Življenje na tehtnici: Terapija in antidepresivi naj ne bodo tabu!

Tako kot raka lahko zdravimo s kemoterapijo, angino z antibiotiki in bolečino odpravljamo z analgetiki, psihološke bolezni lahko zdravimo z antidepresivi, antipsihotiki, pomirjevali in še mnogimi drugimi zdravili. Poleg zdravil pa pri tovrstnih boleznih obstaja še ena zelo učinkovita metoda zdravljenja: terapija.

Veliko ljudi ob besedah antidepresivi, psihoterapija ali psihiater obide občutek sramu. Najraje sploh ne bi govorili o tem. Najraje bi svojo glavo zakopali v pesek in se pretvarjali da so noj.

A tako vedenje ne bo nikomur pomagalo. Čas je, da mentalno zdravje in zdravljenje mentalnih bolezni in motenj začnemo sprejemati kot enakovreden del zdravstva. Zlomiš si roko – dobiš mavec. Stakneš pljučnico – predpišejo ti antibiotike. Boriš se z motnjami hranjenja – obiskuješ terapevta. Da, tako preprosto je to. In skrajni čas je, da tema ‘mentalno zdravje’ preneha biti tabu.

Pomembno je, da se zavedamo, da so zdravila z razlogom zdravila. Pa naj zdravijo karkoli, namen vseh zdravil je enak. Pomagati odpraviti bolezen. Seveda ne obstaja nobena ‘čarobna tabletka’, ki bi poskrbela, da vse naše težave izginejo, a obstajajo pa mnoga zdravila, ki nam lahko pomagamo, da sami najdemo pot do zdravja.

Zdaj pa naj se osredotočim na tovrstno zdravljenje motenj hranjenja. Kot sem napisala v prejšnji kolumni, nihče nam ne more pomagati, samo sami se lahko odločimo življenje vzeti v svoje roke. Enako velja za terapevte, psihiatre, antidepresive, itd. Ni terapevta, ki bi nam lahko pomagal, če mi tega nočemo, a je kljub temu v večini primerov ključna njihova prisotnost. Dober sogovornik nas lahko pripelje do dobrih zaključkov. Lahko nam predpiše zdravila, ki nam bodo v času zdravljenja pomagala pri samem procesu, zdravila, ki bodo poskrbela, da ne zaidemo predaleč s poti. In ko bomo pot tako jasno videli, da ne bo več možnosti, da se izgubimo, lahko zdravila prenehamo jemati (seveda po posvetu z zdravnikom). Sama sem zelo dolgo jemala antidepresive, kar nekaj let skupaj. Zdravila so mi dala neko bazo, da sem lahko sploh funkcionirala in opravljala vsakdanja opravila. Dala so mi podlago, da sem sploh lahko začela delati korake v pravo smer.

Sogovornika (strokovno pomoč: psihiatra, terapevta, ...) lahko najdemo na različnih mestih. Lahko poiščemo pomoč na polikliniki, na psihiatrični kliniki, v zasebnih ambulantah, zdravstvenih domovih, organizacijah, ki se s ukvarjajo z mentalnim zdravjem, a predvsem moramo o svojih težavah govoriti z bližnjimi, ki nam posledično lahko tudi pomagajo najti strokovno pomoč.

Moj nasvet – nasvet, ki prihaja od nekoga, ki je po več kot desetletju premagal mentalno bolezen – je samo eden. V vseh življenjskih situacijah je ključno, da smo odprti za nove predloge, da smo pripravljeni poskusiti, česar se na smrt bojimo ter da sprejmemo situacijo in ljudi v njej take, kot so. Največje darilo, ki ga lahko podarimo samemu sebi je zdravje. Do tega pa pridemo s tem, da smo v vsakem trenutku sto odstotno iskreni in pripravljeni sprejeti spremembo ne glede na to, kako zelo nas je strah. Vse se zgodi z razlogom, pustimo času čas in zaupajmo vase.

Prebrali ste  kolumno dekleta, ki se je velik del svojega življenja borilo z motnjami hranjenja. Dekle želi pisati anonimno, a bo veselo vsakega pisma in bo nanj tudi odgovorilo. Če si v stiski in bi ti pomagalo, da bi avtorici kolumne opisal/a svoje občutke, piši na micna@delo.si