Se ne morete upreti hrani? Morda imate čustvene težave, pravi psihoterapevtka

Ste ravnokar pojedli kosilo, ste siti, a vseeno čutite, da nekaj manjka? Nekaj sladkega, kajne? Če imate pogosto takšne občutke in se s težavo izognete sladkim pregreham, je povsem možno, da ste odvisni od hrane. Ja, prav ste prebrali. Potrebe po sladkem ne občutite zato, ker bi bili fizično lačni, ampak, ker želite s tem doseči določeno čustveno stanje, je za Mično pojasnila integrativna psihoterapevtka in izvajalka programa Psihodeta Alja Fabjan.

En, dva, trije koščki na skrivaj

»Zasvojenost s hrano je dostikrat povezana z občutkom sramu in skrivanjem. Enostavni ogljikovi hidrati, sir, sladkor in meso, so tista živila, ki najpogosteje povzročajo odvisnost, saj imajo takšno kemijsko sestavo, ki stimulira dopamin in povzroči občutek ugodja ter ublaži psihične stiske. Gre za to, da po določeni hrani ne posežemo, ker bi bili fizično lačni ali, ker bi se tako odločili, ampak imamo občutek, da preprosto moramo pojesti npr. nekaj sladkega. Z zaužitjem želimo doseči neko določeno čustveno stanje, nekakšno omamo. A najpogosteje je takšno prehranjevanje le simptom, v ozadju se pa skriva nekaj drugega, najpogosteje na čustveni ravni« pojasnjuje Alja Fabjan.

O odvisnosti od hrane govorimo takrat, ko pogosto razmišljamo o določeni hrani, se na skrivaj hranimo, nimamo kontrole nad količino zaužite hrane, občutimo krivdo po zaužitju ali preštevamo kalorije. »Pri odvisnosti oziroma patološkem odnosu do hrane lahko gre za občasno prenajedanje, čustveno prehranjevanje ali pa za motnje hranjenja, kot so anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje, ortoreksija,« je dodala.

Ti, ti stres!

Za pretirano poseganje po sladkem smo dovzetni še posebej v času, ko smo pod stresom, saj takrat naše telo porablja več glukoze in zato posledično začutimo potrebo po bolj kaloričnih živilih. Drug razlog pa je v tem, da želimo s hrano utišati svoje občutke, se pomiriti, potolažiti, se za trenutek »odklopiti«. »Če smo v stiku s svojimi občutki in pozorni na svoje doživljanje, stres začutimo prej, kot bi ga sicer in lahko tudi ustrezneje reagiramo. Pomembno je, da se zavedamo, kaj nam povzroča stres in se posvečamo razrešitvi osnovnega vzroka.«

Žal je v današnjem svetu tako, da je stres postal naš stalni spremljevalec, zato Fabjanova svetuje, da se je potrebno ustrezno oborožiti na spopadanje z njim. »Morda potrebujemo več počitka, več dejavnosti, ki nas sproščajo ali razbremenijo. Prav tako pa moramo biti pozorni na to, da hrana ni oblika sprostitve in ventil za sproščanje stresa. Bolj kot se zavedamo vseh občutkov in tega, da doživljamo stres, bolj možno je, da se bomo z njim spoprijeli na ustrezen način.«

Najbolj slastno je pred ekranom

Dejstvo, da se večina po napornem dnevu sprošča pred televizijo, je za Fabjanovo zaskrbljujoče. »Televizija služi kot odklop, umik iz življenja. In v času, preživetem pred ekranom, večinoma ne mislimo na nič drugega, kot na dogajanje na ekranu, čas je zato na nek način "vržen stran". A po drugi strani je ta umik zelo prijeten. Prigrizki pred televizijo lahko še poglobijo užitek in marsikdo od udeležencev programa "Psihodieta" pove, da mu sladki ali slani prigrizki služijo kot droga, prinašajo omamo, otopelost, da v močnih okusih izgine vse ostalo, tudi neprijetni občutki, s katerimi se na ta način ne soočimo, ampak jih potisnemo vase. Zelo pomembno je torej, da se prehranjujemo čim bolj zavestno. Tako se bomo kar najbolj učinkovito izognili temu, da bi pojedli več, kot smo nameravali ali se prehranjevali neustrezno.«

Abstinenca ne pride v poštev

In kako se spopasti s takšno odvisnostjo? Abstinenca, tako kot pri drugih odvisnosti, v tem primeru ne pride v poštev, saj jesti pač moramo, zato je po izkušnjah psihoterapevtke pogosto težko najti pot iz tega začaranega kroga. »Najprej je potrebno ugotoviti, kateri so tisti vzroki, ki vodijo v ponavljanje nekega škodljivega vedenja in vzdržujejo odvisnost. Velikokrat lahko nekdo ugotovi, da je odvisniško poseganje po hrani, posledica nerazrešenih težav na nekem od življenjskih področij, npr. v partnerstvu. Ko prične ta posameznik urejati zadeve na tistem področju, se začnejo urejati tudi njegove prehranjevalne navade.«

»Običajno se začne pot spreminjanja navad že po uvidih v vzroke naših razvad, ko ugotovimo, zakaj se zatekamo v škodljiv način prehranjevanja ter pričnemo ta vzrok razreševati, se težavno prehranjevanje lahko začne postopoma zmanjševati.« Kako dolga je pot takšnega odvajanja pa je odvisno od več dejavnikov: od načina, ki ga izberemo, želje po spremembi in motivacije za uvajanje dolgoročnih sprememb, vzrokov, zakaj je do težav sploh prišlo, osebnostnih oziroma psiholoških značilnosti itd.

Avtor: Pia Pangos
Foto: Shutterstock