DJ Maj po Masterchefu: Če veš, v čem si dober, zakaj bi se rinil nekam, kjer ti ne gre?

Če ga niste za kuhinjskim pultom spremljali v Masterchefu, ste ga po veliki verjetnosti že kdaj poslušali za mešalko. Kdo je Maj?

Rodil se je kot Dane Janežič, na osebnem dokumentu mu danes piše Dan Janežič, medtem ko ga večina kliče Maj. In na to ime se tudi najbolj odziva. Prav ta zmešnjava z imenom je tudi razlog, da ga je Facebook zaklenil iz lastnega profila. Zato – če ste mu svojo podporo kdaj izrazili prek FB sporočilca in vam ni odpisal, vam sporoča, da vas resnično ne ignorira.

Ujela sva se na dolgi kavi v središču Ljubljane in govorila o marsičem. O hrani, o glasbi, iskanju stvari, ki jih delaš s strastjo in o pravi meri. Česa? Dobre hrane, trdega dela in užitka.

Vaša karierna pot vijuga med delom za mešalko in za štedilnikom. Kako vam gre to usklajevanje? "Didžej čez noč" in "kuhar čez dan"?

Ker veliko delam za dogodke različnih podjetij, v bistvu tudi ta glasbeni del niti ni nujno nočna stvar. Didžej sem od svojega 15 leta in mislim, da sem se tudi jaz malo naveličal, da bi trikrat na teden preživel noč v lokalu do jutranjih ur. Ti časi so zame mimo. Paše dobra žurka, tudi do jutra, ampak ne vsak teden in dan za dnem. Zato tudi to pogosto oddelam v popoldnevu.

Moj normalen ritem je še vedno tak, da grem spat nekje do polnoči, včasih celo ob desetih in vstanem normalno. Se mi zdi, da če zgodaj štartaš dan, lahko narediš več. Glede usklajevanja je tako, da se že v sami muziki pogosto zgodi, da imaš za en dan 5 ponudb, takoj naslednji dan pa nobene. Klonirati se ne moreš.

Vseeno pa se mi zadnje čase stvari kar lepo poklopijo, tudi glede kuharije. Nekako se stvari same uskladijo, da imam en dan to, drug dan tisto. Se pa prej ko slej zgodi tudi to, da moraš kakšno stvar zavrniti, ker ne moreš biti povsod.

Kar se tega tiče ste v bistvu sam svoj šef …

Ja, ni pa to služba od devetih do petih, od ponedeljka do petka. Včasih dogodek odpade zaradi vremena, včasih se zgodi kaj drugega in tu nimaš kaj, izpada dohodka ti nihče ne pokrije. Tudi glede tega moraš znati predvideti stvari.

Kuharija in muzika sta precej sezonski službi. Jasno mi je, da če sem januarja v Sloveniji ali ne, zame ni praktično nobene razlike kar se tiče dohodka. Medtem ko če manjkam spomladi ali decembra, lahko kar zaprem "štacuno". To bi bilo neumno. In take stvari vidiš čez leta, vsako sezono je podobno. Delo brez neke gotovosti in z različnimi naročniki ima svoje zakonitosti, a z nekaj občutka se da stvari lepo uskladiti in predvideti.

Prek kratkim ste zagnali projekt MalMal. Povejte mi več o tem.

Nastal je iz heca. Dlje časa sem že razmišljal, kako bi to zapakiral, ampak se mi ni zdelo, da bodo ljudje tako zagrabili. Potem pa mi je kolegica, ki me je tudi prijavila na Masterchef, rekla, da moram za to uslugo njej in njenemu možu za obletnico nekaj skuhati. Tam smo se potem zadebatirali in ugotovili, da to res ni neumna ideja tudi iz poslovnega vidika. Za kolege sem kuhal že marsikdaj, nikoli pa tega nisem ponudil kot storitev, da bi prišel kuhat neznancu na dom.

Ljudem rad pokažem, da iz sestavin, ki jih doma uporabljajo vsak dan, lahko narediš nekaj na drug način, česar še niso jedli.

Zanimivo je zato, ker dobiš ves paket restavracije. Torej tisto, kar bi normalno dobil v restavraciji, pride k tebi na dom. Poleg tega pa lahko tu izkoristim še neko prepoznavnost, saj ljudi dejansko zanima, kako to v resnici poteka v zakulisju. To jim lahko pokažem, od priprave malo bolj kompliciranih jedi, do tega, da sploh povem, kaj točno dobijo na krožniku in kako je pripravljeno. Tega ti v restavraciji v resnici nihče ne razlaga. Seveda s tem tudi jaz ne mislim dolgočasiti nikogar, ki ga to ne zanima. Če pa jih, rade volje vse to tudi povem.

Torej jedi delno pripravite doma, dokončate in postrežete pa jih na domu naročnika ali tam pripravite čisto vse?

Čimveč stvari naredim na licu mesta. So pa nekatere zadeve, ki jih je logistično in časovno težje speljati tam. Da bi prinesel tri kile zelenjave, jo olupil, očistil, pekel eno uro, pokuhaval in tako dalje, zgolj za to, da potem dobimo iz tega eno žličko omake na krožnik, to ne. Tako stvar raje pripravim vnaprej doma, zapakiram in prinesem, da s tem ne izgubljamo časa. To je mogoče veliko bolj zanimivo, če razložim, kako je pripravljeno, kot da gledajo, kako lupim in pečem zelenjavo ter jo zalivam z vinom, saj je časovno požrešno, na pogled pa dolgočasno ... Obstaja veliko drugih tehnik, ki so v živo veliko bolj zanimive na pogled.

Torej od trenutka ko pridem, do prve jedi na mizi, traja nekje od 20 do 40 minut, odvisno tudi od tega, koliko se zagovorimo. Kot v gostilni ne maramo dolgo čakati na hrano, mi je jasno, da mora tudi tu hrana hitro na mizo.

Bolj kot imam proste roke, bolj zanimive stvari bodo jedli, širše gremo lahko z okusi in bolj se lahko "izživljam".

Prinesete tudi posodo in pogrinjke?

Krožniki, kozarci, lonci in vse ostalo pride z menoj v nekaj škatlah. In tudi gre nazaj z menoj, kar pomeni, da nimajo nobenega dela s pomivanjem ali pogrinjki. Hočem, da je vse v kompletu. Gostilna pride k tebi domov. In kot pride tudi gre (smeh).

Kakšne jedi se najdejo na vašem meniju? Jim ponudite nekaj opcij ali imajo oni svoje želje?

Če mi pustijo proste roke, bodo dobili to, kar je v tistem trenutku najboljše. Zelenjava je na primer najboljša, ko je v špici svoje zrelosti. Dobrega paradižnika decembra ne moreš jesti. Medtem ko ga je zdaj v izobilju. Zato v sezoni jagod pri meni ne bo banan. Prva stvar je torej, da je sezonsko.

Zgodi pa se, da ljudje določenih stvari ne marajo ali ne smejo, temu se jasno prilagodim. Ampak do zdaj ni imel še nihče kakšnih zelo čudnih zahtev. Nekateri ne marajo zelenjave, drugi ne mesa, ampak kaj drastičnega še ni bilo. Imel sem na primer nosečnico, torej tu odpadejo kakšne surove stvari. Ko dobim te želje in okvirje, delam znotraj njih. Zagotovo pa drži, da bolj kot imam proste roke, bolj zanimive stvari bodo jedli, širše gremo lahko z okusi in bolj se lahko "izživljam".

Jasno pa na tržnici ne boste našli kakšnih zelo norih sestavin. Prisegam na to, da je lahko povsem znana in običajna zelenjava zelo dobra stvar. Če je prav narejena in če iz nje potegneš najboljše. Če je v špici sezone, je že sama dobra, moja naloga je le, da je ne pokvarim. Ljudem rad pokažem, da iz sestavin, ki jih doma uporabljajo vsak dan, lahko narediš nekaj na drug način, česar še niso jedli. Ista stvar na več različnih načinov na istem krožniku širi obzorja. To ne rabi biti nekaj zelo kompliciranega, samo drugačen pogled na isto stvar. To je ta zanimiv del.

To, da nekdo kuha pri tebi doma, ni nobena raketna znanost. Če pa neko sestavino, ki si jo vse življenje jedel na en način, pripravim v drugi obliki, to je pa že nekaj bolj posebnega.

Mi lahko zaupate kakšen primer takega živila, ki ga vsi jemo na nekaj načinov, vi pa uberete drugo pot?

Slovenci pojemo veliko krompirja. Ponavadi kot pire, pražen, pečen ali kuhan, nisem pa še videl, da bi ga kdo pokril z belim vinom, da se v njem skuha, zraven pa dodal veliko masla. Francozi to radi počnejo in to ni nobena posebna umetnost. Ko se skuha do polovice, gre v pečico. Bolj kot vino povreva, bolj maslo pride do izraza. Od zunaj dobiš lepo hrustljav krompir, medtem ko je v notranjosti mehak kot pire. S tem, da jasno potegne na vino in začimbe. Zelo enostavna stvar, brez čudnih sestavin in blaznih tehnik, ki pa nam ne pride na misel za vsak dan. Teh primerov je ogromno, a hkrati z njimi ne odkrivam vesolja. V teh treh urah ne delam hrane, kjer bi bile v ospredju penice in kemikalije ter kakšne blazne tehnike, je precej bolj simpl.

Kdo pravi, da mora biti vse uvoženo in ne vem kakšna znanost, najlepše stvari ti ponavadi rastejo za hišo.

V resnici je vračanje k osnovam in tehnikam naših babic na koncu še vedno najbolj topla stvar … 

Je. Precej načinov priprave in sestavin je bilo vmes zapostavljenih. Se mi zdi, da prihajajo nazaj. Kisanje in fermentacije, to je zdaj ekstremno popularno, tudi v hudih gostilnah. Fermentacija je na nek način kontrolirano gnitje. Ampak to imamo povsod okoli sebe. Če pogledamo že kislo mleko. Je skisano, je za stran. Pa je res? Ni nujno. To se da izkoristiti. Kdo pravi, da mora biti vse uvoženo in ne vem kakšna znanost, najlepše stvari ti ponavadi rastejo za hišo.

Če se vrneva k MalMal – tak koncept v bistvu dovoljuje, da je kuhar v stiku s tistimi, ki njegove jedi okušajo, jim razloži, kaj jedo, hkrati pa dobi tudi takojšenj feedback. Torej vam je intimnejša kulinarika bližje kot kuhanje za maso ljudi, brez stika z njimi? 

Masovno v smislu, da bi delal za nek poseben dogodek, kot projektna stvar, mi je super. Da bi moral pa dan za dnem delati iste stvari, držati to konsistenco in narediti vsakič enako dobro, hkrati pa ne bi imel takšne svobode, kot jo imam tu, kjer lahko vsakič počnem nekaj drugega … Ne vem, mislim, da nisem tak človek, da bi to lahko počel.

V teh treh urah, ko kuham za njih, se veliko pogovarjamo. Ne samo o kuhariji, tudi o čisto življenjskih stvareh. In to je lahko luštno.

Bolj so mi blizu kreativa in organizacijske stvari. Če grem ljudem kuhat, je delo bolj dinamično in to mi leži. Tako z vidika kuhanja kot tega, da sem z ljudmi, ne pa zaprt v kuhinjo. V teh treh urah, ko kuham za njih, se veliko pogovarjamo. Ne samo o kuhariji, tudi o čisto življenjskih stvareh. In to je lahko luštno.

Je kaj, česar ne bomo našli v vaši kuhinji?

Kakšnih strašnih predsodkov nimam. V naši kulturi ni, da bi jedli pse ali mačke in to se nam sliši precej grozno. Hkrati pa se ne vprašamo, v čem je krava drugačna, da nam je to ok? Kje potegnemo črto? Meni se vse živali na nek način smilijo. Ampak od nekdaj smo ljudje lovili tudi živali, nismo nabirali samo rastlin. Razlika je v tem, da v trgovini dobimo meso razrezano tako, da čim manj spominja na žival. Posledično to vidimo kot neko živilo, ki je kar od nekje prišlo in malo pozabimo, da je to živilo še teden nazaj nekje veselo mukalo. No, v primeru težke industrije morda niti ni prav zelo veselo mukalo. Kar je še huje. Iz drugega vidika pa, kaj je kravje mleko? Izloček, telesna tekočina, namenjena za telička, ne za nas. Pa vsi vemo, koliko dobrih stvari nastane iz tega.

Vsekakor se mi zdi prav, da če žival že umre za našo hrano, to izkoristimo od glave do repa. Da pokažeš spoštovanje do živali. Tudi, ko je še živa.

Če me kdo vpraša, če se mi živali smilijo, se mi. So pa vseeno velik del v naši prehrani. Vsekakor se mi zdi prav, da če že umre za našo hrano, to izkoristimo od glave do repa. Da pokažeš spoštovanje do živali. Tudi, ko je še živa. Torej da se lahko nekje pase in ni zaprta v kletki, kjer čaka smrt. In ko jo poješ, da ne gre večina mesa v smeti, samo zato, ker bi nekateri radi jedli samo pljučne fileje. Tudi "slabši" torej manj cenjeni deli mesa so lahko dobro pripravljeni. Se pa počasi obrača tudi ta trend v kuhariji, da se res porabi vse dele.    

Ko kuhaš za druge pa je vedno fino malo pravocirati. Jim pripraviti kaj, česar sami ne bi. Seveda ne iti čez meje do te mere, da se nekomu gabi, ker potem zgubi smisel. Kobilic torej ne bi ravno stregel, čeprav sem sam že kakšno pojedel. Ampak ne vem, če je to ravno za vsakega.

Glede na to, da kuharija ni vaša izobrazbena smer, kako ste se učili? Praksa je eno, a tudi teorija je pomembna.

Kar se kuharije tiče, nimam res nobene izobrazbe. A kdo pravi, da je treba v šolo, da se česa naučiš? Od nekdaj me je zanimala kuhinja. Od kakšnega 15. leta si kuham bolj kot ne sam. In jasno, če ne želiš jesti vsak dan iste stvari, moraš malo preizkušat kombinacije. Če nimaš v hladilniku vsega, kar si si zamislil in se ti ne ljubi v trgovino ali na tržnico, to poskusiš s čim nadomestiti. Veliko je torej poskušanja, nekaj pa je tudi talenta in okusa, da veš, kaj gre skupaj. S tem sem začel zgodaj, nekje po 25. pa me je to začelo zanimati do te mere, da sem začel malo bolj študirati.

Kar se kuharije tiče, nimam res nobene izobrazbe. A kdo pravi, da je treba v šolo, da se česa naučiš?

Internet je neomejena baza informacij, tudi kakšno knjigo se da odpreti. Na YouTube je kup zanimivih stvari. Ne samo triminutni recepti za štrudel, ampak so gor tudi huda predavanja na temo kuharije. Zanimivo mi je bilo, da ima Harvard celo študijsko smer samo za hrano. Za ljudi, ki delajo v industriji in oblikujejo izdelke, ki jih mi nato jemo. Nekdo si jih je moral izmisliti in to na način, da se bodo prodajali. Na primer, da so dovolj hrustljavi, hkrati pa so za tem optimizirani tehnološki postopki. Ne samo, kaj se dogaja na kemijski in fizikalni ravni, ne samo, kaj se dogaja s hrano, tudi zakaj. Sam sem precej tehničen človek in to mi je zelo zanimivo. Tega je ogromno. Ko razumeš osnovne tehnike, si recept lahko sam izmisliš. Fino je imeti odprto glavo in se ne vedno ravnati samo po že napisanih receptih.

Iz oddaje Masterchef vas je domov poslala čokolada. Ob tem je med gledalci završalo, saj ste veljali za favorita. Ste med snemanjem vedeli, da imate zunaj takšno podporo?

To je šov. Sicer je za razliko od marsikaterega drugega šova v tem dejansko treba imeti tudi neko znanje, saj gre v prvi vrsti za tekmovanje. A vseeno je to šov. Moraš se zavedati, da znanje ni glavna stvar. Veliko je tudi stvar tvojega karakterja. Zanimivo mi je bilo, da sem bil tako všeč toliko ljudem. Občutek je kar fajn. Še zdaj, ko je to že zdavnaj mimo, me kdo na ulici ustavi in reče "Vsa čast!". In ko je tako, si verjetno že nekaj moral delati prav. To je bila dobra izkušnja in neka potrditev. Kar se tiče izpada pa, še enkrat, to je šov (smeh). Vsekakor pa ljudem na POP TV ničesar ne zamerim, saj so mi naredili super reklamo in ne glede na to, kako se je izteklo, lahko rečem samo hvala. 

Če se prijavljaš v tak šov in misliš, da bo šlo vse lepo skozi, si zelo naiven. Zato sem šel v to bolj previdno. In mislim, da mi je na koncu kar uspelo. Negativne izkušnje nimam.

Na šov se sicer niste prijavili sami …  

Preden sem se v to spravil, sem bil zelo skeptičen. Sam se ne bi prijavil nikoli. Naredil sem faks iz medijske produkcije in vem, da ni nujno vse tako, kot je na TV videti. Če se prijavljaš v tak šov in misliš, da bo šlo vse lepo skozi, si zelo naiven. Zato sem šel v to bolj previdno. In mislim, da mi je na koncu kar uspelo. Negativne izkušnje nimam. Je pa kar nekaj tekmovalcev, ki niso šli v to sistematično in so imeli kakšen problem. Seveda je pa veliko odvisno od karakterja. Ljudje smo si različni in to nas dela zanimive. In v končni fazi ta raznolikost tudi naredi dober šov. Če bi bili vsi tekmovalci taki kot jaz, bi bil to za gledati en velik dolgčas. V ozadju je veliko psihologije, če se znaš to iti, je lahko igra lepa.

Pri izbiranju karakterjev, ki jih sprejmejo v šov, načeloma iščejo mešane profile ljudi, kolerika, flegmatika, nekoga, ki bo simpatičen in drugega, ki bo šel gledalcem na živce …

Tako je. Zmešajo različne karakterne lastnosti, različna življenjska ozadja, od poklicev do družinskih zgodb. Različne starosti in da so iz različnih koncev Slovenije … In prav s to raznolikostjo zajamejo tudi širok krog gledalcev, saj se vsak lahko z nekom poistoveti.

Kakšna je razlika med kuhanjem pri nekomu doma in kuhanjem pred televizijo?

Ko se kuha, je čas enak, kot je prikazan na oddaji. Če se dela 45 minut, smo imeli toliko časa za kuho. Kako so stvari zmontirane je stvar produkcije. Ampak ponavljanj, če ti nekaj ni uspelo, ni. Montirajo lahko samo iz materiala, ki se je dejansko zgodil, kako to zmontirajo, je pa druga zgodba. Ni pa tega, da bi mi tam nekaj igrali. Ko se kuha, se kuha.

V tem oziru je kuhanje pred kamero precej podobno temu, kar počnem zdaj, ko kuham pri nekomu doma. Čas imam omejen, popravljat in bluzit ne morem, v obeh primerih moram dobro vedeti, kaj bom počel. Razlika je ta, da ko grem k nekomu kuhat na dom, že malo prej vem, kaj bom delal, medtem ko smo na televiziji to izvedeli tam. Je pa v obeh primerih to neke vrste nastop. Ti si tam, imaš omejen čas in nekdo te opazuje, ti pa poskušaš narediti čim boljše. Razen tega, da je pri nekomu doma vse skupaj morda malce bolj sproščeno, v moji glavi kakšne bistvene razlike ni.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Maj (@majzmajtolovaj) on Nov 25, 2018 at 11:04am PST

Pravite, da je kuhanje na domu bolj sproščeno. Takšni tekmovalni šovi slovijo po stresnih situacijah, ki pa se vas vsaj na pogled sploh niso dotaknile. Kateri so torej pogoji za takšno suverenost?

Verjetno precej pomaga, če veš, kaj delaš (smeh). Ampak to je jasno samo po sebi. Nekaj je tudi stvar karakterja. Mene težko na hitro nekaj vrže iz tira. Kdaj se tudi jaz razjezim, sploh pri kakšnih stvareh, ki se mi zdijo zelo neumne. Tam hitro pokažem, da mi ni všeč. S tem mislim, da ni nič narobe.

Težko me na hitro nekaj vrže iz tira. Kdaj se tudi jaz razjezim, sploh pri kakšnih stvareh, ki se mi zdijo zelo neumne.

Da bi postal živčen zaradi nekih malenkosti ali samo zato, ker me nekdo snema, teh težav pa nimam. Pomaga verjetno tudi to, da te stvari počnem že kar nekaj časa. To, da vrtiš glasbo pred toliko ljudmi, avtomatično pomeni, da si velikokrat v središču pozornosti in ti kdo gleda pod prste ali ne smeš narediti napake. Tudi dlje od zgolj 45 minut. Delal sem na dogodkih, kjer je šlo na sekunde. Tam si ne smeš privoščiti napake. Saj na koncu smo vsi ljudje in vsi delamo napake, ampak bolj kot to treniraš, manjša verjetnost je, da se to zgodi. Ko te nekdo omeji s časom, kot so nas v šovu, čeprav je bilo kdaj na meji (ne)mogočega, je zelo fino, če ne izgubljaš časa in energije še z živčnostjo.

Glasbo ste vrteli tudi pred 30-tisočglavo množico. Kakšna je razlika med didžejanjem za 300 ali 30 tisoč ljudi in kuhanjem za 3 ali 30 ljudi?

Pri glasbi ni bistvene razlike. Razlika je v energiji, ki ti jo ljudje vračajo. Pri masi ljudi pod odrom je feedback močnejši. Ampak tudi to ni rečeno. Včasih na bolj intimnih žurih, ko so ljudje bližje tebi, to lažje začutiš. Čeprav je vrteti pred veliko ljudmi, zanimiva izkušnja, ne vem, če mi je to boljše od manjših prostorov z ljudmi, ki imajo pravo energijo.

Ko prideš do kuharije, pa je razlika v tem, da več ljudi kot je, bolj sistematično mora biti tvoje delo. Boljša mora biti predpriprava. Ker kasneje nimaš časa, da bi popravljal napake. Stvar mora v prvo skozi. Če kaj zaštrikaš, se vse zamakne. In ko lačni ljudje čakajo, ni fino. Lačni ljudje so tečni ljudje. Vsaj če sklepam po sebi (smeh).

In tu je bistvena razlika. Za rolanje na manjšem ali večjem dogodku je čas za predpripravo isti. Medtem ko se pri kuhanju za več ljudi tu pozna razlika.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Maj (@majzmajtolovaj) on Sep 13, 2018 at 5:21am PDT

Včasih se zdi, da je največja težava kreativcev in freelancerjev prav upravljanje s časom. Redko se poklopi, da nekomu leži kreativno ustvarjanje enako kot sam organizacijski in birokratski del.

Se zelo strinjam. Precej ljudi, ki jih poznam in so zelo "glavce", se pri organizaciji izgubi. In obratno, precej tistih, ki so organizacijsko zelo močni, je dolgočasnih. Ampak če znaš prepoznati, da si dober v nečem in pešaš nekje drugje, mogoče ni slabo poiskati pomoči pri nekomu, ki prevzame, kar ti ne leži.

Če veš, v čem si dober, zakaj bi se rinil nekam, kjer ti ne gre. Ukvarjaj se s tistim, kar ti je top in delal boš bolje. Če nisi obremenjen s tistim delom, ki ti ni, te ne teži.

Ta različnost nas res dela najbolj zanimive. Če veš, v čem si dober, zakaj bi se rinil nekam, kjer ti ne gre. Ukvarjaj se s tistim, kar ti je top in delal boš bolje. Če nisi obremenjen s tistim delom, ki ti ni, te ne teži. Sam imam srečo, da me zanima oboje. Kreativa, hkrati pa imam rad urejene stvari. Ja, kdaj je to težko uskladiti in ti čas pobegne. Sploh, kadar je veliko dela. Lahko sem zdaj pameten, ampak ko sem v gužvi, ni vedno luštno. Ampak če malo razmišljaš, se da.

Torej se je pametno kdaj naučiti tudi reči "ne"?

To je pri meni najboljša šola vsakega decembra. Če bi se lahko kloniral prve tri petke v decembru, bi se vsak petek kloniral na 10 različnih koncev. Ampak se ne moreš. In prej ko se s tem sprijazniš, boljše je. Ko sem bil mlajši, sem kdaj kakšno stvar res "na knap" načrtoval. Iz enega dogodka na drugega sem se skoraj teleportiral. Že v sami Ljubljani je to včasih čisto logistično težko. Če se moraš pa voziti po Sloveniji, pa stvari – kot je promet ali zamik prejšnjega dogodka – niso vedno odvisne samo od tebe. Starejši kot sem – pa nisem tako star (smeh) – in dlje kot to počnem, bolj sem konservativen. Raje kaj spustim in rečem ne. Tako sem bolj miren in dam lahko kakovosti prednost pred količino.

Kaj torej šteje več? Talent ali trdo delo?

Pri muziki, pa tudi kuhariji, je najprej 90 odstotkov strogo obrtniškega dela. Se pravi, najprej se moraš stvari naučiti sam. Dokler muzike ne znaš vrteti tehnično, dokler ne znaš gledati ljudi, je res škoda besed. Potem je treba vsak dan brcat. Stvari morajo biti pripravljene, treba je na sestanke, urediti birokracijo, imeti glasbo urejeno, če imaš opravka s tehniko, preštudirati, kako gre to skozi. Kup je stvari, ki so delo. Delo, ki ti ga nihče ne plača. Plačan si šele na dogodku. In ta cena, poleg tistih nekaj ur na odru, vključuje vse to, kar se dogaja v ozadju. Medtem ko marsikdo vidi samo ta zadnji del, ko prideš, odvrtiš in pobašeš denar.

Če ne delaš stvari iz veselja, ampak gledaš samo na to, kakšno korist boš imel od tega, potem tu ni prihodnosti.

Če ne delaš stvari iz veselja, ampak gledaš samo na to, kakšno korist boš imel od tega, potem tu ni prihodnosti. Torej, teh 90 odstotkov je bilo obrtniškega dela. Potem pa imaš še 10 preostalih odstotkov, ki so za talent in dober okus, to je tisti žmoht. Težava je v tem, da si lahko priden in tistih 90 odstotkov oddelaš, ampak če zmanjka tistih 10 odstotkov, ne bo nič. Brez tega žmohta si samo eden od mnogih. Teh 10 odstotkov te naredi drugačnega in zaradi tega te ljudje želijo in plačajo. Če pa imaš samo tistih 10 odstotkov žmohta, si tisti "glavca" artist, ki si ga omenila prej, a mu zmanjka drugi del. To prav tako ne bo šlo dolgo. In tu odleti veliko ljudi, naravna selekcija, bi lahko rekli.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Maj (@majzmajtolovaj) on Jan 18, 2019 at 6:38am PST

Kateri je najboljši karierni nasvet, kar ste jih kdaj dobili?

Tole je bolj za življenje. Počni stvari, ki te veselijo. Ja, kariera je velik del življenja, ampak to lahko apliciraš tudi na prosti čas. Če ne delaš stvari, ki te veselijo, te služba v smislu, da nekomu služiš, ubija. Poišči nekaj, kar boš delal z veseljem, nato pa poišči še nekoga, ki ti bo za to pripravljen plačati. Tako ima življenje večji smisel. Delaš bolj z lahkoto. In ko delaš tako, se ti dobre stvari same po sebi dogajajo. Pa ne bova si zatiskala oči, pri vsaki stvari pride tudi slab dan. Tudi zame. A gledaš, da je teh čim manj. Če greš vsak ponedeljek v službo slabe volje, ker ti ni všeč, boš težko delal dobre rezultate, ker si že v podzavesti naštelan na to, da ti ne bo uspelo.

Interesi se tekom življenja spreminjajo. Če si nekaj začel in to delal 10 let, to ne pomeni, da pri 30, 40 ali 50 letih ne smeš začeti nekaj čisto novega.

Hkrati se mi zdi prav, da se otroci kdaj dolgočasijo. Brez telefonov in ekranov. Če ga brez vsega pošlješ v peskovnik, bo slej ko prej nekaj zgradil. Če sklepam po sebi, tudi jaz nisem vedel, kam bi šel na srednjo šolo. Veliko jih gre v gimnazijo, ker pač ne vedo, kaj bi. Redki že takoj vedo, da gredo na poklicno ali pa na gimnazijo zato, ker že vedo, na kateri faks gredo kasneje. Veliko se jih tudi v četrtem letniku lovi, kam naprej. Veliko jih poznam, ki so doštudirali eno in zdaj delajo povsem drugo. Interesi se tekom življenja spreminjajo. Če si nekaj začel in to delal deset let, to ne pomeni, da pri 30, 40 ali 50 letih ne smeš začeti nekaj čisto novega. Če te to veseli, je to veliko boljša ideja, kot da samo čakaš na tisto penzijo.