Je mogoče biti debel in hkrati zdrav?

Razlogi za vsesplošen porast debelosti v sodobnem svetu še niso povsem pojasnjeni, raziskave pa dokazujejo, da pri tem znatno vlogo igra tudi stres.

Več zanimivosti najdete na Facebooku.  

Je torej ta tisti, ki spodbuja kopičenje kilogramov, četudi se ne prenajedate? To je vprašanje, na katerega so s pomočjo prostovoljcev skušali odgovoriti strokovnjaki z univerze Kalifornija. Ti so v laseh posameznikov različnih telesnih dimenzij preverjali količino stresnega hormona kortizola. 

Znano je namreč, da dolgotrajna izpostavljenost napetosti, v telesu dvigne njegovo raven in strokovnjaki so resnično ugotovili, da je bila v laseh obilnejših prostovoljcev ta višja.

Mar to pomeni, da napetost res lahko pripomore k debelosti in kaj je mogoče glede tega ukreniti?

Dolgoročni vpliv

Sama ideja ni novost. Kortizol nastaja v nadledvični žlezi in igra pomembno vlogo pri uravnavanju ravni glukoze v krvi. Kadar smo ogroženi ali pod stresom, raven kortizola naraste, iz zalog v jetrih se sprošča več glukoze. Torej: več kortizola pomeni več glukoze v krvi, višek te pa se v telesu shranjuje v obliki maščobe.

PREBERITE še // Je normalno, da se debelost normalizira

Ker raven kortizola vedno niha, je težko izmeriti njegovo natančno vrednost. Praviloma si strokovnjaki pri tem pomagajo z merjenjem količine  v krvi, urinu ali slini, kar pa omogoča zgolj določanje trenutnega stanja. 

V zadnji študiji so njegovo količino preverjali s pomočjo las, ki so jih sodelujočim pristrigli čim bliže lasišču in tako ugotovili, kolikšna količina tega hormona se je v telesu nakopičila v obdobju dveh mesecev. 

Povezava je

Kot se je izkazalo, je bila pri posameznikih, katerih indeks telesne mase (ITM) je presegal vrednost 30, ter so moški v obseg pasu merili več kot 102, ženske pa več 88 centimetrov, količina stresnega hormona res višja.

Sarah Jackson z inštituta za epidemiologijo in zdravstveno varstvo pri omenjeni univerzi je dognanja za The Guardian pojasnila takole: »Ne samo, da so bili posamezniki z višjo ravnjo kortizola obilnejši, več so merili tudi v obseg pasu. Prav na trebuhu nakopičena maščoba pa je glavni dejavnik tveganja za srčne bolezni, sladkorno bolezen in prezgodnjo smrt.«

A vendarle s tem še zdaleč ni vse jasno. Med drugim ostaja dilema, ali je mogoče izsledke študije, v kateri so sodelovali večinoma beli moški, starejši od 50 let, posplošiti tudi na drugo populacijo  ter, ali je povišana raven kortizola posledica ali vzrok debelosti.

Hkrati se odpirajo vprašanja, če bi lahko z znižanjem vrednosti tega hormona zajezili poplavo debelosti v sodobnem svetu. In še nekaj: kako debelost v resnici škoduje zdravju? Nekatere študije namreč dokazujejo, da posamezniki, katerih ITM znaša od 25 do 30, živijo dlje od tistih, katerih ITM je 27. 

PREBERITE še // Debeluška iskreno o svojih čustvih

Debelost in zdravje

Seveda bi le redki trdili, da je ekstremna debelost (ITM višji od 30)  zdravju prijazna. Ne samo, da kvarno vpliva na življenjsko dobo, temveč ovira tudi vsakodnevno življenje in povzroča nemalo kroničnih bolezni. 

A vendar ne gre vsega pripisati kilogramom. Mogoče je biti zdrav in debel, tako kot je mogoče, da nekdo kadi in ne zboli za rakom pljuč. Na to v znatni meri vplivajo tudi geni. Prav z njihovim delovanjem je namreč mogoče pojasniti, zakaj se pri nekaterih pretežkih bolezni srca in sladkorna pojavijo, pri drugih ne.

Profesor Haja Kadarmideen, genetik z univerze Kopenhagen je uspel določiti tri gene, ki vplivajo na kopičenje maščobe na različnih delih telesa: na bokih, stegnih in rokah, oziroma na razporeditev teh po krvnem obtoku, kar vodi v povečano tveganje za sladkorno bolezen ter zamaščenost jeter in srca.

A kot je povedal John Mathers, profesor na univerzi Newcastle, geni pri sami debelosti igrajo zelo majhno vlogo. »Genetika ni tako pomembna, kot smo nekdaj domnevali. Le redki so primeri, kjer je debelost posledica dednosti. Večina se nanjo ne more sklicevati.

Največkrat so zanjo odgovorne prehrambne navade. In četudi se zdi, da vsi otroci iz iste družine jedo enako, njihova teža pa se razlikuje, temu največkrat ni tako. Zelo težko je natančno spremljati, koliko hrane v resnici nekdo zaužije. Tudi vodenje dnevnikov prehranjevanja ne zagotavlja jasne slike in večkrat se je izkazalo, da so tisti, ki s težo nimajo težav, pri tem doslednejši ter bolj odkriti, medtem, ko preobilni radi kaj prikrijejo.«

S tem se odpira še eno vprašanje: je pomembno samo koliko, ali tudi, kaj jemo?

Tim Spector, profesor s kraljevega kolidža v Londonu meni, da bi se morali v prid izogibu debelosti posvečati predvsem biomu naših prebavil. Gre za sestavo bakteriji, virusov in gliv,  ki živijo v našem prebavnem sistemu in vplivajo na presnovo.

O tem dodaja, da ne zaužijemo veliko več energije, kot so jo prejšnje generacije, kljub temu je debelost v porastu. Spector meni, da prav zato, ker ne upoštevamo bioma in jemo z vlakninami ter polifenoli preskopo hrano, s tem pa mikrobom v črevesju dovajamo premalo energije in tako oviramo njihovo delovanje. 

Kot najučinkovitejša živila v izogib temu navaja zelenjavo, kot so artičoke, por, čebula, česen ter s polifenoli bogate oreščke, semena, temno čokolado, rdeče vino, olive, olivno olje in jagodičevje. Pomembno vlogo pri tem igrajo še probiotiki iz kefirja, jogurta ter kombuše.

Zdravje v rokah posameznika

S tem se strinja tudi Jacksonova in se znova vrača na začetek, torej h kortizolu: »Povezava med kortizolom in debelostjo še ni povsem jasna. Ne vemo, kaj je vzrok in kaj posledica. Ali debelost v posameznikih izziva stres in imajo zato v telesu več kortizola, ali je višek tega odgovoren za višek kilogramov? Morda bodo res s časoma na voljo zdravila za uravnavanje kortizola in bodo zajezile pojav debelosti, a trenutno ni dovolj dokazov o vplivu in povezavi,« je dejala in dodala, da sta edini pravi rešitvi v zajezitvi debelosti primerna prehrana in gibanje. 

Zakoni, ki bi omejili uživanje sladkorja in podobni ukrepi bi k temu lahko pripomogli, a še zdaleč niso dovolj. Res je težava kompleksna in obširna, ter bi morali k njej pristopati družbeno odgovorno. Ozaveščenost je na prvem mestu, a vendarle bi skrb za primerno težo in s tem za zdravje, moral v roke vzeti vsak sam.

Avtorica: M. FL.
Foto: Shutterstock