Človek, ki je pregnal dilemo: cepiti ali ne cepiti se (Piše: Mateja Florjančič)

O tem, da bi morali starši odločati o obveznem cepljenju otrok v času, ko so na svet prijokali moji, sploh nisem razmišljala. Takrat je bila zadeva še dokaj trdno v rokah pediatrov. Potem se je prva hči rodila prijateljici. Mamica je postala kar lepo število let za mano in tedaj me je vprašala, če so moji otroci cepljeni. Debelo sem jo pogledala: "Ja, seveda so, zakaj pa ne bi bili?" Debate od tu naprej nisva nadaljevali.

Ker mislim, da cepiva niso bav bav, da je gonja proti njim pogosto neupravičena in težko bi me kdo prepričal v nasprotno. Verjamem, da so preprečila številne stiske, zaščitila mnogo življenj in da vse bolezni, ki jih preprečujejo, niso izginile ter bi se lahko, če bi se precepljenost drastično zmanjšala, povrnile in ogrozile vse, ki so se na željo staršev izognili igli, najbolj pa otroke, ki se iz zdravstvenih razlogov ne smejo zavarovati na ta način.

Nekakšna družbena odgovornost mi narekuje, da na vse skupaj gledam širše in se pri tem večkrat sprašujem, kdaj so boje za pravice različnih skupin nekateri preprosto izkoristili za opravičevanje svojih kapric.

Raje, kot bi tvegali spor, sva s prijateljico sprejeli poglede druga druge. Ona je cepljenje zavrnila. Je zato njen otrok bolj zdrav od mojih? Ne da bi se hvalila, ampak ni. Zdravniška kartoteka deklice je debelejša, kot so kartoteke vseh treh mojih potomcev skupaj.

Zame čisto naključje, za nasprotnike cepljenja pa, verjamem, redka izjema in bi, če bi bila zadeva obratna, na veliki zvon obešali najin primer.

Se strinjam, lahko se zalomi. Ne bom navajala odstotkov otrok, pri katerih so cepiva dokazano pustila hude posledice. Verjamem, da jih tako tisti, ki so za, še bolj pa oni, ki so proti, dobro poznajo. A v življenju je že tako, da smo starši primorani sprejemati nešteto odločitev, katerih izid, na žalost, ni vedno znan in predvidljiv.

Zagotovo se noben odgovoren roditelj zavestno ne odloča v škodo otroka. Pa vendar se mi zdi, da se je lažje vsaj nekoliko potolažiti, kadar težava pride zato, ker si nekaj storil in ne, kadar nisi storil ničesar, da bi se ji izognil.

Ne dvomim, da farmacija kuje ogromne dobičke, ki je tako pogosto izpostavljen argument tako imenovanih anticepilcev. Seveda služi. Tako kot denimo naftni lobiji, pa kljub temu večina še vedno vozi bencinarje ter dizelaše. In vsakič, ko se usedejo v jeklenega konjička, v zrak pošiljajo strupe, ki, ja, škodujejo zdravju.

Da o prehranski industriji ne govorimo. V nakupovalne košarice velikokrat nekritično roma domala vse, kar se znajde na trgovskih policah. Ne glede na to, kaj nezdravega je v hrenovkah, paštetah, čipsih, sladkih sokovih in juhah iz vrečk, tunah v pločevinki, s čim so škropljeni paradižniki, ki jih kupujemo sredi zime in ne oziraje se na dejstvo, da se tudi na tem področju obračajo veliki denarci.

Spoštujem drugačna stališča od mojih. Vendar le, kadar jih njihovi zagovorniki upoštevajo vedno, tudi tedaj, ko se morajo zaradi njih nečemu odreči.

Ne mooorem mimo tehnoloških gigantov in vsega, kar pošiljajo na tržišče ter s tem iz minute v minuto dvigajo vrednost delnic. Pozor! Služijo na naš račun, pa je kljub temu mogoče na prste ene roke prešteti osebe, ki bi se bile zato pripravljene odpovedati svojim igračkam, katere takoj, ko jih lahko držijo, v roke potisnejo še otrokom. Kaj to pomeni za njihovo zdravje in razvoj na vseh področjih, pa dajo na ignore…

In veste kaj, z njimi, ne z domnevnimi čipi, ki naj bi jih po eni od teorij s cepljenjem vnašali v naša telesa, nas lahko nadzorujejo.

Lepo je nekoč povedal antropolog dr. Dan Podjed: "Udba bi se nam smejala. S seboj nosimo naprave, ki omogočajo nadzor, pa še plačujemo zanje." Seveda je mislil telefončke ter podobne zadeve. Verjetno je veliko več takšnih, ki cepljenju nasprotujejo zaradi, lahko bi rekla, tovrstne paranoje kot onih, ki nimajo pametnega telefona.

Spoštujem drugačna stališča od mojih. Vendar le, kadar jih njihovi zagovorniki upoštevajo vedno, tudi tedaj, ko se morajo zaradi njih nečemu odreči. V nasprotnem primeru v mojih očeh izgubijo vso kredibilnost.

Fronte na bojišču cepljenja so se znova odprle, ko so v našo državo pripotovali prvi odmerki cepiv proti covidu-19 ter že pregovorno razdelili javnost. "Bi se ti cepila," me je v enem od pogovorov vprašala mama, s katero stike že vse predolgo ohranjava le po telefonu.

"Mama, če to, da se cepim pomeni, da lahko brez skrbi pridem domov, ramo nastavim včeraj," sem ji odgovorila. Z očetom nista več rosno mlada, ob tem pa se je mama zaradi težav s pljuči pred leti zdravila na Golniku. Zgodba se je srečno končala, a strah ter negotovost, ki sta nas tedaj prežemala ni nekaj, kar bi želela še enkrat okusiti. In groza me je ob misli, da bi bila jaz kriva zanju.

Tehtnice cepljenju v prid sicer niso prevesile preštevilne utemeljitve različnih strokovnjakov. Prepričal me je iskren in spontan nasmeh, ki so ga izza maske izdajale oči, ko je zdravnik epidemiolog Mario Fafangel v enem od intervjujev  na vprašanje novinarja, če meni, da je najboljša in najhitrejša rešitev trenutne situacije v cepivu, brez pomisleka izstrelil: "Da!" To je bilo dovolj. Človek se na zadeve spozna. Bolj, kot razni facebook doktorji, google strokovnjaki ter domiselni snovalci teorij zarot.

Dobro se zavedam tveganja, ki ga to prinaša ter morebitnih stranskih učinkov. Ne slepim se, da jih ni, vendar … ne morem se zanašati le na druge, ki so pripravljeni na ta korak, sama pa ne storiti ničesar. Saj bi vendar prav vsi čimprej spet radi zadihali normalno in ne bi več živeli v stalnem zastrahovanju, žuganju, bombardiranju s slabimi novicami, pogojevanju, omejevanju, zmedi ter v pričakovanju drobtinic, ki nam jih mečejo odgovorni v smislu: dovoljena je prodaja spodnjic in nogavic. Vse skupaj spominja že na absurdno grotesko in ne vem no, jaz osebno imam res poln kufer vsega. (Kufer je primernejša beseda od tiste, ki mi pride na misel). 

Moj namen ni prepričevati drugače mislečih, da imam prav. Še zdaleč ne. Nimam ne pristojnosti, ne pravice do tega. Konec koncev se vsaka odrasla oseba odloča zase ter sprejema posledice svojih odločitev. Kakršne te pač so.

Dobro pa je včasih pogledati malce dlje od svojega nosu. Morda tudi tedaj, ko gre za vprašanje, cepiti ali ne cepiti se.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Nina Gaspari: Je lovljenje ravnotežja mit ali sveti gral našega življenja?

Priporočamo tudi: Brat je od očeta izsilil hišo. Ali mi pripada vsaj nujni delež?

Morda vas zanima tudi: Vitamin D se je dobro izkazal kot zaščita pred koronavirusom