Psihoterapevtka o tem, zakaj diete ne delujejo

Veš kaj ješ in zakaj ješ, ko ješ? Ko govorimo o odvisnosti od hrane, je pomembno, da se zavedamo, da hrana ni naš sovražnik, saj brez nje enostavno ne moremo živeti. Abstinenca pri tej obliki odvisnosti pač ne pride v poštev. A iz začaranega kroga boja s hrano se da tudi z učenjem zavestnega prehranjevanja. Teorijo in program za usvojitev zavestnega prehranjevanja je v svoji knjigi in delovnem zvezku Zakaj diete ne delujejo?! Zavestno prehranjevanje - zavestno življenje, predstavila psihologinja in specializantka integrativne psihoterapije Mojca Majerle, s katero je poklepetala Mična.

"Ko se prehranjujemo zavestno, se zavedamo, kaj se dogaja z našimi mislimi, čustvi in telesnimi občutki pred prehranjevanjem, med in tudi po njem. Vemo, zakaj jemo: jemo zato, ker smo lačni, ali zato, ker nam je težko, ker smo žalostni, ali nas nekaj skrbi, ali pa nam je preprosto dolgčas. Če se vsega tega zavedamo, se lažje odločimo, da ne bomo jedli in se bomo posvetili čustvom, ki so za tem," pravi Majerletova.

PREBERITE še // Zakaj se pod stresom redim, prijateljica pa hujša

Znaš pogledati nase?

Njena knjiga in delovni zvezek vsebujeta devettedenski program, po katerem lahko posameznik trenira zavestno prehranjevanje. Bolj poenostavljeno pa nam v pogovoru pove, da trening in učenje zavestnega prehranjevanja najbolje poteka tako, da se postavimo v vlogo tretjeosebnega opazovalca, ki zna od zgoraj pogledati in opaziti, kaj se dogaja na različnih področjih njegovega delovanja, v mislih, čustvih, vedenju in telesnih občutkih.

Do odvisnosti in nezdravih prehranjevalnih navad po njenih besedah najpogosteje pride zato, ker smo enkrat v preteklosti izgubili stik s sabo in ne znamo oceniti, kaj se dogaja z nami. "Morda se temu tudi izogibamo, saj so pogosto v ozadju težka čustva in se na nekonstruktivne načine spoprijemamo s stresom."

"Diete načeloma delujejo, če zmanjšaš vnos kalorij in povečaš porabo, a potrebno se je zavedati, da smo tudi psihološka bitja in prav psihološki dejavniki so pogosto tisti, zaradi katerih diete ne delujejo, saj jih z dieto ne urejamo. Naša psiha in telo sta povezana tudi z okoljem, ki nas obdaja in vsi deli vplivajo drug na drugega," pojasni.

Kako se lotiti spremembe?

Majerletova poudari, da je dobro, da imamo med procesom spremembe nekaj podpore, pa naj bo to prijateljica ali terapevt. Pogosto pa se dogaja, da ko se posameznik odloči za spremembo naleti na odpor pri partnerju ali družinskih članih, a to ni nič nenavadnega. Še več, Majerletova pravi, da je takšna reakcija pogosta in dobro je, da je posameznik nanjo pripravljen.

"Dobro je vedeti, da je družina sistem in običajno je tako, da ko se en član začne spreminjati in drugi to spremembo opazijo, jih začne ta sprememba motiti, četudi posameznik spreminja stvar/lastnost, ki je druge člane družine pred tem motila in so jo kritizirali. Vsak član v družini je namreč imel pred tem v glavi izoblikovano podobo in kognitivno organizacijo tega, kakšen ta družinski sistem je, kaj je značilno za vsakega člana družine in kako vsak funkcionira. Temu so se ostali člani družine tako ali drugače prilagodili. Ko se začne ta član spreminjati, so drugi člani prisiljeni spremeniti svojo predstavo in se na spremembo prilagoditi tudi sami. Na nek način je tako, da nekaterim ustreza, da se ta član ne spremeni, ker potem naenkrat ni več on tisti, ki je najšibkejši in nekakšna črna ovca družine. Ko se en član spremeni, s tem sproži spremembe tudi pri vseh ostalih pa čeprav le s tem, da drugi člani družine začutijo željo po tem, da bi nekaj pri sebi spremenili tudi sami. Tega se je dobro zavedati in vztrajati pri svojem procesu," nam pove. 

Biti v stiku s seboj

Pri vsem procesu je po besedah psihoterapevtke ključno, da človek pride v stik s samim sabo in sebe dojema kot celoto. "Ključno je, da se znaš sprejeti in zavedati, kako se počutiš, kaj te v nekem obdobju obremenjuje in česa si želiš." Poudari, da se pogosto že v otroštvu zgodi, da posameznik ta stik izgubi. "Nekakšna odrezanost se pogosto zgodi že v času otroštva, ko neka čustva v družini niso sprejeta, dovoljena. Če ni sprejet s svojimi reakcijami, bo bister otrok odrezal tisto, kar ni dovoljeno. Pa naj bodo to misli in mnenja, čustva ali njihova aktivnost v okolju."

Na vprašanje, kako spet stopiti v stik s samim seboj, pravi, da počasi, z raziskovanjem in sočutjem. "Če samo analiziraš, brez, da poskušaš do sebe negovati sočutje in razumevanje, postaneš samo kritičen, ne le do sebe ampak tudi do drugih."

Avtorica: Pia Pangos
Foto: Črt Piksi, Shutterstock