto do zadnjega, ko sem oddala list papirja s prijavo na fakulteto. Od nekdaj sem namreč verjela v to, da bom veterinarka.

Pred kratkim ste pustili službo v globalnem podjetju in šli na svoje. Kateri so največji izzivi, s katerimi se srečujete na samostojni poslovni poti? 

Zadnjih pet let sem bila del velike korporacije, kjer sem v majhni ekipi skrbela za organizacijo treningov, dogodkov, stike s kupci ter vzdušje v ekipi. V vseh teh letih sem se naučila veliko, malo pa je trpela moja kreativna duša, zato sem odprla popoldanski s.p. in pričela organizirati delavnice fotografiranja s telefonom, kar je bil le začetek. Vse skupaj se je razvijalo organsko, brez pritiskov in je zraslo do te mere, da je bilo le še vprašanje časa, kdaj bom stopila v svoje čevlje.

Srečujem se verjetno s čisto enakimi izzivi kot vsak, ki je naredil korak na samostojno pot. Na enem področju si dober, na drugem te zmanjka. Meni ležita kreativa in marketing. Imam ideje, znam jih prikazat, ustavi pa se mi pri prodaji. Tu sem imela vedno izziv, tako da se učim. Vedno znova in znova.

Srečujem se verjetno s čisto enakimi izzivi kot vsak, ki je naredil korak na samostojno pot. Na enem področju si dober, na drugem te zmanjka.

Kaj vse ustvarjate pod znamko Ursha.si?

Organiziram delavnice fotografiranja s telefonom, tako za posameznike kot za podjetja, ki se jim tovrstno znanje zdi uporabno. Vedno več podjetij se namreč zaveda, da če bodo naučili svoje zaposlene ustvarjati dobre vsebine, bodo imeli veliko več materiala za objave na socialnih omrežjih, kjer je fotografij vedno premalo.

Poleg fotografskih delavnic pa v zimskem času organiziram tudi delavnico varnega gibanja v gorah s psi – tu se vključi reševalka v meni, ki deli znanja z ljudmi in njihovimi psi, saj verjamem da je preventiva v gorskem svetu precej bolj zdrava kot kurativa.

Ursha.si pa je tudi fotografinja, blogerka in seveda Instagram profil.

Ko že omenjate pse ... Na potepih v naravo je ob vas tudi psička Mona, sicer izšolana reševalka. Ste njena vodnica vi? Torej se kot prostovljka odzivate tudi na iskalne akcije pogrešanih oseb?

Ja, reševalci v enoti reševalnih psov prihajamo v paru – pes in njegov vodnik. Monina zgodba je malo posebna. Od nekdaj sem si želela imeti reševalnega psa in ko sem dobila Mono za rojstni dan, je vse skupaj kazalo, da se nama ne bo izšlo, saj je bila prestrašen kuža, ki se pravzaprav še danes boji ljudi. Kasneje sem izvedela, da je iz načrtne vzreje za pasje borbe. Tako sem dobila odgovor na prevečkrat zastavljeni 'Zakaj?'. Ampak sva zborbali. Mona je že dobra 3 leta del reševalne enote. Udeležujeva se iskalnih akcij po vsej Sloveniji, sodelujeva na mednarodnih taborih in vajah, kjer se učimo in predajamo znanja. Ne bom rekla, da je lahko, je pa vsekakor vredno.

Nedavno ste svojo strast do odkrivanja manj znanih kotičkov Slovenije ter do fotografije združili v prav posebno storitev za turiste, ki ne potujejo v toku množic. Kako so videti takšne fotoodprave?

Vse, kar sem počela do sedaj, me je pripeljalo do točke, kjer sem svojo ponudbo razširila in prilagodila tujim gostom, ki zaidejo v Slovenijo. Pripravila sem jim izlete in doživetja, ki vključujejo fotogenične, malo bolj odmaknjene kotičke naše lepe deželice. Gre za zasebne ture, namenjene posamezniku ali manjši skupinici, s katero se odpravim po mojih skritih lokacijah in jim pokažem Slovenijo na pristen način, skozi svoje oči.

Vse, kar sem počela do sedaj, me je pripeljalo do točke, kjer sem svojo ponudbo razširila in prilagodila tujim gostom, ki zaidejo v Slovenijo.

Kje vas najdejo in kakšni so odzivi na tovrstne dogodivščine?

Pojaviti se moram na vseh kanalih, od klasičnih letakov, do novodobnih spletnih platform, kot je AirBnb Experiences. Veliko strank pa me pozna že preko Instagrama, ki je tudi glavni ključ, da se odločijo raziskovati z mano.

Kako deluje AirBnb Experiences? Kakšne pogoje moraš izpolnjevati?

AirBnb Experiences delujejo enako kot klasičen AirBnb, le da tu ne najameš prenočišča, temveč aktivnost, izkušnjo. Filozofija AirBnbja je, da preko platforme zbližajo lokalce z obiskovalci. Kot prebivalec in redni obiskovalec Ljubljane recimo točno veš, kje strežejo najboljši sladoled in gost, ki ima rad sladoled, bo bookiral tvojo turo, da ne bo izgubljal časa z odkrivanjem nečesa, kar je že odkrito.

Na platformo se lahko prijavi kdorkoli, ki ima zanimivo, malce drugačno idejo, nekaj, česar ne moreš rezervirati v agenciji. Je pa tako, da je vse skupaj še precej sveže in v obdobju razvoja. Provizija je visoka, zato morajo biti tudi cene višje, da lahko preživimo. V zakup moraš vzeti tudi to, da svojo turo lahko številčno omejiš le navzgor, najmanjše število udeležencev pa je vedno eden. Računica torej ni vedno tebi v prid.

Torej ste v vlogi vodičke, inštruktorice za fotografijo pa tudi zasebne fotografinje?

Tako je, vse v enem (smeh). Zelo rada fotografiram tudi pare, družinice, posebne trenutke. Na enem izmed svojih fotoizletov, na katerem sem peljala parček na razgledno točko, kjer smo občudovali sončni zahod, je fant zaročil svojo izbranko. Seveda je vse dokumentirano, tako da bosta imela lep spomin na dopust v Sloveniji in tisti poseben skriti kotiček z najlepšim razgledom.

Zima je super. Vedno bolj se zavedam, da sem bolj skandinavski tip človeka kot balkanski. Rada imam muhasto vreme, dramatično nebo in mistična jutra.

Sodeč po vaših motivih, ki jih lovite v objektiv, so vam zelo blizu tudi gore in zasneženi vrhovi. Je zima torej vaš najljubši del leta?

Zima je super. Vedno bolj se zavedam, da sem bolj skandinavski tip človeka kot balkanski. Rada imam muhasto vreme, dramatično nebo in mistična jutra. Vročina res ni moj del leta, čeprav rada skočim v morje, ampak me v vsem tem moti gneča. Moram priznati, da je moj najljubši del leta jesen. Zaradi barv, (še vedno) toplega morja, praznih plaž in prijaznejših temperatur.

Na Instagramu vam sledi prek 21 tisoč sledicev. Kako ste si zgradili takšno bazo? 

Počasi in s srcem. Gradim na vsebini, ki je všeč meni in ostajam zvesta sama sebi. In to je očitno všeč tudi drugim. Vem, da bi bilo lahko zelo drugače, če bi se še malo bolj poglobila v vse skupaj, ampak vse pride ob svojem času.

Prav Instagram je eden od krivcev za preplavljanje najbolj fotogeničnih kotičkov sveta. Od gugalnice na Baliju, pred katero turisti čakajo v vrsti, da bi ujeli svojo fotko, do pomečkanih naricis pod Golico in opazovanja blogerk v natikačih, ki se opotekajo na vrh Ojstrice, od koder se odpira eden najslavnejših fotokadrov na Blejsko jezero … Kakšen odnos imate do takšnega fototurizma?

Popolnoma se zavedam, da izgubljamo kontrolo nad vsem skupaj. Sama le redko objavim mikrolokacijo svojih fotografij, zato, ker želim, da ostane skrita. Če jo razkrijem, vedno povem, kakšne so razmere in kako težavna je pot. S tem vsaj približno poskušam vplivati na odločitev posameznika, ki se bo tja odpravil. Zato tudi ti moji fotopobegi. So namreč eden od načinov, kako lažje kontrolirati ljudi, ki prihajajo na te lokacije. Lahko jih opozorimo na to, kako se je treba obnašati v takšnem okolju in kakšna oprema je priporočljiva za tovrstne podvige.

Kam vas bo poneslo v prihodnje?

Huh, upam, da daleč (smeh). Verjamem, da ena vrata odprejo pet drugih, tako da se bom pustila presenetit.

Urški Drofenik lahko sledite na spletni strani Ursha.si (tu) in na Instagram profilu (tu).