Meditativne slikanice za otroke namlajše naučijo občutiti vsa čustva

V zadnjem času postaja skrb za lastno psihološko zdravje ena izmed prioritet in tako je tudi prav. Vse več strokovnjakov namreč opozarja na številne zdravstvene težave, do katerih pride zaradi prevelike preobremenjenosti in dolgotrajne izpostavljenosti stresu. A če smo starši, imamo še toliko večjo odgovornost, saj moramo poskrbeti tako za lastno kot tudi za psihološko zdravje naših najmlajših. Če zase vsaj približno vemo, kako se umiriti in kaj naše telo potrebuje, da se sprosti, je malo težje, ko pred nami stoji navihan otrok, ki se ne zna ustaviti.

Odgovor na vprašanje, kako umiriti otroka, se morda skriva v pravljičnih meditacijah avtorice Petre Šuštar, ki otroka in tistega, ki meditativne slikanice bere, odpelje v povsem drug svet. V svet, kjer vlada mir. In bodimo iskreni, kdo si v teh turboletnih časih ne želi vsaj malu miru in odklopa od skrbi.

Petra je profesorica športa in avtorica treh slikanic Smaragdni gozd želja, Čarobno drevo in Zvezdne sanje. Je tudi učiteljica meditacije in učiteljica tao obrazne joge. O sebi poetično pravi, da je sočutna plesalka življanja, srčna raziskovalka lepote in zaščitnica otroških src. Obožuje živali in je naravnost zaljubljena v naravo in dolge sprehode.

Ste avtorica zdaj že treh meditativnih slikanic za otroke. Kaj vas je privedlo do tega, da ste napisali prvo knjigo? Komu so knjige pravzaprav namenjene? Berem, da imajo učinek tudi na odrasle.

Moja prva slikanica je bila posledica srečnih naključij, mojega iskanja in želje po tem, da nekaj srčnega delim s svetom. To je bilo zame tudi obdobje, ko sem veliko časa posvetila raziskovanju sebe in iskanju tiste prave, pristne Petre. Prav meditacija mi je bila pri tem v največjo pomoč. Tako me je obiskala želja, da z njo spoznam tudi svoje učence. Iskala sem primerne vsebine, ki bi otroke na primeren, pravljičen način, popeljale v svet miru, opazovanja svojih misli -  v svet, kjer lahko odložijo težke občutke in se tam počutijo varne in ljubljene. Primernih vsebin takrat, verjetno z namenom, nisem našla in porodila se je ideja o pisanju pravljičnih meditacij. Da pa je iz ene izmed njih nastala slikanica, je rezultat naključij, da sem prave ljudi srečala ob pravem času. Ker v naključja pravzaprav ne verjamem, vem, da mi je bilo namenjeno, da svoje ustvarjanje delim s svetom. Nekje na nezavedni ravni tudi verjamem, da sem pravljice primarno napisala predvsem mali punčki v sebi.

Moje slikanice so namenjene otrokom od četrtega leta dalje. Ker pa vse življenje nosimo otroka v sebi, blagodejno delujejo tudi na odrasle. Vemo že, da obdobje otroštva najbolj vpliva na potek našega življenja, predvsem tisto zgodnje otroštvo. Tako se v odraslosti mnogokrat sploh ne zavedamo, kako se pravzaprav odzivamo na podlagi zgodnjih izkušenj, včasih tudi travm, ki smo jih v tem času doživeli. Po drugi strani pa se mi zdi, da odraslost pogosto enačimo z resnobnostjo, pozabljamo pa, da je življenje igra, v kateri naj bi se igrali, se sicer tudi učili lekcij, ampak kljub temu uživali na svoji poti.

V teh epidemičnih časih so čustva, ki imajo negativen predznak, še bolj izrazita, kot sicer. Lahko meditacija premaga prebroditi to težko obdobje?

Mnogokrat govorimo o čustvih z negativnim predznakom, jaz pa pravim, da so vsa čustva potrebna. Brez, da bi kdaj občutili žalost, ne zmoremo čutiti veselja. Ne da bi kdaj čutili strah, ne moremo čutiti poguma … Težava nastane, ko se v eno izmed težkih čustev ujamemo, ko dovolimo, da nas preplavi in ga shranjujemo v telesu, namesto, da bi ga izrazili in sprostili.

Tako se otrok nauči, da čustev ni varno izražati. Da bo bolj sprejet, če jih bo skril in na obraz nalepil zaigran nasmeh. 

Otroštvo mnogokrat enačimo z brezskrbnostjo, pa temu žal ni vedno samo tako. Tudi otroke je strah, tudi oni so žalostni, jezni in zaskrbljeni. Tudi navidezno majhni strahovi, imajo v njihovem pogledu lahko velike oči! Zato jih je traba naučiti, da je povsem običajno, da taka čustva čutijo, da jih znajo izraziti, spustiti in jih šele nato nadomestiti s tistimi prijetnimi.

Kolikokrat še vedno ujamem besede v stilu: »Ne jokaj, saj si že velika punca, velik fant!« Tako se otrok nauči, da čustev ni varno izražati. Da bo bolj sprejet, če jih bo skril in na obraz nalepil zaigran nasmeh. In kam to lahko pelje? V odraslega, polnega potlačenih čustev, z navideznim nadzorom nad življenjem. Ta čustva v težje obvladljivih obdobjih, kot je tudi ta, izzivov poln »koronski čas«, nenadzorovano bruhajo iz ljudi. Toliko nestrpnosti, žaljivih komentarjev, jeze, pa tudi strahu, kot jo na socialnih omrežjih opažam v tem času, še nikoli ni bilo. V trenutku, ko zunanji svet obstane in si se prisiljen soočiti sam s sabo, ne moreš več skriti, kaj vse se je skozi leta v tebi nabralo.

Kar pa je morda še pomembnejše od vsega, je, da otrok »kopira« energijo svojih staršev – če je mamo strah, bo strah otroka in podobno.

Prav zato – JA, tudi meditacija lahko v tem obdobju otrokom pomaga. Pa ne samo v tem obdobju, ampak vsak dan. Pa ne samo meditacija -  vse tisto, kar jim omogoča, da ohranjajo stik s sabo, s svojim notranjim svetom, s svojimi občutki … To je lahko čuječnost, pogovor, pravljice (meditativne in »običajne«) in še marsikaj drugega.

Kar pa je morda še pomembnejše od vsega, je, da otrok »kopira« energijo svojih staršev – če je mamo strah, bo strah otroka in podobno. Pa ne želim, da bi se kdorkoli zato počutil krivega, nikakor ne! Mislim pa, da je čas zrel, da se vsi skupaj zazremo vase, spustimo, kar ni naše in prevzamemo odgovornost za lastno (ne)srečo.

Se vam zdi, da se v družbi premalo govori o čustvih in občutkih? 

Družba je vse preveč naravnana k storilnosti. Več, bolje, hitreje. Obremenjenost s popolnostjo. A na ta način izgubljamo polnost življenja. Ne ustavimo se. Ne opazimo se. Ne čutimo se. Ne sebe, ne sočloveka. V hitenju vsakdana pozabljamo, da noben dosežek pravzaprav nima nobene vrednosti, če bo naša iskra v očeh, če se izrazim nekoliko poetično, ugasnila. Idealen čas je, da se ustavimo in začnemo živeti drugače - bolj srčno, bolj emaptično, bolj čuječe.

Kako naj starš živahnemu otroku, ki se težko umiri, sploh predstavi meditacijo? So vaše knjige tiste, ki jih vpeljejo v svet meditacije, umirjenosti in notranje uglašenosti?

Ker se vse začne na začetku, je začetek pravzaprav ta, da se najprej notranje umiri starš. Nobena knjiga ne bo pomagala, če jo beremo živčni, na pol prisotni in v hitenju. Moje pravljične meditacije so pravzaprav le malo manj običajne pravljice, ki otroka vodijo v čarobni svet, kjer je on glavni junak. V njih s pomočjo živali in drugih vilinskih bitij spoznava svoja čustva, jih spušča, se uči sočutja in sprejemanja sebe in drugih. Po mojih izkušnjah otroci tovrstne pravljice sprejmejo res lepo, tudi tisti, bolj živahni, ki se sicer težje umirijo. Prav ti otroci še bolj potrebujejo trenutke, ko se lahko ustavijo in sprostijo.

Obstajajo navodila ali pravila, kako pravilno brati vaše knjige?

Vodilo je le eno - nežno, sočutno, počasi, ljubeče in srčno prebrati besedilo

V vsaki slikanici je na začetku moj predgovor, kjer so opisana tudi kratka navodila. Pravzaprav je vodilo le eno - nežno, sočutno, počasi, ljubeče in srčno prebrati besedilo. Tudi če odmislimo samo vsebino, je prav upočasnjenost, prisotnost in ljubezen tista, ki imajo največjo zdravilno moč. Za otroka in za starša.

Knjige so opremljene s krasnimi ilustracijami. Kako je prišlo do sodelovanja z ilustratorko in kako pomemben del so ilustracije?

Z ilustratorko Zorano Živić sva se našli na socialnih omrežjih. Zorana je takrat ravno začenjala svojo samostojno pot in takoj sem se zaljubila v njene čarobne, lahkotne ilustracije, ki te izstrelijo v svet nežnosti, sočutja, miru in lahkotnosti. Neizmerno hvaležna sem za najino sodelovanje, soustvarjanje in pravzaprav tudi za to, da je del mojega življenja. Ni samo krasna ilustratorka, ampak tudi prekrasna, velika oseba!

Kako pomemben del so ilustracije v slikanicah?

Uh, lahko trdim, da zelo pomemben del. Ilustracija je tista, ki te prva pokliče, besedilo pride šele kasneje do izraza. Mnogi pravijo, da sva odlična kombinacija in se v najinih slikanicah besedilo in ilustracija res lepo prepletata. Moram pa poudariti še to, da je prava čarovnija besedilo in ilustracije stkati v celoto. Tako kot le izvrsten kuhar iz dobrih sestavin lahko pripravi odlično jed, je mojo slikanico v popolno celoto sestavila odlična oblikovalka Darja Malarič, srčna soustvarjalka slikanice. In ko ravno omenjam, zahvalila bi se tudi moji dragi lektorici in urednici vseh treh slikanic Sabini Burkeljca, ki je poskrbela, da je vse, kar je bilo v besedilu odveč, odpadlo. Tako je tisto zares pomembno lahko še bolj zasijalo. Zares iskrena hvala vsem trem soustvarjalkam, za njihovo strokovnost, ustvarjalnost in srčnost, ki nas je povezala.

Berem, da se spogledujete tudi s tujim trgom. To drži? Bi lahko povedali kaj več o tam?

Drži. Kmalu bo moja prva slikanica Smaragdni gozd želja izšla pri zagrebški založbi Planetopija. V preostalem svetu me zastopa istanbulska agencija Kovan Agency – tudi tam se že odpirajo vrata na turški trg. Potem pa se vprašam: »Le kaj vse je še mogoče?« in si zaželim, da se pravljica nadaljuje. Naj srčnost posije v otroška srca po vsem svetu.

Petra, hvala vam za čudovot pogovor. Bi za konec še sami dodali kaj?

Ko okrog nas divja nevihta, se je namreč težko učiti mirne plovbe. Če pa znamo varno jadrati že od prej, je ni nevihte, ki bi zlomila naša jadra.

Nekaj misli se mi je utrnilo za zaključek. V življenju se ni mogoče izogniti preizkušnjam. Pridejo, nihče ne more zbežati pred njimi. Dobro pa je, da se v času, ko nam vse teče gladko, nanje pripravimo. Kako? Tako, da se znamo notranje umiriti, voditi svoje misli, slišati svoje srce, čutiti svoja čustva in poslušati svoje telo. Ko okrog nas divja nevihta, se je namreč težko učiti mirne plovbe. Če pa znamo varno jadrati že od prej, je ni nevihte, ki bi zlomila naša jadra.

Vaja za otroke

Petra je za vas delila še nekaj kratkih vaj, ki so lahko v pomoč otrokom in staršem:

1. »Stopi v širok razkorak z rokami v odročenju, levo dlan obrni proti nebu, desno pa navzdol proti tlom. Ponavljaj globoke vdihe in globoke izdihe in vztrajaj v položaju, ki se imenuje zvezda. Kako dolgo bo sijala tvoja zvezda? Potrudi se, da čim dlje. Ne poslušaj svojih misli, ki ti bodo morda govorile, da ne zmoreš več.«

2. »Spremeni se v navihanega rjovečega levčka. Vdihni skozi nos in nato z izdihom na široko odpri usta, pokaži jezik in nasmejano zarjovi »haaa«. Ponavljaj sramežljive počasne vdihe in navihane levje izdihe.«

3. »S stopali stopi v širino bokov in rahlo pokrči kolena. Zmehčaj telo in ga začni stresati. Najprej stresi roke, nadaljuj z nogami, nato s celotnim telesom. Predstavljaj si, da je tvoje telo zajel potres, ki vztraja nekaj minut. Občutek, ki te bo prevzel, ko se tresenje umiri, bo brezmejna lahkotnost.«

4. »Konec spanja za tvoj trebušček, čas je za akcijo! Usedi se v udoben položaj in zapri oči. Vdihni skozi nos in z vdihom napolni balonček v svojem trebuščku. Zadrži dih. Trening za tvoj trebušček se lahko začne. Ritmično ga potiskaj ven in noter – balonček v njem se izmenično povečuje in zmanjšuje. Ko diha ne moreš več zadrževati, izdihni in začni od začetka.«

Sicer pa na svojih platformah, na Facebooku in Youtubeu deli meditativne vsebine in nasvete.

Preberite še: Najboljši predlogi za domačo vadbo, ki jih najdeš na Youtubeu

Morda vas zanima tudi: Tina Košir: Najslabše je, če si prepovemo svoja čustva