Debelost: znan je razlog in ta je zelo preprost

"Naša družba je nezdravo pridobivanje telesne teže dolgo obravnavala kot posledico nezadostne volje. Če ste predebeli, je to zato, ker ste se tako odločili. Preveč ste jedli ali se premalo gibali.

Manjkata vam krepost in disciplina vitkih. Pripovedni lok te zgodbe je sicer enostaven, »všečen«. A ne bi mogel biti dlje od resnice. Razumeti debelost zgolj kot posledico šibkega značaja pogosto ni nič drugega kot opravičevanje diskriminacije. Predvsem pa – en velik nesmisel."

To so besede voditelja podkasta The Ezra Klein Show, ki je nedavno za mikrofon posadil nevroznanstvenika dr. Stephana J. Guyeneta, avtorja knjige Lačni možgani.

Guyenetove raz­iskave odgovarjajo na pomembna vprašanja, kot so, zakaj je debelosti iz leta v leto več, zakaj številnim, ki si tako močno prizadevajo zmanjšati obseg pasu, na dolgi rok ne uspe in zakaj so naše individualne zgodbe hujšanja pogosto tudi izjemno krute.

Odzivamo se na možganske signale, ki jih vabi bogastvo kalorij.

Neskončne vrste polic poceni hrane

Stephan J. Guyenet trdi, da je pridobivanje telesne teže posledica temeljnega neskladja med našimi možgani, genetiko in družbenim okoljem. Živimo v svetu, v katerem nas obkrožajo neskončne vrste polic poceni in priročne hrane, ki je narejena tako, da nam nenehno vzbuja željo po še. Ne hrepenimo pa le po hrani, ki nam je všeč.

Odzivamo se na možganske signale, ki jih vabi bogastvo kalorij. To je namreč tisto, kar nas ohranja pri življen­ju, saj so naši možgani še vedno prilagojeni na svet pomanjkanja. Brez razumevanja omenjene »možganske težnje« problema debelosti v resnici ne moremo razumeti.

Človeški možgani so zelo prilagodljivi, obenem pa imamo ljudje trdno vgrajena nagnjenja. Razmere, v katerih smo zdaj, se radikalno razlikujejo od onih, v katerih smo razvili odnos do hrane. »Ljudje smo kot lovci in nabiralci živeli približno 99,5 odstotka svoje evolucijske zgodovine,« pojasni Guyenet.

»Če se ozremo h kulturam, ki še vedno živijo na tak način, vidimo, da se morajo zelo potruditi, da dobijo hrano, ki jo potrebujejo, da preživijo. Če bi morali ljudje vsakič, ko bi želeli jesti, prehoditi pet kilometrov in plezati na drevesa, bi jih to odvračalo od želje, da bi pojedli več, kot potrebujejo.« A to še ni vse. Hrana, ki jo jedo lovci in nabiralci, je hrana, ki jo lahko dobijo iz okolja – običajno je to mešanica rastlinske in živalske hrane. Malodane edina metoda predelovanja, ki jo poznajo, je kuhanje.

V sodobnem svetu pa je možnosti za rafiniranje in rekombinacijo sestavin v izobilju. »In še posebej – mislim, da je to ključnega pomena,« nadaljuje, »v zgodovini človeštva smo s tehnologijo in blaginjo pridobili možnost ločevanja in prečiščevanja aktivnih sestavin v hrani. Sestavin, ki vplivajo na njeno zapeljivost in povzročajo sproščanje dopamina v možganih.«

Točka blaženosti - največje zapeljivosti

A kaj je tisto, kar možgane najbolj mika? Ogljikovi hidrati, škrob in sladkor, maš­čobe, beljakovine, sol in umami ali glutamat, tisti mesni okus, ki je v kuhanem mesu, kostni juhi, sojini in ribji omaki.

Ljudje smo razvili sposobnost prepoznavanja in prečiščevanja hranil, ki stimulirajo izločanje dopamina. Hrana, ki jo danes uživamo, je veliko bolj zapeljiva, kot je bila hrana naših prednikov.

»Bolj ko so ti okusi koncentrirani do t. i. točke blaženosti največje zapeljivosti, večja je naša motivacija, da takšno hrano uživamo in si s tem 'zagotovimo' sproščanje dopamina v možganih.«

To je tudi proces, ki je naše prednike usmerjal k hrani, ki jim je omogočala preživetje in razmnoževanje. »Vendar ko iz hrane vzamemo sestavine, ki povečujejo izločanje dopamina,« razloži Guyenet, »jo s tem očistimo tudi vode in vlaknin ter morda nekaterih manj zaželenih okusov, ki jih najdemo v nerafinirani hrani.«

Guyenet v knjigi naslika povezavo z zasvojljivimi in prepovedanimi drogami: »Koka je rastlina, katere listi vsebujejo nizko koncentracijo kokaina. Avtohtone južnoameriške kulture jo že tisočletja žvečijo kot blago poživilo. Namesto da bi spili skodelico kave, žvečijo liste koke. Precej blagodejno razvajanje. Če pa vzamete ta list in iz njega izločite kokain, ste iz rastline vzeli aktivno sestavino. Iz blagega poživila ste naredili nekaj veliko močnejšega. Kokain toliko poveča izločanje dopamina, da lahko povzroči odvisnost. Korak dlje je recimo crack. Vsak korak predelave je torej okrepil aktivno sestavino in jo iz blagodejnega razvajanja spremenil v drogo, ki uničuje življenje.«

Enako počnemo s hrano, ki jo uživamo vsak dan. Ljudje smo namreč razvili sposobnost prepoznavanja in prečiščevanja hranil, ki stimulirajo izločanje dopamina. Hrana, ki jo danes uživamo, je torej veliko bolj zapeljiva, kot je bila hrana naših prednikov.

Okus kot zadetek na loteriji

Tudi čokolada je ena od pregreh, ki spodbujajo izločanje dopamina. »Vsebuje veliko maščobe in ima visoko kalorično gostoto,« razloži Guyenet.

»Ko ji dodaš sladkor, ki je ogljikov hid­rat, dobiš maščobno-sladkorno zmes, katere okus je kot zadetek na loteriji. A v čokoladi je še nekaj, kar jo dela prav posebno, in sicer teobromin. Sam po sebi ne povzroča večjih težav; podoben je kofeinu. A ko združiš stimuliranje izločanja dopamina s koncentriranimi hranili v čokoladi, je rezultat precej buren. Ravno zato je čokolada živilo, po katerem ljudje najpogosteje najbolj hrepenijo.«

Podatki torej niso preveč spodbudni. Ljudje s čezmerno telesno težo, ki se lotijo programov spremembe življenjskega sloga, izgubijo od pet do sedem odstotkov kilogramov. A jih v naslednjih letih pogosto znova pridobijo. Vemo torej, da opiranje zgolj na posameznikovo močno voljo nima nobenega smisla.

Upanje v tehnoloških rešitvah

Kaj je vendarle mogoče storiti? Za zdravljenje debelosti so na trgu že zdravila, ki zavirajo občutek lakote. »Ljudje potem ne hrepenijo več po določeni vrsti hrane, kot so nekoč,« pove Guyenet. »Hrana nima več moči zapeljevanja.« Ezra Klein ob tem opozori na 'tragiko' sodobnega časa: »Ustvarili smo hrano, ki je neverjetno okusna in vabljiva, zdaj pa imamo na trgu zdravila, ki vplivajo na naše možgane, da lahko preživimo v prehranskem okolju, ki je posledica človeških posegov.«

Da smo kot družba res odlični v zadovoljevanju intimnih preferenc, se strinja tudi Guyenet: »Zadovoljujemo jih celo tako dobro, da moramo zdaj iskati tehnološke rešitve za probleme, ki so posledica evolucijskega neskladja. Učinkovite rešitve problema debelosti bo zunaj tehnologije težko najti. Dvomim, da bomo globalno prehransko okolje lahko tako spremenili, da bi zmogli ustaviti epidemijo debelosti. A na individualni ravni lahko vendarle naredimo ogromno.«

Preberite še: Težave s ščitnico: 11 dobrih in živila, ki se jim morate izogibati

Morda vas zanima tudi: Ponorelii: Oblači skupino Joker Out, sicer pa večinoma oblikuje ženska oblačila