Ganljivo pismo, ki ga je Rogliču poslala žena Lora: Sprašujem se, če sem naredila prav

Navijači so med letošnjo dirko po Italiji, sploh v zadnji etapi, za Primoža Rogliča trepetali pred malimi zasloni.

Najbolj zagreti so se odpravili na Višarje, kjer so skupaj z njim lahko na licu mesta proslavili veliko zmago.

Kaj vse je doživljal na dolgi poti do tja, v resnici ve le sam, kaj vse je v želji podpreti moža med eno najpomembnejših dirk doživljala njegova žena Lora s sinovoma, pa je ta zapisala v ganljivem pismu slovenskemu, predvsem pa njenemu junaku. Njen zapis je eden od pisem, ki so objavljena na Primoževi spletni strani, kjer so v času Gira navijačem omogočili, da pišejo Rogliču.

Lorino pismo z vsemi, ne vedno prijetnimi, dogodivščinami, ki so po Italiji spremljale Primoževe najzvestejše navijače gre takole:

"Dragi Primož!

Zagotovo se ti bo zdelo smešno, da ti je žena napisala pismo. Najbrž ti ga nikoli ne bi, če ne bi s fanti odprli debate o kolektivni moči pozitivnih misli, če poskušam našo debato poenostaviti.

Naj ti povem, kako se je odvilo naših nekaj dni v Italiji. Vem ja, rekel boš, da si mi rekel, naj ostanemo doma; ampak, saj veš, da sem trmasta in to je moj del, ki ga želim prispevati: da smo s tabo vsaj ob določenih delih ceste, da te razvedrimo pred avtobusom, čeprav tudi to vem; včasih bi bil bolj miren, če bi ostali doma, ker nas želiš obvarovati.

Velikokrat imaš prav. Kako si vedel, da sem pozabila jakne za mulce za tisto deževno etapo v Melfiju? Prvi dan smo prespali v Parmi, ker je Aleks vztrajno tulil vso pot, podaljšano zaradi prometa in ker sem zgrešila zadnji izvoz, ker sem bila preveč osredotočena na cmizdenje.

Pot smo nadaljevali naslednji dan, ko naju je z Uršo doseglo sporočilo, da je Jana (Tratnika) zbil avto. Občutka praznine v prsnem košu v tej stiski ti me znam opisati. Edino uteho tistega petka sva, ko smo prispeli v Pescaro našli v proseccu, v zavedanju, da nam je lažje, ker sva skupaj in upanju, da morda ni tako hudo, kot se sliši.

Zaznam vibracije tvojega telesa po pelotonu, po načinu, kako se dres oprijema tvoje tople kože in se zahvaljujem vsakič, ko vidim, da si dobro.

Žal želje niso bile uslišane. Vsak dan smo zamenjali hotel, vsak dan sem manj vedela, katere nogavice so od Leva in katere od Aleksa. Potem smo se preselili v Vasto, Lev je nabral 17 kilogramov školjk, na katere sem mislila, da bo pozabil, ampak ni, avto je poln peska s plaže.

Po deževni etapi, kjer nismo imeli jaken, Aleks je bil pokrit z mojim puloverjem, smo prespali v stari vili na podeželju. Večerja je bila odlična in gospod je znal po slovensko prešteti do štiri. Fiori di zucca z rikoto, si že kdaj jedel?

Zjutraj smo krenili proti startu, sprva v klanec. Z desno stranjo smo zadeli največjo cestno luknjo v zgodovini italijanskih cest. Spustili sta obe gumi na desni. Nismo ti povedali, ker bi te skrbelo. Čeprav sem mislila, da obstaja rešitev in bomo mogoče celo ujeli cilj, je hitro postalo jasno, da se tu moje potovanje zaključi.

Asistence ni bilo niti po desetih urah, in očitno v celi Italiji ni ene take gume, ki bi sodila na naš avto ... tako smo cel dan čepeli pred staro vilo in delali rakete - iz storžev, želodov, sivke, iglic in kamenčkov.

Ostalo ti bom povedala naslednjič, upam. Upam, da se bova nekoč temu smejala. Samo še to ti povem, da nas je v Neapelj na letališče peljal taksi - skoraj 300 kilometrov. Lev ga je pobruhal, tako da je potoval brez hlač in da je imela taksistka tam, kjer bi morala imeti pripeti pas zatlačen pokrov od konzerve.

Naš avto je ostal v Apuliji. Nič ni bilo več v moji moči. Za trenutek prižgem prenos dirke.

Zaznam vibracije tvojega telesa po pelotonu, po načinu, kako se dres oprijema tvoje tople kože in se zahvaljujem vsakič, ko vidim, da si dobro.

Ljudje ne razumejo, veš. Nekateri že. Ampak tudi njih razumem, njim si samo kolesar. Kakšno krivico ti delajo tisti, ki te sodijo samo po uspehih - ali še bolj - po neuspehih.

Veliko je takih, ki vate verjamejo bolj kot v Boga. Zaradi slednjih velikokrat potočim kakšno solzo.

Ampak to je, kot poje Seka - tvoje pravo, moja sudbina. Vedeti pa moraš tudi - veliko je takih, ki vate verjamejo bolj kot v Boga. Zaradi slednjih velikokrat potočim kakšno solzo.

Dragi Primož. Ko bosta najina sinova (najina sinova!!! Kako hvaležna sem, da lahko to izustim) dovolj stara, da bosta razumela, bosta iz tvojih predstav lahko prebrala celo življenje.

Ker, kaj pa je na koncu razen zadoščenja z rokom trajanja, če tega ne delaš zase in iz srca?

Spomnim se, da si enkrat v nekem intervjuju dejal, da kadar postane tako težko, da se ne moreš več boriti sam s seboj, se moraš boriti za nekaj več.

Vem, da se boriš za nas. Opazim, da je Napoli na svoja pročelja izobesil modro bele trakove, potem se spomnim, da so pred kratkim postali prvaki.

Premočeni v sitnem vetru niso bili videti kaj prida. Želim si, da se najina otroka nekoč spomnita, kaj vse sva počela samo zato, da bi ponotranjila to, da je najbolj pomembna stvar na svetu družina.

In ljubezen, za to se je vredno boriti. Saj veš, bolečine, ki ne pride do srca, ni vredno omenjati. Da bi občutila in nekoč zaživela vrednote, ki jima jih predajaš, pravzaprav predajava s svojim karakterjem in držo ...

Tudi če nas ni tam, verjamemo, da boš zmogel, to, kar boš pač lahko. Samo smej se, Primož.

Na vkrcanje na letalo čaka milijon ljudi. Eni me občudujejo, drugi me pomilujejo, nekateri čutijo odpor. Vidim jim v očeh. Jaz čutim ljubezen.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Lora Roglič Klinc (@loraroglicklinc)

Če ne bi bilo ljubezni, ne bi bila tam. Ljubezen je dejanje svobode. Svoboda je tudi zavedanje, da te ne more v duhu streti nobena zemeljska moč ... Na to se spomni, ko ti bo najtežje.

Pogum, Primož. Ne glede na to, kako se to konča, ti želim, da srečno prideš do Rima. Kako gladiatorsko se to prebere, kaj?

Oziroma ne, kaj pa govorim ... Nervozna sem, ker ne maram leteti.

Želim si, da se srečno vrneš domov. Vedno. Najbrž živimo samo enkrat, no vsaj samo enkrat se življenja spomnimo, in če imam to srečo, da ga delim s tabo, bi ga rada delila čim dlje. Vsak dan in vse, kar nama prinese. Danes sem ponosna na naju. V shuttlu na letališču sem sicer jokala kot dež, ki je padal zunaj, ker se mi je za trenutek zazdelo, da ne bom zmogla.

Lev je bruhal v lonček od kave, medtem ko se mi je Aleks zvijal v drugi roki. Padale so take kaplje, da me je bolela glava, bili smo v kratkih rokavih in brez dežnikov. Potem sem na televiziji videla, kako zelo dež pada na vas, zagotovo ste lulali v hlače. In ste padli.

Na padce se nikdar ne bom navadila, čeprav sem vedno pripravljena. Strah. Perspektiva se zasuče, kot da bi pritisnil na gumb.

Sprašujem se, ali sem naredila prav, da sem odšla. Potem se spomnim debate v Mentonu, ki smo jo imeli z Uršo in Janom, nedolgo nazaj - česa vse nam bo žal ob zadnji uri?

Iz tvojih ust se sliši preprosto - ničesar.

Naj ti bodo karte naklonjene, dragi Primož. Vi trije ste moje sanje. Za vedno"

Preberite še: Lora Klinc: S pisanjem knjige sem malo odprla ventile

Morda vas zanima tudi: Meta Hrovat: V zadnjih dveh letih se mi življenje postavlja na glavo