Tibor Golob: Mariborčan, ki je pred objektiv postavil Naomi Campbell #intervju
Tibor Golob je samouk. Za fotografa se nikoli ni šolal, ni bil niti na enem fotografskem tečaju. A rad se uči. Predvsem na lastnih poskusih in napakah. In predvsem vsak dan znova. To ga je pripeljalo na vrh slovenske smetane, v objektiv pa je ujel tudi številne tuje zvezdnike.
19.7.2019 ob 4:35 | Foto: arhiv Tiborja Goloba | Avtor: Maja Fister
Tibor Golob prihaja iz Maribora. Prepoznate ga po levji pričeski, a tisto, kar vam bo poleg njegove neusahljive energije še bolj ostalo v spominu, so njegove fotografije.
V fotografiji je devet let in zgodba o njegovem fotografskem začetku je, kot pravi, smešna. Vseeno, ko gleda nazaj na razvoj svoje kariere, ne bi spreminjal ničesar. Kako je zaplaval v svet fotografije, kako je že na začetku kariere fotografiral največjo slovensko divo Heleno Blagne in kako čez nekaj let prišel do ene najuspešnejših manekenk vseh časov Naomi Campbell, kaj ga v Sloveniji žuli ter kaj, oziroma kdo ga vleče v Los Angeles, mi je zaupal v tokratnem intervjuju.
Vaš fotografski portfolio je bogat, veliko delate tudi v tujini … Kako to, da smo vas tokrat ujeli v Sloveniji?
Zadnje tri mesece sem si urejal delovno vizo za Ameriko in sem tik pred tem, da pripravim zadnjo dokumentacijo. Potem pa počasi krenem nazaj proti Los Angelesu. Sicer pa grem v vmesnem času že te dni na Škotsko, en mesec bom delal še v Dubaju, grem tudi v Egipt, nato v Jordanijo in bom nazaj v Sloveniji šele oktobra.
Poleti sem vedno povsod okrog, navadno bi bil tudi zdaj že v tujini, a se je letos doma nabralo veliko dela in sem moral najprej malo zaslužiti (smeh). Sicer pa sem skoraj sveže iz Londona, še prej iz Pariza, vmes sem delal še v Bolgariji. To so običajno tridnevni delovni tripi, po katerih sem potem hitro spet doma.
Na kakšen način dobite takšne projekte? Oni najdejo vas ali vi njih?
V fotografiji sem devet let. Ko sem si začel graditi fotografsko kariero, sem jaz pisal njim. Šel sem tudi od vrat do vrat. Povedal, kdo sem, pokazal svoj portfelj in se sam dogovarjal za sodelovanja. Skozi čas pa se je obrnilo tako, da so ljudje začeli klicati in vabiti mene. Tudi v tujino.
Na srečo živimo v dobi družbenih omrežij, ki so tako močna, da te preko njih ljudje hitro najdejo in vidijo tvoje delo ter slog. Proces je tako veliko hitrejši. Naročniki te kontaktirajo, najamejo, kupijo karte, letiš in greš delat v tujino.
Je tujina privlačnejša predvsem zato, ker naša mala dežela nima dovolj manevrskega prostora za ustvarjanje ali gre za kaj drugega?
Načeloma je dela dovolj. Res ga ni malo. V Sloveniji je sicer veliko dobrih fotografov, a vsak ima nek svoj slog in se v svojem delu trudi. Ne glede na to, da smo majhni, mislim, da delo je. Ker pa smo tako majhni, se Slovenija hitro obrne. Znani smo po tem, da radi "šinfamo" in to me pogosto zmoti.
Kar se tiče samega dela in ustvarjanja, je tako, da imaš lahko vrhunske naročnike, a moraš nekatere stvari narediti tudi sam. Sam poklicati, sam prositi modele, da gremo fotkat, sam ustvarjati nekaj, česar še nisi, da se lahko nekaj novega naučiš. In s tem potem dostopaš do novega naročnika. Veliko projektov naredim kar tako, zase in za svojo dušo. Fotografije, za katere mi nihče ne plača, a se iz njih učim.
Sicer sem precej trmast in se najraje učim na lastnih napakah. Nikoli nisem bil na nobenem pravem fotografskem tečaju, kar znam, sem se naučil sam. Zna pa biti takšna pot do cilja težja, saj je ne poznam in jo moram najti sam.
Torej ste popoln samouk v fotografiji? Pred devetimi leti ste kupili prvo opremo in se začeli učiti
V bistvu je bilo še bolj smešno. Kupil sem si nek majhen fotoaparat, gledal Tyro Banks, poklical kolegico, če bi znala pozirati na isto foro in rekla je "ja". Potem sem odkril, da je ata na računalnik namestil Photoshop in začel za foro malo klikati. Izginil je en mozoljček, nato še drug. Namesto, da bi se učil za faks, sem vse noči retuširal neke fotke in odprl se mi je svet.
Potem smo s prijateljico in prijateljem naredili neko modno sceno, ki sem jo objavil na Facebooku in čez sekundo dvajset sem dobil sporočilo od Sanje Grohar. Ona je bila ena prvih znanih Slovenk, ki sem jo fotkal. Potem mi je pot odprla Špela Grošelj.
Poklicala me je po telefonu in rekla, da je Špela Grošelj, moj odziv je bil "Ne me zafrkavat" in prekinil, ker enostavno nisem mogel verjeti, da bi me lahko klicala Špela, ki je bila takrat z Atomik Harmonik v samem razcvetu. Potem me je moral poklicati Domen Kumer, ki sem ga poznal in rekel, naj se oglasim Špeli.
Začelo se je torej zelo na hitro in nič od tega nisem pričakoval. V roku pol leta sem delal za Lisco, čeprav nisem sploh še dobro poznal luči in o svetlobi nisem vedel vsega, kar vem danes. A sem nekaj ustvaril, očitno dobrega, ker so me potem najeli še za šest katalogov.
View this post on Instagram
Tisti, ki jim je fotografija blizu, so precej alergični na izjave tipa "S tako dobrim aparatom pa res ne more biti slaba fotografija!" Kaj v resnici naredi dobrega fotografa?
Mislim, da je to v prvi vrsti talent. Tako kot pri petju, igranju, oblikovanju … Talent je tisti, ki omogoča, da lahko narediš to, za kar si bil rojen, kar je drugače, kot če se nečesa priučiš. Nekateri pravijo, da se tudi petja lahko priučiš. Mogoče se res lahko naučiš, kako pravilno zapeti, ampak ne verjamem, da bi bila Beyonce tako uspešna, če ne bi bila rojena s tem glasom in stasom, to ona je. To ni naučeno, to je rojeno. Enako je pri fotografiji.
Če imaš talent, lahko z najbolj neumno kamero narediš dobro fotografijo. Gre za to, da pravilno postaviš kader in model, da znaš iz njega izvleči najlepše dele, da znaš videti zgodbo, ki jo želiš prikazati. Ne gre samo za to, da znaš nastaviti zaklopni čas in ISO. Poznam ljudi, ki so vrhunski v teoretičnem znanju in nastavitvah, pa to ni vedno dovolj in ne dobijo prave fotke, saj nimajo "toucha".
Sam sem bolj praktik. Naučil sem se na podlagi tega, kar vidim in na podlagi tega ponastavljam nastavitve. Nisem se naučil v smislu, če bom ISO nastavil na toliko, bom moral zaradi tega narediti to, da dobim ven tisto. Naučil sem se v praksi, ker sem tolikokrat poskusil, kaj se zgodi s sliko, če številke nastavim tako ali drugače.
View this post on Instagram
Pa kilometrina? Vseeno gre za učenje na napakah in poskusih.
Na koncu je zagotovo pomembna tudi kilometrina. Z njo vidiš, kje si delal napake. In se učiš, kako jih odpraviti.
Kako danes gledate na svoje fotografije izpred devetih let in razvoj sloga ter "toucha"?
Ko ne morem zaspati, pogosto brainstormam, razmišljam, kako se izboljšati, popraviti. Na Instagramu ne brišem starih fotografij, včasih grem nazaj in gledam, kaj sem ustvaril in pogosto sem presenečen, da sploh nisem slabo delal.
Ko sem šel prvič v Los Angeles, sem si res želel sodelovati z Michaelom Costellom, ki oblači vse zvezde v Ameriki in je res vrhunski. Nekako sem prišel do njega in dobil obleko za snemanje. Ko sem gledal to fotografijo sem si rekel, vau, saj sploh ni slabo! Potem pa kdaj gledam kakšne druge fotografije, pa si rečem, vau, Tibor, kaj si pa tu počel?!
View this post on Instagram
Ampak če bi šel nazaj, ne bi spreminjal stvari. To me je pripeljalo do sem, kjer sem danes in danes sem tu, kjer moram biti. In to, kjer sem danes, me pelje v zgodbo, ki je še ne poznam. Stvari se zgodijo z razlogom. Cenim te trenutke. Tudi če so napačni. A če sem kaj pameten, sem iz tega vsaj kaj potegnil.
Mobilna fotografija je začela na novo pisati pravila z naprednimi kamerami, ki jih je večina domačih fotografov zamenjala na račun starih dobrih "trotlziher" kompaktnih fotoaparatov. Kot ambasador vodilnih na področju mobilne fotografije ste v svet lovljenja podob kar s telefonom zaplavali tudi vi. Torej zrcalca kdaj pustite kar doma?
Moja poslovna snemanja so vedno narejena s fotoaparatom, mislim, da telefon tega, kar počne zrcalno refleksni fotoaparat, v modni fotografiji ne more kar tako izriniti. Leča je drugačna in da drugačen vajb. Res pa je, da so Kitajci pri Huaweiu kamero novih telefonov tako vrhunsko izdelali, da za neko hobi in družinsko fotografijo ne potrebuješ več nobenega kompaktnega malega fotoaparata. Zakaj bi ga, če je telefon stokrat boljši pa še vse v enem je. Mami sem pred leti kupil enega takih fotoaparatov in ravno zadnjič sem ga pogledal in prisežem, da ga danes ne bi uporabil nikoli v življenju. Huawei je mobilno fotografijo razvil do te mere, da ne potrebuješ nič drugega. Tudi sam na izlet ne vzamem aparata, ampak telefon, drugega res ne potrebujem.
Opazil pa sem še nekaj. Odkar sodelujem v tej Huaweievi zgodbi, sem začel več fotografirati samega sebe (smeh). Prej se nikoli nisem pretirano objavljal, niti v objavah iz zakulisja. Takrat se je ravno začelo obdobje, ko smo v Sloveniji padli v ta influencerski moment, ko si je vsak, ki je mel malo pojma o fotkanju, lahko naredil vrhunski Instagram profil, če lahko rečem kar portfelj. Takrat sem svoji osebni znamki začel dodajati svoj obraz, ki ga prej nisem v tolikšni meri. Obožujem srbskega fotografa Dušana Petrovića, res je izjemen fotograf in takrat je začel tržiti tudi samega sebe. Tako sem začel možnosti za avtopotrete, ki jih ima kamera telefona, raziskovati tudi sam. Kamera na P30 Pro je brutalna in res me zanima, kaj sploh še lahko nadgradijo, ko bodo jeseni izdali novi mate model.
View this post on Instagram
Pred vašim objektivom so stale že številne zvezde od modne ikone Naomi Campbell do pevke Pixie Lott. Kako je delati z ljudmi na vrhu? Imate kakšno zanimivo zgodbo s snemanja?
Slovenija me je znala pripraviti na to, kar se mi je in se mi še bo dogajalo. Tu sem bil vedno oboževalec določenih ljudi. In na začetku sem kdaj komaj dihal, ko sem prišel na šuting. Ko sem spoznal in prvič fotografiral Nino Pušlar – še vedno sem njen velik fan, obožujem jo – sem se naučil, da v tem poslu ni prostora za izražanje tega oboževalskega navdušenja. Mora biti nek profesionalen odnos.
Ko sem fotografiral Naomi Campbell, mi je to prišlo prav. Ljudje okoli mene, vključno z novinarji, so pozabljali svoja vprašanja in bili so čisto iz sebe … Ugotovil sem, da bolj kot si vreščeč oboževalec, slabši odnos razviješ s človekom. Do Naomi sem bil zato povsem normalen. Rekel sem si, fotografiral jo boš, prišel si do sem, nisi na slabi poti in trema je izginila. Do mene je bila povsem normalna, medtem ko se je pri novinarjih, ki so imeli tremo, kar malo ujezila.
View this post on Instagram
Veliko delam tudi z Lilly Ghalichi, ki je v Ameriki velika zvezda. Ko sem fotografiral njo, so me pripravili na to. Pričesko in makeup so jih delali štiri ure. Za fotografiranje pa mi je namenila pol ure. Čeprav bi si želel več, je pol ure pač vse, kar imam, torej pol ure je vse, kar potrebujem. Na koncu sem jo navdušil, postala sva dobra prijatelja in zdaj si že upam reči, ne, Lilly, še tole bova naredila, še pet minut. Vse to je šola. Tudi Naomi mi je dala časa le za nekaj posnetkov. Od vseh izbranih fotografov so potrdili le mene. In v tem času moraš nekaj narediti, ga izkoristiti najboljše.
Fotografirali ste tudi večino znanih Slovencev, ki nekaj veljajo, od misic, mistrov, oblikovalcev, glasbenikov do politikov, tudi Jana Plestenjaka in Heleno Blagne. Helena še vedno prisega na levi profil?
Heleno sem fotografiral kakšnih šest ali sedem let nazaj, ko sem se še vedno lovil in učil. A ne spomnim se ničesar o levem profilu. Helena je res profi. Točno je vedela, kaj ji leži in spomnim se, da sva naredila veliko dobrih fotografij. Ko jo zdaj kdaj srečam na dogodkih in se pogovarjava, vidim, da si vedno želi nekaj dobrega, nekaj boljšega. Zato je ona Helena. Je diva, vredna spoštovanja, top ženska, ki ve, kaj hoče.
View this post on Instagram
Kar se tiče pa Jana Plestenjaka … dolgo sem ga čakal, če se bo kaj oglasil. Jan je le Jan. Zato sem si potihem vedno želel, da me pokliče. In ko me vendarle je, sva se dobila na pijači in šla fotkat v Italijo. Nisem pričakoval, da je tak kralj. Res spoštujem njegovo delo in daje mi občutek, da tudi on mojega. Delati z njim je vrhunsko. Ve, da se mora poslikati, a se ne mara kaj preveč. Zato tudi z njim ne fotkava pet ur. Mi je pa zanimivo, ker ne mara retuše, jaz pa jo obožujem. Pri njemu je torej ne uporabljam in dam ven to, kar on dejansko je, kar je v bistvu super.
Kateri je najboljši karierni nasvet, kar ste jih kdaj dobili?
Vsak dan jih je nekaj z vseh strani. Ampak večina najboljših je od mami. Ko sem začenjal biti malo bolj v medijih, mi je rekla, Tibor, samo bodi to, kar si, ne spreminjaj se za druge. In tega se držim. Ne fejkam. Rad sem odprt in prijazen, ker želim, da so tudi drugi do mene. V Sloveniji se prehitro pošinfamo, namesto pohvalimo. In že zato si želim biti do drugih tak, kot želim, da so drugi do mene.
View this post on Instagram
Kaj vas torej čaka v Los Angelesu?
Joj, upam, da Christina Aquilera (smeh)! Dvakrat sem že fotografiral njenega glavnega umetnika ličenja Etienna Ortego, s katerim sva postala dobra prijatelja, ampak v Ameriki je tako, da pač moraš biti tam, če želiš priti zraven. Moraš se družiti, mrežiti, imeti srečo.
Sam nimam navade, da bi za nekaj prosjačil. Enkrat sem mu sicer že namignil, da bi bilo sanjsko, če bi ji lahko predstavil moje delo in jo fotografiral. Tudi njegova zgodba, kako je prišel do nje, je simpatična. Bil je njen velik oboževalec, delal je za eno vrhunsko agencijo, agent katere je poznal Christininega agenta in ju je povezal … Američani so odprti in kar malo preveč prijazni ljudje, radi obljubljajo, a pogosto se stvari potem ne zgodijo. Neko povezavo že imam, kaj se bo zgodilo, pa bomo videli. Ampak mislim, da se bo Christina zgodila.
View this post on Instagram
Kaj drugega me še čaka, pa še ne vem. Nekaj dobrih zvez sem si našel, vseeno pa me ni bilo tam skoraj dve leti, ker se nisem spravil urediti vize. Spoprijateljil sem se z vsemi top umetniki ličenja na tistem koncu, tudi z Arielom Tejado, ki dela s Kylie Jenner. Nazadnje, ko sem bil tam, sem jo tudi spoznal na precej zaprti zabavi, malo sva poklepetala. Res, res je lušna! Kam bo vse to pripeljalo, bomo pa kmalu videli.
Priporočamo tudi
Več vsebin na to temo:
oddajte komentar