Življenje na tehtnici: »Nisem dovolj trpela, da bi priznala bolezen«

Danes je moj glas slišan.  Danes moj glas sliši cel svet in jaz sem svobodna. Borim se z motnjami hranjenja in zmagujem.

Več kot polovico mojega dvaindvajsetletnega življenja narekujejo motnje hranjenja, ki imajo še vedno močan vpliv nad mojim življenjem, vendar vsak dan znova zmagam. Vsak dan naredim korak naprej, korak proti življenju. Vsak dan izberem življenje.

V tem mesecu bom z vami delila svojo zgodbo, ker želim, da bi kakšen otrok prej staršem povedal, kako se počuti, da bi kakšen starš prej opazil, da je z otrokom nekaj narobe in da čim več ljudi ozavestim, kako resna bolezen so motnje hranjenja.

Kot otrok sem bila vedno družabna, nasmejana, kreativna, športna in na sploh polna življenja. Veliko časa sem preživela s svojimi starimi starši, plesala sem balet, igrala klavir in trenirala gimnastiko. Doma sem vedno imela podporo, počutila sem se varno - do trenutka, ko se je vse spremenilo. Ko sem imela pet let sta se moja starša ločila. Očeta nikoli nisem sprejela kot očeta, tako da me njegov odhod nikoli ni hudo razžalostil, a dejstvo je, da se je stanje doma drastično spremenilo.  Še več časa sem preživljala s starimi starši, vedno manj sem se družila s prijatelji in sošolci. Odtujila sem se od domačih in izgubila zaupanje. Ne le v druge, tudi v svet, vase. Izgubila sem zaupanje vase in nehala sem se imeti rada. Imela sem občutek, da moja čustva, moje težave in želje niso tako pomembne, kot potrebe drugih.

Čeprav nehote, sem se trudila ustreči drugim, s čimer sem sebe še bolj zapostavila. Takrat nisem imela občutka, da stvari tako doživljam. Takrat se mi je zdelo, da je vse ok, da tako pač mora biti. Da je to normalno. Kot otrok nisem bila v stiski, vsaj ne v zavestni. Vendar je moja podzavest hudo trpela. Vse slabe občutke sem zakopala nekje globoko v sebi, jih skrila pred svetom, in naredila vse, da sem pozabila, da so sploh tam. In uspelo mi je. Zelo dolgo, do dvanajstega leta, nisem vedela kaj se pravzaprav z mano zares dogaja.  Vedno sem bila suha, športna. Pri devetih letih pa mi je teža začela nihati. Spomnim se, kdaj sem se prvič tehtala. Poleti, leta 2004, ko sem ležala na Blejski Grajski plaži, sem opazila, da je moj trebuh večji, kot je bil. Doma sem stopila na tehtnico, tisto na kazalec, belo s črnimi in rdečimi številkami. Ko sem videla, da sem se malo zredila, me je oblil srhljiv občutek, da sem tudi kar se tiče hrane izgubila kontrolo, kot sem kontrolo izgubila nad vsem ostalim. Takrat sem se odločila, da se ne smem več zrediti, ker bi to pomenilo, da sem šibka, a šibka zares nisem smela biti. Bila sem močna, pogumna punca, ki je vsemu kos. Tudi hrani.

V družbi sem se vedno počutila nesprejeto, izobčeno. Vedela sem, da sem drugačna. Danes vidim, da je to dobro, takrat pa sem se tega sramovala. Nisem več želela v šolo, plesati baleta ali igrati klavirja. Hotela sem postati nevidna in to sem tudi postala. Pri dvanajstih letih sem prvič pomislila, da imam motnje hranjenja. Prej nisem imela dostopa do interneta in nisem niti vedela, kako naj ugotovim kaj se z menoj dogaja – vedela sem le, da je nekaj hudo narobe. Najprej sem pomislila, da imam anoreksijo, a sem to misel hitro opustila, ker se sama sebi nisem zdela dovolj suha. Takrat sem na internetu izvedela, da obstaja tudi bulimija, kompulzivno prenajedanje, ednos in še nešteto drugih oblik motenj hranjenja, vendar nisem sprejela, da imam bolezen. Nisem bila dovolj suha, nisem dovolj trpela, nisem si drznila pomisliti, da imam zares težavo. In ker s tem še vedno nisem našla razloga za svoje počutje, sem iz obupa gojila sovraštvo do sebe in svoj smisel pripisovala temu, koliko kontrole imam nad hrano, ki jo pojem. Ko sem vstopila v najstništvo sem zares zbolela. Zbolela je moja duša, moje srce in moje telo.

Prihodnji ponedeljek bom pisala o svojih najstniških letih, kjer se je zgodilo kar nekaj stvari, ki so moje življenje obrnile na glavo, ga stresale levo, desno, naprej in nazaj. Danes, ko gledam na to majhno punčko šele vidim, kako visok zid je zgradila okoli sebe. Temelji segajo globoko, vrha se ne vidi. In danes ta zid podiram. Podiram ga počasi, opeko za opeko, da se ne bi sesul sam vase in me pod seboj pokopal. 

Prebrali ste prvo kolumno dekleta, ki se je velik del svojega življenja borilo z motnjami hranjenja. Dekle želi pisati anonimno, a bo veselo vsakega pisma in nanj tudi odgovorilo. Če si v stiski in bi ti pomagalo, da bi avtorici kolumne opisal/a svoje občutke, piši na micna@delo.si

Foto: Thinkstock