Življenje na tehtnici: Pobotam se z ogledalom in vidim, kako se moj odsev spreminja

V prejšnji kolumni sem pisala o tem, kako lahko osebi, ki se bori z motnjami hranjenja pomagajo bližnji, danes pa želim povedati nekaj o tem, kako si lahko pomagamo sami. Ker resnica je le ena: nihče drug nas ne bo rešil, nihče ne bo bil boja proti bolezni namesto nas. V resnici smo sami. Sami se odločimo, sami se borimo. Seveda, imamo ljudi, ki nas podpirajo, nam pomagajo pri zdravljenju, nam stojijo ob strani in z njimi je sprejemanje pozitivnih odločitev lažje. A to ne pomeni, da brez podpore drugih ne moremo zmagati, seveda lahko! Vendar je za to potrebnega ogromno truda, energije in volje, kar pa nam bolezen vzame - zato je tako zelo zahrbtna. Prisili nas, da delamo proti sebi. In to tako, da tega niti ne opazimo!

Eno mojih življenjskih načel je ‘moč misli premaga moč snovi’ oziroma ‘mind over matter’. Ta rek me je pripeljal že zelo daleč, a še daljša pot je še vedno pred menoj. Po njej bom hodila z dvignjeno glavo in nasmehom na obrazu, s pozitivnimi mislimi in pogledom usmerjenim naprej. Kar je bilo, ni več (važno), na tisto kar pa prihaja pa tako ali tako nimamo vpliva. Vpliv imamo le na tu in zdaj, zato je ključno, da se zavedamo, da je ta trenutek najboljši, kot je pač lahko. Nikoli več ga ne dobimo nazaj, nikoli več ga ne moremo popraviti, izboljšati. Edino kar lahko naredimo je, da ga sprejmemo z odprtimi rokami in naredimo žur.

Prividi na tehtnici

Dve leti, ko sem imela zadnji ‘relaps’ sem mislila, da imam 40 kilogramov, kar se mi je zdelo kar ok, vendar ni bilo dovolj. Želela sem manj. Zdaj, leta kasneje sem izvedela, da sem v resnici imela komaj 39 kilogramov. Takrat sem se tehtala v pričo fanta in mame, a teže nikoli nismo komentirali. Težava je bila le v tem, da sta onedva na tehtnici videla drugo številko kot jaz. Tako, kot sem imela privide v zvezi z mojim videzom, sem očitno imela privide tudi pri drugih stvareh, povezanih z mojo motnjo. In to je naravnost srhljivo. Šele zdaj se zavedam, kako resna je bila moja situacija.

Ampak mi je uspelo, kljub prividom, kljub depresiji, tesnobnim napadom, želji po smrti. Uspelo mi je le iz enega razloga: tudi v najslabšem obdobju sem se na koncu vsakega dneva prisilila, da sem v zvezek napisala tri dobre stvari, ki so se tisti dan zgodile. Včasih je bil to vonj po snegu, pogovor z mamo, včasih pa sprehod po mestu in nov pulover. Grozno je bilo, ker sem včasih tudi dve uri sedela pred praznim listom papirja, a na koncu sem le našla tri stvari (velikokrat v joku). In to je bilo tisto, kar mi je pomagalo videti dobre stvari v vsakdanjem življenju. Malenkosti, ki pomenijo ogromno. Malenkosti, za katere niti nisem vedela, da sem za njih hvaležna. S časom je zapisovanje postalo lažje, vedno hitreje sem našla tri dobre stvari, vedno bolj sem bila na njih pozorna cel dan. Ta preprosta sprememba mi je prinesla upanje, da lahko razmišljam in delam pozitivne stvari. Stvari, ki me osrečujejo, pa tudi, če le za hip. Zdaj, dve leti kasneje vidim, da je življenje lahko lepo. Spet imam željo živeti, se smejati, se družiti s prijatelji, delati stvari, ki me osrečujejo. Vem, da bom v življenju veliko dosegla, ker sem se tako odločila. VSE JE STVAR ODLOČITVE. Ne, seveda si bolezni ne izberemo, je pa naša odločitev, kako bomo z njo opravili. Okrevanje je dolg proces, a vreden vsega truda. In najbolj pomembno je to: za nikogar ni prepozno. Ne smemo obupati, boriti se moramo z vsem kar imamo, ker to je neenak boj. Ni pravičen, ni predvidljiv, a nasprotnik ni nepremagljiv. Vsak dan moramo biti močnejši od naše bolezni, in nedvomno jo bomo premagali.

Še vedno se borim z vsakdanjimi opravili, še vedno se težko oblečem in grem ven, še vedno kdaj jokam pred ogledalom. Ampak to je normalno, to je človeško. Dovolim si imeti slab dan, teden včasih, pa to ne pomeni, da izgubljam vojno. To le pomeni, da si moram napolniti baterije, da grem lahko z novim zagonom naprej! Tako, kot vse, ki se borijo z motnjami hranjenja, je pred mano še zelo dolga pot do zdravja - jaz je ne bom preživela v mukah, ne bom je prehodila s težavo. Ker mi je ni treba, ker jo lahko prehodim z iskrenim nasmehom! In enako lahko storimo vsi, ki smo v tej vojni; le odločiti se moramo.

Prekrasen teden vam želim, se beremo kmalu!

Prebrali ste šesto kolumno dekleta, ki se je velik del svojega življenja borilo z motnjami hranjenja. Dekle želi pisati anonimno, a bo veselo vsakega pisma in bo nanj tudi odgovorilo. Če si v stiski in bi ti pomagalo, da bi avtorici kolumne opisal/a svoje občutke, piši na micna@delo.si