Zato vam gre tako na živce, ko nekdo glasno žveči ali diha

Z družino sedite pred televizijo in spremljate zanimiv film. Vse lepo in prav, dokler nekdo na kavč ne prinese kokic in jih začne grizljati, kot bi bile zadnja jed, ki jo bo zaužil.

S tem se vaši užitki pred televizijo končajo. Kajti ne morete se več posvečati dogajanju na zaslonu, vaši možgani so namreč usmerjeni v zvoke grizljanja in najraje bi kar vstali ter odšli v drug prostor, kjer jih ne bi slišali.  Vam je znano? Torej ste kaj lahko žrtev vedenjske motnje, imenovane mizofonija ali preobčutljivost na zvoke, piše Your Tango.

Treba je povedati, da osebe s to motnjo ne sovražijo vseh zvokov, so pa izjemno občutljive na določene. Kateri jih najbolj znervirajo, je odvisno od posameznika do posameznika.

Težava ni v zvokih, temveč v možganih

Dejstvo je, da osebe, ki glasno žvečijo niso najbolj olikane na svetu. A če vi že ob najmanjšem zvoku, ki ga nekdo proizvaja, medtem ko grizlja jabolko ali keks, postanete nestrpni in nervozni, ni težava v tistemu, ki se krepča, temveč v vas.

Strokovnjaki za omenjeno motnjo navajajo, da imajo osebe, ki trpijo zanjo, največ težav prav z zvoki, ki jih proizvajamo z usti: žvečenje, cmokanje. Niso pa izvzeti tudi drugi, denimo dihanje, topot stopal, klikanje s kemičnim svinčnikom, kašljanje, udarjanje po tipkovnici in podobni.

Čeprav vsi ti za večino niso prijetni, pri osebah, ki bolehajo za mizofonijo, izzovejo prave napade besa in slabe volje ter zato znatno vplivajo na njihovo ter na življenje njihovih bližnjih. Po nekaterih ocenah za mizofonijo trpi približno 15 odstotkov populacije. Prizadeti v ekstremnih primerih vedno nosijo slušalke ali celo ne zapuščajo svojega doma.

Osebe z mizofonijo pogosto kažejo tudi znake anksioznosti, obsesivno kompulzivnih motenj in depresije, ni pa še natančno določena vzročno-posledična povezava glede teh pojavov.

Prvi znaki se pojavijo že v otroštvu, v starosti od 9 do 13 let, z leti je nabor motečih dejavnikov vse večji. Strokovnjaki pravijo, da prizadete najbolj motijo zvoki njim najbližjih oseb, torej članov družine in tesnih prijateljev. Prav do njih so tudi najbolj agresivni.

Najpogostejši izzivi

Skupina psihologov z oddelka za psihologijo akademskega medicinskega centra univerze v Amsterdamu je sestavila seznam zvokov, ki najpogosteje motijo preobčutljive nanje:

• zvoki, povezani s hranjenjem: 81 odstotkov
• glasno dihanje ali zvoki, ki prihajajo iz nosa: 64,3 odstotka
• udarjanje po tipkovnici ali zvok klikanja kemičnega svinčnika: 59,5 odstotka.

Tudi pozitivna plat

Zdravila za težavo ni, a kljub temu imajo psihologi dobro novico za osebe, ki jim povzroča preglavice. In sicer so prepričani, da lažje predelujejo informacije ter premorejo visoko stopnjo kreativnega razmišljanja. Po nekaterih domnevah so velika imena, kot so denimo Charles Darwin, Franz Kafka, Anton Čehov in Marcel Proust trpela za mizofonijo.

Ugledna znanstvenica Darya L. Zabelina pojasnjuje, da določene vrste atipične pozornosti, kamor sodi tudi preobčutljivost na zvoke, spodbujajo kreativnost, saj zmanjšujejo sposobnost zanemarjanja tako imenovanih nepomembnih senzoričnih informacij.

Kreativci, kot je povedala, težje filtrirajo vse dražljaje in z njimi povezane informacije, zato so osredotočeni na širši spekter impulzov iz okolice in lahko vzpostavljajo povezave med večjimi koncepti.

Stroka sicer mizofonijo šele spoznava in ne ve se še natančno, kaj je v njenem ozadju. Nekateri podatki pa namigujejo, da gre za hiperpovezovanje čutil sluha z limbičnim delom možganov, ki je odgovoren za nadzorovanje čustev, obnašanje, motivacijo, dolgoročni spomin in vonj.

Kako si lahko pomagate

Kot rečeno, zdravila za omenjeno motnjo ni, lahko pa jo je nekoliko ublažiti. Raziskava, v kateri je sodelovalo 483 posameznikov je pokazala, da so tisti, ki trpijo za mizofonijo, najbolj tesnobni, kadar jedo v velikih skupinah (denimo med malico na delu), najmanj pa, kadar jedo doma.

Strokovnjaki pri tem izpostavljajo dva razloga: prvi je, da se domači zavedajo preobčutljivosti enega od članov in so zato previdnejši in drugi, da prizadeti v krogu družine lažje izraža negativna čustva in mu jih ni treba zatirati.

A strokovnjaki pri tem opozarjajo, da se okolica ne bi smela prilagajati osebam z omenjeno motnjo, temveč bi se posamezniki z mizofonijo morali prilagajati okolici. V nasprotnem primeru se namreč simptomi preobčutljivosti le še krepijo, seznam motečih zvokov pa je vse daljši in daljši.

Ena od oblik terapije je behavioralna terapija, med katero prizadetega postopoma izpostavljajo motečim zvokom od blažjega pa do vse glasnejšega. Sprva denimo posluša posnet zvok žvečenja, nato je zvoku izpostavljen v množici in na koncu za mizo z bližnjo osebo.

Preberite še: Šest znakov, da zdravo prehranjevanje prerašča v motnjo hranjenja

Morda vas zanima tudi: Šest tipov žensk, od katerih moški bežijo (čisto vsakič)