Vprašaj Mično: Želim si otrok, on pa ima vedno več hobijev

V rubriki Vprašaj Mično odgovarjamo na tegobe in težave bralk. Na vsako pismo odgovori vseh pet novinark, tako dobi bralka pet različnih pogledov na svojo težavo.

Imaš tudi ti težavo, na katero bi rada videla različne poglede? Piši nam na micna@delo.si z naslovom VPRAŠAJ MIČNO in objavile bomo naše odgovore. Vabljeni tudi fantje. Seveda, tudi pisma fantov bomo prebrale, če se ti bo zdelo, da ti bo pomagal ženski pogled.

Ob tem pa naj poudarimo, da nismo zdravnice, psihologinje ali psihiatrinje, zato se v primeru zdravstvenih težav ali hudih duševnih stisk obrnite k strokovnjakom.

Draga Mična,

stara sem 33 let, s fantom sva skupaj že pet let, tri leta živiva skupaj, zdaj pa sem prišla do točke, ko ne vidim več prihodnosti za naju. Rada bi se poročila in imela otroke (ne nujno v tem vrstnem redu), o tem sva se s fantom večkrat pogovarjala in rekel je, da si on želi enako, sicer ne bi niti razmišljala o skupnem življenju, ampak zadnje leto se zdi vse manj zainteresiran za poroko in otroke. Najprej je bil izgovor denar, res je bil nekaj mesec brez službe, a jaz dobro zaslužim, imava tudi prihranke, tako da jaz tega nisem videla kot oteževalno okoliščino. Potem je dobil novo službo, pa se naenkrat odločil, da bi rad potoval. Potem je začel brezglavo zapravljati za svoje hobije, ki jih je kar naenkrat odkril, rad bi se preselil v večje stanovanje, ... V tem času sem enkrat hotela načeti pogovor o otrocih, saj moja biološka ura pač vse glasneje tiktaka, a je le zamahnil z roko, češ da je za to še čas. Ne vem, kaj naredim. Naj vztrajam z njim in upam, da ga bo zgodnja kriza srednjih let oziroma karkoli že to je (star je 30) minila, ali naj začnem iskati novega partnerja, s katerim pa bo spet trajalo, da zgradiva razmerje? Bojim se, da bom v vsakem primeru zamudila vlak in ostala brez otrok, ki pa si jih zelo želim.

Valerija

Katarina: Veliko jih živi še v najstništvu

Draga Valerija, tvoj partner (še?) ni zrel za družino. Čisto preprosto. Veliko ljudi danes pri 30, zlasti pa moški, še vedno živi življenje najstnikov, si skratka ne želijo odgovornosti, ki jo prinese odraslost. Tega mu ne moreš zameriti, očitno se mu zdi, da bi lahko doživel še toliko, preden se po njegovo 'vse konča'. Po svoje ima prav, ker te otroci res v nekem smislu ustavijo, da ne moreš več živeti dalje enako kot prej, po drugi strani pa tudi ni tako, saj se tudi z družino da marsikaj ali skoraj vse tisto, kar si prej počel sam, le način se spremeni.
In ne bi bilo pošteno ne do njega, še manj pa do tebe in otrok, da bi ga v karkoli silila. To so stvari, za katere moraš biti zrel in se zanje odločiti sam, ne pa, da te v to prisilijo okoliščine. Redko se namreč taki scenariji končajo v redu, da bi ga npr. prisila streznila in bi se lepo vdal v usodo. Na to raje ne računaj, ker te verjetno čaka samo bolečina. Vem, da ti ni lahko ob misli, da bi zdaj šele začela novo zvezo, se spoznavala, leta bi pa tekla. Ampak če si zdaj neizpolnjena, je skrajni čas, da greš naprej. Biološka ura te že ne sme zadržati v situaciji, za katero podzavestno točno veš, da ni perspektivna.

Preden se odločaš, se vsekakor pomeni s partnerjem. Resno in zelo odkrito, ampak brez manipulacij in ultimatov. Prisluhni tudi njemu. Mogoče ga je samo strah in je to njegov način soočanja z novim izzivom, zelo mogoče pa je, da sploh še ni pripravljen na družino. In če je tako, boš to morala sprejeti.

Naj te ne obremenjuje biološka ura in strah pred tem, s kom, kdaj, kako. Vse se zgodi ob pravem času za nas, zaupaj!

Pia: Mnogi imajo otroke še kasneje

Draga Valerija, menim, da se morata iskreno in odkrito pogovoriti. Pojasni mu, da tako ne moreš več, da želiš vedeti pri čem si, sta. Razkrij mu svoje strahove o biološki uri in pojasni, da ne želiš več čakati. Če sta še na isti valovni dolžini, se bosta že ujela. Če so se pa vajini cilji in želje na neki točki razšli, pa je morda res bolje, da se razideta zdaj, kot da se še dve leti prerekata o tem, kdaj je pravi čas za otroka, večje stanovanje ali potovanja. Sama menim, da se da vse, kar omenjaš, da tvoj partner rad počne da početi tudi z otrokom. Sicer pa te naj za konec še potolažim, da se v današnjih časih mnogo parov odloči za prvega otroka še kasneje kot pri 33. letih. Kakorkoli se že bosta dogovorila in odločila upam, da bosta uspela najti skupen jezik in kompromise.

Maja: To ni kriza srednjih let, temveč nekoliko drugačna

Pozdravljena!

Ustvarjanje družine je velik korak in zahteva predanost obeh strani v razmerju. Kot praviš, imata podobno idejo o skupnem življenju, a se njemu ne mudi toliko kot tebi. Razumljivo, moška biološka ura je precej bolj prizanesljiva od ženske. No, pa tudi 33 ni še ravno grozeča številka, ne glede na to, kaj pravijo naše babice. Morda se boji, da ni še doživel dovolj stvari, ki jih prinaša življenje brez otrok, morda ga je strah odgovornosti, ki jo širjenje družine prinaša. Vsekakor pa temu ne bi še rekla kriza srednjih let, pravzaprav je to verjetno komaj tista kriza, ko nas je strah odrasti in postati odgovorni še za koga drugega, kot le same sebe. Kakorkoli, preden se podaš v iskanje drugega primernega očeta svojih otrok, se najprej poskusi pogovoriti s prvim kandidatom. Nenazadnje imata zgodovino, ki je ne gre zavreči kar tako. Večkrat poskušaj odpreti temo, potipaj, kakšne so njegove misli o tem in ne pusti se odpraviti z zamahom roke. Če bo to nekoč oče tvojih otrok, bo odprta komunikacija ključna v vseh primerih. Pa srečno!

Mateja: Prevetrita odnos

Draga Valerija, res se zdi, da vsaj trenutno nista na isti valovni dolžini. Vajine prioritete so dokaj različne, kar niti ne bi bila tako velika težava, če bi ti imela zagotovilo, da bosta nekje v prihodnosti vendarle začela, ne samo razmišljati, temveč tudi delati na nadaljnjih korakih v vajini zvezi.

Ne bi rekla, da tvojega fanta meče kriza srednjih let, za to je vendarle še malo prezgodaj. Morda se je v času, ko je bil brez dela, veliko stvarem odrekal in sedaj skuša to nekako nadoknaditi, morda bi rad, preden osnuje družino, okusil čim več. S tem ni nič narobe, narobe pa je, da zato zanemarja vajine skupne načrte, ki sta jih v preteklosti že zasnovala.
Slišalo se bo izpeto, a vendarle ti priporočam, da se z njim res temeljito pogovoriš. Če ti lahko razumeš njegova iskanja sebe, osvajanja novih obzorji in nabiranja novih izkušenj, bi tudi on moral razumeti ter upoštevati tvoje strahove in želje. Konec koncev je to smisel razmerja, v katerem se partnerja podpirata, razumeta in spoštujeta.

Torej z besedo na dan. Poskrbi, da boš izbrala pravi trenutek, ko bosta res imela dovolj časa in bosta lahko zadevi prišla do dna. Kako si vajino življenje predstavlja čez pet let? Je sploh pripravljen sprejeti odgovornost in postati oče? Kdaj natančno: čez eno, dve, tri leta? Zakaj se tej temi izmika? Kaj mu v življenju pomeniš ti in kaj tvoje želje? Si sploh lahko obetaš, da boš z njim ustvarila družino ali čakaš zaman? Zastavljaj konkretna vprašanja in sprejmi samo konkretne odgovore. Ti bodo, če bo nanje pošteno odgovoril, nakazali smer, v katero se razvija vajin odnos. In na podlagi te boš lahko presodila, kako in kaj naprej. Upam, da tako, kot si si sprva zamislila.

Daša: Mislim, da se je ohladil

Draga Valerija, verjamem, da si v stiski, saj si ravno v letih, ko se vsi okoli tebe v življenju odločajo za spremembe, se preselijo, poročijo ali zanosijo. Nikakor ne mislim, da so takšne prelomnice nujne za vsako razmerje, a očitno si ti vsaj katero od njih želiš. Ker sta na začetku veze s fantom imela enake cilje, je sedaj tvoje razočaranje povsem razumljivo. Omenila si krizo srednjih let, a žal ti moram povedati, da ta nastopi malce kasneje. Moški, ki ima željo po skupni prihodnosti in ljubi v svojo izbranko, bo v svojih 30. razmišljal o tem, kako jo osrečiti. In nikakor ne bo le zamahnil z roko ter zamenjal temo. Vsaj upam tako. Torej, moje mnenje je, ne zameri mi, če bom preveč iskrena, da se je fant ohladil in ne razmišlja o vajini prihodnosti, vsaj skupni ne. Če si ti tako zelo želiš otroka, on pa ne, ga postavi pred dejstvo.

Foto: Shutterstock