Življenje na tehtnici: Motnje so boj, ki ga tudi s starši lahko premagamo

V septembru ste spoznali mojo zgodbo, kdo sem, kam grem, kaj sem preživela in še preživljam. Motnje hranjenja še vedno narekujejo velik del mojega vsakdana, vendar zdaj živim. Zdaj so vajeti ponovno v mojih rokah, in jaz sem tista, ki sprejema odločitve.

Danes bi rada povedala kako, po mojem mnenju, lahko osebi z motnjami hranjenja pomagajo starši in bližnji. Ko oseba razvija vedenjske vzorce, predvsem pri prehranjevanju, katere lahko objektivno smatramo za nenavadne, to pomeni, da je bolezen že pognala korenine globoko in, da se telo obolelega z zadnjimi močmi trudi upreti bolezni. Vzrok za motnje hranjenja namreč – ironično – skoraj nikoli ni to, da bi si oseba želela izgubiti nekaj kilogramov. Motnje hranjenja niso zares povezane s prehrano samo, nenavadno prehrambno vedenje je le stranski produkt, simptom. Simptom večjega, globljega problema posameznika, problema, ki ga oseba smatra kot nerešljivega, ali le ne ve, kako bi se z njim še spopadla. To je popolna podlaga za razvoj motenj hranjenja.

Ta problem je lahko en sam dogodek, lahko pa je splet okoliščin; pritisk v šolah, vrtcih - da, vrtcih, tako zgodaj se to lahko začne. Nejasni odnosi doma, ločitve, izločanje iz sprejemanja odločitev, neiskrenost, pritisk družbenih omrežij, ki so pravi generatorji slabega počutja, in tako dalje. Na večino zunanjih dejavnikov starši in bližnji ne morajo vplivati – lahko pa vplivajo na to, kakšen odnos gradijo z osebo z motnjami hranjenja. Ko se pojavijo prvi znaki, v večini primerov s strani svojcev zavlada panika, jeza, ali pa ignoranca in zanikanje. Obe možnosti sta najslabši. Ko opazite, da se, na primer, vaš otrok obnaša nenavadno, da spreminja svoje prehrambne navade, razvija kakšne nove rituale ali kompulzivne geste, dejanja, to definitivno je znak za alarm. Ko se boste z njim trudili pogovoriti, bo najprej vse zanikal. Zanikal bo čisto vse in pogovor zapeljal tako, da se boste počutili kot popolni bebci.

Ampak to ni več vaš otrok, to so motnje hranjenja. To so laži, iz katerih bolezen naredi varnostno mrežo, zid, da nihče ne pride blizu vašemu otroku. V začetnih fazah motnja prepriča otroka, da je njegova najboljša prijateljica, da naj ji zaupa, ker bo zdaj končno vse dobro. Pomembno je, da se, ko opazite spremembe pri otroku (naj bom jasna: motnje hranjenja NE pomenijo izgube teže) takšne ali drugačne, je ključno, da se z njim mirno in iskreno pogovorite. Zelo pomembno je, da otrok ve, da situacije ne razumete, da ne skušate ‘pametovati’ o stvari, ampak le, da vas zanj skrbi in, da se želite z njim iskreno pogovoriti. Najpomembnejše pa je, da se – če se vam otrok zares odpre in je pripravljen govoriti z vami – v nobenem primeru ne razjezite. Nič, kar reče, vas ne sme spraviti iz tira, kar pa je v takih situacijah zelo težko, ker ste tako močno čustveno vpleteni. Cilj tega pogovora je en sam: prepoznati problem (ga ne definirati, samo prepoznati) in otroka takoj napotiti k specialistu.

Psihologu, psihiatru, terapevtu, tudi k splošnemu zdravniku je dobro. Pomembno je, da otrok vidi, da se z zadevo ukvarjate. Seveda bo to izkoristil, vas izsiljeval, vam lagal ... A to vas ne sme ustaviti. To so dejanja motnje hranjenja, ki jo je razvil, ne njegova lastna, zavestna dejanja. Ko ima zdravstveno pomoč se pogosto pojavi še en problem, ki starše prestraši. Zdravila. Antidepresivi, pomirjevala, antipsihotiki, itd., so pri nas žal še vedno tak tabu, da velika večina staršev ‘ne dovoli’ oziroma ne sprejme dejstva, da njihov otrok potrebuje tudi tovrstno pomoč. Za starše je to velikokrat ‘sramotno’, saj se krivijo za sam razvoj motnje. Sprašujejo se kaj in kdaj so naredili narobe, kako bi lahko to preprečili in zaradi tega je to, da so zdravila predpisana otroku počutijo skoraj tako, kot, da bi bila predpisana njim samim. Naj razjasnimo eno stvar: pod nobenim pogojem nisem pristaš tovrstnih zdravil, a v takem primeru tudi tako zdravljenje priporočam. Meni so zdravila dala podlago, na kateri sem lahko začela sama graditi. Dala so mi neko bazo, da sem sploh lahko začela delati premike v pravo smer in ko sem imela občutek, da jih ne rabim več, sem jih nehala jemati (seveda po posvetu z zdravnikom). Zaupajte svojim otrokom, podpirajte jih in zaupajte ljudem, ki jim pomagajo. Ne skušajte sami rešiti zadeve, ne skušajte mu sami pomagati, ker boste zelo verjetno stvar še poslabšali in zaostrili odnose. 

O tej temi bi lahko zelo podrobno pisala, a upam, da sem postavila vsaj temelj, na katerem lahko gradite. Starši tudi sami poiščite pomoč, ker ta preizkušnja ni zahtevna le za otroka.

Pomembno je, da se zavedate, da motnje hranjenja so obvladljive. V nekaj primerih celo ozdravljive! A do te točke vas in vašega otroka čakajo nepredstavljive ovire, na videz nemogoče situacije in na sploh stvari, ki jih ne morate predvideti. To je vojna. Vojna, v kateri lahko zmagate le, če je vaša taktika bolj učinkovita od taktike motenj hranjenja. Ključ do uspeha je, da nikoli, nikoli, nikoli ne odnehate. Če imate kakšno specifično vprašanje se bom nanj potrudila odgovoriti, ali vas bom pa napotila k osebi, ki ga bo vsekakor znala odgovoriti. Zelo bom vesela vaših sporočil, ker zares verjamem, da lahko skupaj ustavimo / preprečimo razvoj motenj hranjenja. O tej temi se mora govoriti, ker je enako resnična kot kava, ki jo pijemo vsako jutro, resnična je kot sva resnična ti in jaz. Motenj hranjenja se ne smemo sramovati in jih skrivati, temveč se moramo proti njim odkrito boriti. Zato stopimo skupaj, naučimo se prepoznavati znake razvoja tovrstnih motenj in reagirajmo takoj. Življenje nas ne postavi pred nobeno goro, ki jo ne bi bili zmožni preplezati!

Prebrali ste peto kolumno dekleta, ki se je velik del svojega življenja borilo z motnjami hranjenja. Dekle želi pisati anonimno, a bo veselo vsakega pisma in bo nanj tudi odgovorilo. Če si v stiski in bi ti pomagalo, da bi avtorici kolumne opisal/a svoje občutke, piši na micna@delo.si