Življenje na tehtnici: Vsak dan se borim z vprašanjem, če je sploh vredno

V zadnjih dveh letih se aktivno zdravim. Motnje hranjenja nimajo več prostora v mojem življenju. Zdravim posledice, ki jih je stradanje, bruhanje, prenajedanje pustilo na in v mojem telesu. Zobozdravnik mi pomaga pri menjavi zob, gastroenterolog pri težavah z želodcem, nutricionist pri tem, da v telesu ponovno vzpostavim ravnovesje vitaminov in mineralov in še kopica drugih ljudi mi pomaga. Med drugim tudi psihoterapevtka – edina, ki mi je kadarkoli zares pomagala, pa jih je poskušalo veliko. Ona ima najtežjo nalogo; pomaga mi pozdraviti moje misli. Ne bom lagala, zelo težko je. Vsak dan sproti se borim z vprašanjem ‘ali je sploh vredno?’, vsak dan sem jezna nase da sem se zredila 10 kilogramov, vsak dan jokam, ko se moram obleči in iti po čisto navadnih opravkih. In vsak dan premagam te ovire. Vsak dan izberem življenje, ne motnje hranjenja. 

Danes bi rada pisala o moči volje in izbire. IZBIRE. Vse, čisto vse v življenju je odvisno od nas – in sicer na način, da sami izberemo, kako in koliko na nas vplivajo zunanji dejavniki. Sreča je odločitev. Ne denar, ki ga varčujemo za nov avto, ne nova obleka, ali tista sedežna, ki si jo že leta želimo. Sreča zares leži v nas samih. Lahko imamo najboljše avtomobile, najlepše obleke in najdražjo sedežno garnituro, pa ne bomo srečni. Ker srečo vzbudijo čustva in stvari nimajo čustev. Ne menjajmo momentalnega veselja in zadovoljstva s srečo, ker to je bližnjica do nesreče.

Bolniki z motnjami hranjenja, naj se osredotočim na to, imamo eno možnost, da preživimo svojo bolezen. To, da se odločimo, da jo preživimo. Ne le, da si to želimo in čakamo, da bo bolje, ampak da sprejmejo dejstvo, da v resnici lahko pomagamo samo sami sebi. Nihče drug ne mora sprejeti naših odločitev namesto nas, nihče drug ne bo čez trpljenje namesto nas izbral poguma. Naša bolezen je, lahko se odločimo sprejeti pomoč, ampak okrevanje je pa vedno odvisno od nas.

Naj naštejem par vprašanj, ki si jih še vedno zastavljam dnevno: Ali naj danes sploh vstanem iz postelje? Kaj bom jedla? Ali imam več kil kot včeraj? Kaj na oblečem, nič več mi ni prav. Zakaj se v vseh oblekah počutim tako odvratno? Ali mi bo danes spet slabo? Kaj naj jem za večerjo, da mi ne bo? Kdaj pa naj jem večerjo? Kaj naj pijem na sestanku? Kako naj pridem na sestanek? Ali sploh grem? Ali naj spet vzamem dve tableti za želodec, ali bom ok z eno? Bom lahko zaspala? Kdaj bom zaspala? Kaj, če mi bo ponoči spet slabo? Kaj, če bi jaz vse skupaj končala? Ali bom zares kdaj bolje? Nočem več vztrajati, preveč težko je. Za vse bi bilo bolje, če me ne bi več bilo.

Na vsa ta vprašanja si odgovorim. Pa ne enkrat – tisočkrat dnevno. Vsakič z enakom odgovorom: To vprašanje so ti zastavile motnje hranjenja; naj nanj ne odgovorijo one, temveč ti. Odgovarja tisti del mene, ki želi živeti, in to sem dosegla tako, da sem se odločila, da je ta del mene zdaj močnejši. Tudi, če takrat, na začetku, še ni bil, zdaj je. Dokazala sem si, kakšno moč imajo moje misli, moje odločitve. Vsi imamo v sebi več delov, več ‘jazov’. Velikokrat prevladuje tisti, ki nam ni najbolj všeč, ker smo tako dolgo dopuščali, da naša čustva narekujejo zunanji dejavniki. Želimo si, da bi bili drugačni. Želimo si, da bi bili več fizično aktivni, da bi se manj obremenjevali z mnenjem drugih, da bi, da bi, da bi,... Namesto tega raje začnimo z ‘da sem’. Možno je, da se. Vsi to zmoremo. Vsi zmoremo toliko več, kot mislimo, da zmoremo. Sprejemajmo odločitve, ki vodijo do ‘da sem več fizično aktivna’, ‘da sem samozavestna’, ‘da sem jaz’. Zdaj se že ponavljam, ampak DA SE. Možno se je naučiti sprejemati odločitve, ki so dobre za nas. Možno je vlagati svojo energijo in čas v en del sebe, medtem ko drugemu povemo, da je njegov čas mimo. Le odločiti se moramo za to.

Dve leti nazaj, ko je verjetno šlo za vprašanje dni, kdaj mi odpove srce, sem se odločila, da hočem živeti. In te dve leti sta bili najtežji v mojem življenju. Toliko odločitev, toliko vztrajanja. In kaj sem ugotovila? Kaj vem danes? Vem, da zmagovalci nikoli ne odnehajo in ljudje, ki odnehajo nikoli ne zmagajo. Ključ je v vztrajnosti – ko delamo dobro zase in za druge, je le vprašanje časa, kdaj bomo začeli videti, da se nam dogajajo dobre stvari.
Tako zaključujem to strnjeno štiridelno zgodbo o moji izkušnji z motnjami hranjenja. Veliko imam še za povedati, veliko imam še za izvedeti. Zdaj ste me, vsaj površinsko, spoznali. Veste kdo sem, kako sem živela, kako živim. Veste, da je motnje hranjenja mogoče premagati.

V prihodnje se bom v ponedeljkovih kolumnah posvečala posameznim problematikam motenj hranjenja – seveda z mojega vidika. Če imate kakšno željo ali vprašanje, o čem bi se radi pogovarjali, mi prosim napišite na mail spodaj, z velikim veseljem bom odgovorila! Pomembno je, da se zavedamo, da s svojo boleznijo nismo sami. Nikoli nismo sami – na svetu je 7,34 milijarde ljudi. Od tega veliko dobrih. Zaupajmo vase in v njih, odločimo se živeti. Odločimo se sprejemati pozitivne odločitve. Odločimo se sprejemati sami sebe.

 Prebrali ste četrto kolumno dekleta, ki se je velik del svojega življenja borilo z motnjami hranjenja. Dekle želi pisati anonimno, a bo veselo vsakega pisma in bo nanj tudi odgovorilo. Če si v stiski in bi ti pomagalo, da bi avtorici kolumne opisal/a svoje občutke, piši na micna@delo.si

PREBERITE ŠE // Življenje na tehtnici: "Nisem dovolj trpela, da bi priznala bolezen"