Za prenos virusa HPV je dovolj že dotik

Ljubljanski onkološki inštitut je ob začetku šolskega leta gostil pisateljico Deso Muck, ki je predstavila svojo novo brošuro Blazno resno o HPV. Navzoči so bili tudi strokovnjaki z različnih področij, ki se pri svojem vsakodnevnem delu srečujejo s posledicami okužbe s HPV. Starše mladostnic in mladostnikov pozivajo, da jim omogočijo cepljenje proti HPV in jih tako obvarujejo pred resnimi boleznimi pozneje v življenju.

Ker humani papiloma virus (HPV) ne izbira, je doc. dr. Leon Meglič, dr. med., spec. ginekologije in porodništva z Ginekološke klinike UKC Ljubljana, med drugim v premislek dodal, da cepljenje ni namenjeno samo otrokom in najstnikom: »Zelo uspešno je tudi pri preprečevanju ponovitev predrakavih sprememb pri ženskah, ki so zaradi okužb s HPV že imele različne ginekološke operacije. In priporočam ga vsem, ki bodo v svojem življenju še spoznali nove spolne partnerje. Torej pogumno tudi vsi 30+, 40+ ...«

Globalna strategija za odpravo raka materničnega vratu, ki ga je med vsemi raki najlažje preprečiti, temelji na treh ciljih, to so 70-odstotna udeležba žensk v presejalnih programih, ustrezno zdravljenih več kot 90 odstotkov odkritih predrakavih in rakavih sprememb materničnega vratu ter 90-odstotna precepljenost deklet do 15. leta proti humanim papiloma virusom (HPV). S skoraj 86-odstotno pregledanostjo žensk med 20. in 64. letom v okviru državnega presejalnega programa Zora se Slovenija uvršča med evropske države z najmanjšim bremenom raka materničnega vratu, ocene so, da ga lahko odpravi med prvimi. Toda v intervjuju za Novice Europa Donna ste v razmislek ponudili vprašanje: »Koliko ženskam bomo v bližnji prihodnosti še lahko ponudili presejalni program?« Namreč, po podatkih je 200.000 žensk brez izbranega ginekologa, projekcija za prihodnja štiri leta pa je, da jih bo zaradi upokojevanja brez ginekologa že 300.000.

Nimam vpogleda v to, kaj se dogaja na ministrstvu, kjer se uradniki in še bolj ministri tako hitro menjavajo. Seveda naj bi bil njihov fokus usmerjen v druge pereče probleme in ginekologija zdaj ni prioriteta. Vedno čakamo tako dolgo, da začne močno goreti, potem pa gasimo. A nihče ne bo mogel reči, da na problem nismo opozarjali. Zavarovalnica je tudi navedla zavajajoče podatke, češ da ni res, da bo v prihodnosti primanjkovalo ginekologov in da v dis­panzerjih že zdaj ne morejo več sprejemati pacientk.

Kaj so storili? Vse ginekologe so združili v isto kategorijo – zaposlene v bolnišnici in nosilce dejavnosti na primarni ravni. Za primer: zadnji seveda lahko v svojem delovnem času pregleda bistveno več pacientk v enem mesecu kot denimo nekdo, ki ima ambulanto enkrat na teden. Naj ponazorim v številkah – ginekolog na primarni ravni ima opredeljenih 4000 žensk in več, zanje je dostopen 20 ambulant mesečno. Ginekolog, ki je zaposlen v bolnišnici in ima ob tem primarno ambulanto enkrat na teden, lahko ob enaki obremenitvi skrbi (opredeli kot svoje pacientke) za 800 žensk (in ne 4000!), tisti, ki dela denimo samo enkrat na mesec, seveda samo za 200. Ne pa da rečeš – glejte, koliko ginekologov še ni doseglo kvote 4000!

Živimo v čudnem obdobju, ko znanje in izkušnje niso cenjeni. Starši enačijo mnenje ljudi, ki so vse svoje poklicno življenje podredili razumevanju delovanja HPV, in nekega amaterskega nasprotnika cepljenja, ki si je vzel pet minut svojega dragocenega časa in na internetu napisal, da on svojih otrok ne bo cepil.

To, da so se nekateri ginekologi, ki so se že upokojili, vrnili na delo in da prav tako delajo še mnogi, ki so že izpolnili pogoje za upokojitev, problematiko rahlo zavlačuje v dobrem smislu, čeprav ne tako, kot bi si človek želel. Drugo, na kar velja opozoriti, je, da program Zora vabi na preventivni pregled in odvzem brisa materničnega vratu na tri leta, če je test PAP negativen. Počasi pa bomo prešli s klasičnih testov PAP na presejanje s HPV. To pomeni, da bomo pri ženskah, ki bodo HPV-pozitivne, vzeli vzorec za odkrivanje predrakavih in rakavih sprememb. Ker je razvoj od okužbe s HPV do sprememb celic materničnega vratu toliko daljši, bo interval HPV presejanja verjetno pet ali šest let. S tem bo obremenitev ginekologov s presejalnimi programi za zgod­nje odkrivanje predrakavih in rakavih sprememb manjša.

Še to: žalostna stvar je, da je v Sloveniji čedalje manj žensk v rodnem obdobju in nosečih. Z zmanjšanjem števila nosečnosti in porodov je seveda tudi manj obravnav pri ginekologih. Tudi iz takšnih neslavnih razlogov bo pomanjkanje ginekologov nekoliko manjše – a še vedno pomanjkanje bo.

Ne glede na to, ali bodo imeli homo- ali heteroseksualne odnose, so občutljivi tudi fantje. Ni res, da s cepljenjem enega zaščitimo nekoga drugega. Zaščitimo svojega otroka.

Zbolevnost za rakom materničnega vratu se je zaradi presejalnega programa Zora v dveh desetletjih zmanjšala za polovico. Žal pri precepljenosti proti humanim papiloma virusom (HPV) zaostajamo, čeprav je cepljenje najučinkovitejši ukrep za preprečevanje raka materničnega vratu, predrakavih sprememb, drugih rakov, ki jih povzročajo HPV – raki zunanjega spolovila, zadnjika in ustnega dela žrela pri obeh spolih ter rak nožnice – in pojavljanja genitalnih bradavic.

Verjamem, da isti ljudje z istim delom lahko dosežemo povečanje precepljenosti, vendar je cilj – 90 odstotkov – ta hip preveč optimističen, čeprav je nujno potreben. Mislim pa, da bomo tudi s takšno akcijo, kot je knjižica Dese Muck v podporo staršem pri odločanju o cepljenju proti HPV, povečali precepljenost in ljudi ozavestili, da je cepljen­je varno in učinkovito.

Ginekologi vidite hude posledice, ki jih povzroča okužba s HPV. Kaj bi bilo dobro, da vedo starši, predvsem starši šestošolk in šestošolcev, ki so pred odločitvijo, ali svojega otroka cepiti ali ne?

Stvar je jasna, to je preprečitev nastanka predrakavih in rakavih sprememb. Predrakavih sprememb je pomembno več kot rakavih, kajti večino odkrijemo in ozdravimo še v času, ko so predrakave. Kar pa ni brez posledic in to ves čas poudarjamo. Denimo, če ima ženska predrakave spremembe na materničnem vratu in jih je treba odrezati, je posledica oslabljen maternični vrat in morebitni splav ali povečana verjetnost prezgodnjega poroda. Otrok bo lahko zaradi prezgodnjega rojstva čutil posledice vse življenje. Trudimo se, da bi dvignili številko in ozavestili mame. In povedali tudi, da ni absolutno vse zamujeno, denimo v primeru razmišljanja, češ, hčerka je že imela spolne stike ali že dve leti ima fanta ... Zakaj? Prvič, fant morda sploh ni bil okužen s HPV, in drugič, če je bil, je bil morda z enim serotipom – znanih pa je več kot dvesto serotipov virusa HPV. Se pravi, da je dekle ostalo nezaščiteno proti vsem drugim. In tudi okužba s tipom HPV, ki ga je morebiti dobila, bo potekala bolje, če se cepi, kot če se ne. Cepljenje ni zgolj in absolutno samo preventivno.

Ob tradicionalni novinarski konferenci ljubljanskega onkološkega inštituta s predstavitvijo publikacije Blazno resno o HPV ste v razmislek ponudili argument o cepljenju proti HPV tudi pri starejših. Komu vse polagate na srce, naj se cepi?

Vsem, pri katerih je bil kdaj dokazan HPV, ženskam, ki so zaradi okužb s HPV imele različne ginekološke operacije. Če se po posegu cepijo, se za 80 odstotkov zmanjša verjet­nost, da bi se bolezen ponovila. Prav tako naj se cepijo proti HPV vsi, ki menijo, da bodo v življenju še srečali nove spolne partnerje, ker zdaj iz najrazličnejših razlogov niso v partnerski zvezi. In vsi, ki ne zaupajo v partnerjevo zvestobo. Poudaril bi še, da zagovarjam brezplačno cepljenje zamudnikov, torej deklet in fantov, ki se niso cepili v šestem razredu ali pozneje.

Novost v letošnjem šolskem letu 2023/24 je cepljenje proti HPV v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja za dve dodatni generaciji fantov na sistematskem pregledu v 1. in 3. letniku srednje šole. Sicer se kot v vseh drugih evropskih državah tudi v Sloveniji cepljenje po nacionalnem programu izvaja v starosti okrog 12 let. Zakaj stroka priporoča cepljenje zgodaj?​

Zato, ker jih moramo ujeti, preden se ta »zgodaj« začne določati. Imunski sistem je pri tej starosti izjemno dober. Se pravi, da je odgovor na cepivo maksimalen. Govorimo celo o tem, da bomo morda čez čas namesto dveh odmerkov uporabili enega za zaščito pred HPV. Medtem se moramo odrasli cepiti trikrat, da bi dosegli približno takšno učinkovitost. Torej, to je prvi naravni razlog, zakaj tako. Drugi je seveda ta, da je zaščita najboljša, preden pridemo v stik s HPV. Pri tem nimam v mislih klasičnega spolnega odnosa, za okužbo zadoščajo že stiki kože, dotikanje spolovila – HPV se prenaša tudi na ta način. In naši otroci, najstniki, se dotikajo, tako ali drugače raziskujejo sebe in ljudi okoli sebe. Pri dvanajstih letih še ni spolnih stikov, torej lahko dekleta in fante zaščitimo pred HPV-ji. Pozneje pa se že marsikaj dogaja. To je popolnoma normalen osebnostni razvoj naših mladostnikov. Tudi naš je bil.

Če se je staršem težko opredeliti, kaj naj storijo, naj se vživijo v vlogo, kako bodo razmišljali, ko bo njihov otrok, ne glede na spol, zbolel zaradi okužbe s HPV, ker ga niso dali cepiti. Naj se poskušajo s to grozo pri sebi soočati.

Velikokrat ste že poudarili, kako nespametno in napačno je razmišljanje nekaterih staršev, češ, zakaj bi dovolili cepljenje sina zato, da bi preprečil okužbo dekleta. Zato, ker očitno o HPV kot o spolno prenosljivi bolezni ne vemo dovolj oziroma celo površno menimo, da tudi če se okužimo, bi se virusa HPV znebili z lastno imunostjo?

V začetku, ko je bil ves fokus samo na raku materničnega vratu, je bilo smiselno poudariti, da se fante zaščiti, ker so dekleta premalo cepljena, in če se bo cepil del fantov, bo možnost prenašanja znotraj populacije slovenskih mladostnikov znatno manjša. Kar je seveda res, ampak nikakor s cepljenjem ne preprečujemo samo raka na materničnem vratu, temveč tudi raka na zadnjiku in v ustni votlini. Ne glede na to, ali bodo imeli homo- ali heteroseksualne odnose, so občutljivi tudi fantje. Ni res, da s cepljenjem enega zaščitimo nekoga drugega. Zaščitimo svojega otroka.

Najnovejši podatki kažejo, da smo v šolskem letu 2021/22 v Sloveniji dosegli 43,7-odstotno precepljenost šestošolk proti HPV, kar je najnižja precepljenost od uvedbe tega cepljenja pri nas. Precepljenost prve generacije fantov, ki je bila vključena v program cepljenja proti HPV, znaša 22,6 odstotka. Zakaj tako nezaupljiv, celo odklonilen odnos staršev do cepljenja?

Živimo v čudnem obdobju, ko znanje in izkušnje niso cenjeni. Starši enačijo mnenje ljudi, ki so vse svoje poklicno življenje podredili razumevanju delovanja HPV, in nekega amaterskega nasprotnika cepljenja, ki si je vzel pet minut svojega dragocenega časa in na internetu napisal, da on svojih otrok ne bo cepil, saj to po njegovem globokem znanju ni potrebno, če ni celo škodljivo. Ne gre zameriti njemu, ampak staršem, ki ne znajo ločiti relevantne znanstvene informacije od nakladanja. Menim, da v tej generaciji še nismo internetno dozoreli, ne ločimo zrnja od plev.

Če se je staršem težko opredeliti, kaj naj storijo, naj se vživijo v vlogo, kako bodo razmišljali, ko bo njihov otrok, ne glede na spol, zbolel zaradi okužbe s HPV, ker ga niso dali cepiti. Naj se poskušajo s to grozo pri sebi soočati. Videl sem ogromno zlomljenih mater, ko so dojele, kaj so storile s tem, ko niso dale otrok cepiti. In čemu so zdaj priča? Bodisi prizadetemu vnuku, ker je hči prezgodaj rodila, bodisi da sploh ne more imeti otrok zaradi ginekološke operacije. Posledice so hude.

Kaj pričakujete od knjižice Blazno resno o HPV?

Glede na to, kako prepoznavna avtorica je Desa Muck in da je današnja generacija odraslih in odgovornih ljudi brala njene knjige iz serije Blazno resno, in ker, kot je tudi sama poudarila, knjiga ni zatežena, mislim, da bo velik uspeh.

Preberite še: Ti pregledi vam lahko rešijo življenje

Morda vas zanima tudi: Če vam primanjkuje tega minerala, ste pogosteje lačni in se lažje redite