Življenje na tehtnici: "Me je zares rešil on? Ali mi je pomagal, da sem se rešila sama?"

Ko sva si v drugem letniku srednje šole postajala všeč, ko sva vedela, da bova več kot prijatelja, več kot sošolca, me je zgrabila panika. V njem sem videla svojo prihodnost, videla sem, da je v njem nekaj, kar v meni vzpodbudi željo po življenju. Nisem vedela, kako naj reagiram. Bila sem prestrašena, zmedena. Tega občutka nisem poznala.

Kar nekaj časa mu za svoje težave nisem povedala. Veliko sva hodila ven, se družila s prijatelji, imela sva se dobro. A moje motnje hranjenja tega niso dopuščale dolgo. Zelo kmalu za tem, ko sva ugotovila, da zares želiva preživljati čas skupaj, se je moje stanje zelo poslabšalo. Mislim, da zato, ker sem težave ignorirala, jih potlačila, namesto, da bi se z njimi soočila in spopadla. Teža mi je hitro padala, bila sem brez energije, brez volje. Opazil je, da nekaj ni ok. Takrat sem mu povedala, da imam motnje hranjenja, manično depresijo, željo po samopoškodovanju, željo po smrti. Povedala sem mu, da želim, naj odide. Povedala sem mu, da mu želim lepše, boljše življenje od tega, ki ga čaka z menoj. Povedala sem mu, naj z menoj ne zapravlja časa. Želela sem ga osvoboditi, mu dati priložnost, da se ne zaplete v moje težave. On je ostal. Če sem iskrena, se mi zdi, da ni vedel v kaj se spušča. Zato sem ga še nekaj let skušala odriniti od sebe. Še danes ga, a danes ve, da je za to kriva moja bolezen.

PREBERITE ŠE // Življenje na tehtnici: "Nisem dovolj trpela, da bi priznala bolezen"

Zaradi njega sem sprejela mamino pomoč, jo začela poslušati in ji verjeti, da mi zares hoče le najboljše. Moja mama je zlata. Moja mama je najboljša mama na tem svetu. Neskončno mi je žal za vse težke besede, ki so bile med nama izrečene, vendar zdaj vem, da je za to kriva moja bolezen. Motnje hranjenja so prevzele moje življenje; moja dejanja, moje besede, moje misli. Ko sva se s fantom vpisala na fakulteto in se preselila v majhno stanovanje v majhnem mestecu, je moje telo dokončno odpovedalo. Čeprav sem se takrat že zavedala mojih težav, jih sprejela, in se z njimi borila, je boj trajal že predolgo. Moje telo ni več zmoglo napora.

Nehala sem jesti, pa ne, ker ne bi želela – nisem več mogla. Zaradi ran v želodcu, požiralniku, nosni votlini, zaradi kroničnega gastritisa, zaradi nedelujočega metabolizma. V šopih so mi izpadali lasje, koža se je postarala za deset let, imela sem artmijo, začeli so se mi lomiti zobje in nisem več spala. Moji notranji organi so delovali z zadnjimi močmi in moja krvna slika je bila srhljiva. To je trajalo slabo leto, dokler nisem več mogla vstati s kavča. Rabila sem pomoč, če sem želela na stranišče, vodo sem pila po žličkah. Šlo je za dni. A moje srce je zdržalo. Zdržala sem do dne, ko je mama našla pravega zdravnika. Ta mi je takoj napisal recept za tablete, ki so mi pomagale jesti. Od tistega dne naprej si iskreno želim ponovno prevzeti kontrolo nad svojim življenjem in nikoli več pustiti, da bi motnje hranjenja narekovale vsak moj korak.

In moj fant je ostal. Ostal je z mano, buden cele noči, me tolažil, mi pomagal. Ostal je v najslabših dneh, ker je verjel vame. V meni je videl nekaj, česar sama nisem videla. Skupaj z mamo sta mi pomagala zmagati prvo bitko v vojni proti motnjam hranjenja.

Zdaj z njuno pomočjo ponovno dobivam nadzor nad sabo. Učim se, kaj pomeni se smejati, kaj pomeni ljubiti (sebe). Učim se sprejemanja, potrpežljivosti. Pomagala sta mi, da sem se rešila. Spoznavam se, ker ne vem, kdo sem brez motenj hranjenja. Kaj, če si ne bom všeč? To ni več vprašanje. Seveda si bom všeč, to sem vendar jaz!

PREBERITE ŠE // "Nisem vedela, kako naj svoje življenje končam, brez da bi prizadela mami in stare starše" 

Pet let me že podpira. Ljubi. Sprejema. On je moj temelj, moja trdna tla. Moj fant je velik del razloga, da sem danes še živa. In danes želim biti živa. Danes se veselim jutrišnjega dne. Danes sprejemam stvari, ljudi in situacije take kakršne so. Ni vsak dan lahko, še vedno se borim. Je pa vsak dan lažje. Motnje hranjenja je možno premagati. Možno je imeti življenje brez njih. Zdaj to vidim in za to se bom borila dokler bom živa. Zase, za vse nas. 

Prihodnji ponedeljek bom pisala o mojem trenutnem stanju. Kako se spopadam s vsakdanjimi težavami, opravili, novimi poznanstvi, delom ... Ne bom lagala, težko je. Ampak je vredno. Spet sem radovedna. 

 Prebrali ste tretjo kolumno dekleta, ki se je velik del svojega življenja borilo z motnjami hranjenja. Dekle želi pisati anonimno, a bo veselo vsakega pisma in bo nanj tudi odgovorilo. Če si v stiski in bi ti pomagalo, da bi avtorici kolumne opisal/a svoje občutke, piši na micna@delo.si

Foto: Thinkstock