Vprašaj Mično: Mož mi gre res na živce

V rubriki Vprašaj Mično odgovarjamo na tegobe in težave bralk. Na vsako pismo odgovori vseh pet novinark, tako dobi bralka pet različnih pogledov na svojo težavo.

Imaš tudi ti težavo, na katero bi rada videla različne poglede? Piši nam na micna@delo.si z naslovom VPRAŠAJ MIČNO in objavile bomo naše odgovore. Vabljeni tudi fantje. Seveda, tudi pisma fantov bomo prebrale, če se ti bo zdelo, da ti bo pomagal ženski pogled.

Ob tem pa naj poudarimo, da nismo zdravnice, psihologinje ali psihiatrinje, zato se v primeru zdravstvenih težav ali hudih duševnih stisk obrnite k strokovnjakom.

Pozdravljena Mična! 

Bojim se, da sem se znašla v brezizhodni situaciji, iz katere se nikakor ne znam izkopati. Sem v drugi polovici tridesetih let, imam družino in skoraj 20 let moža, s katerim pa zadnje čase ne voziva najbolje. Res je, da sva oba zelo zaposlena in se vidiva zelo malo (on se ob delu šola, jaz imam zahtevno službo in ob tem skrbim še za otroka ter bolne starše), pa vendar menim, da bi morala nekako najti skupni jezik ter še vedno na prvo mesto postaviti najino družino in odnos.

A ne gre. On je čustveno odmaknjen in hladen, nikoli ne pokaže, kaj v resnici čuti, nima nikakršnih načrtov, živi iz dneva v dan. Velikokrat si s prijatelji privošči kakšen kozarček, kar me zelo moti in vse to sem mu tudi povedala, a ne zaleže kaj dosti.

Prav zgovoren nikoli ni bil in vedno sem bila jaz tista, ki je bila pobudnica za pogovor, načrte, dela ali počitnice, a šele sedaj opažam, da me to tako močno moti, da se mi sploh ne ljubi več truditi. Sem brez volje, ki bi jo vlagala v odnos. Čeprav sem bila na začetku jaz tista, ki je predlagala obisk terapevta, tudi v to rešitev nisem prepričana in menim, da nama ne bo pomagala. On mi gre dobesedno na živce, vse, kar počne me moti, ločiti pa se ne bi hotela, saj se bojim, kako bi to vplivalo na najina otroka in kako bi si potem organizirali življenje.

Draga Mična, kaj bi mi svetovala? Kako bi lahko premagala te občutke in kako bi spodbudila njega, da bi vendarle dal malo več v sebe, v naš dom in družino? Kaj mi sicer preostane? Živeti ob možu, ki mi je samo še cimer, pa še to ne prijeten?

Hvala za odgovor, Bojana

Katarina: Otroci potrebujejo dva cela človeka

Draga Bojana,

preden iščeš pomoč pri strokovnjakih, kar vsekakor ni slaba ideja, moraš vprašati sebe, česa si zares želiš. Ostajanje v zvezi zato, ker se bojiš sprememb (saj se jih vsi, veš?), gotovo ni pravi motiv. Otroci tudi potrebujejo dva cela človeka za starša, in par, ki se ne vidi in ne sliši več, ki se ne spoštuje, ni dober vzor otrokom, kaj je to ljubezen. Mogoče bi šla pa k strokovnjaku najprej ti, da boš spoznala sebe, svoje želje? Potem boš mogoče bolje vedela, ali želiš naprej sama ali z njim.

Ljudje se načeloma spreminjamo samo sami zaradi sebe, ne zaradi drugih. Zato je upanje, da se bo tvoj dragi spremenil zate, bolj slabo. Sprememba pride, ko je bolečina v trenutnem stanju večja, kot je bolečina ob spremembi. Veš, kaj mislim? Mogoče on sploh ne čuti, da bi bil čas za spremembo. Če je tako, si na potezi ti. Ne tako, da spremeniš njega, ampak sebe.

Želim ti veliko umirjenosti, ko boš hodila skozi vihar!

Maja: Kaj pa pismo? 

Pozdravljeni!

Sodeč po prebranem, ste pretehtali že vse očitne možnosti in verjamem, da nobena ni ravno mavrična. A čakanje na istem mestu ne bo prineslo bistvenih sprememb. Terapija se mi sploh ne zdi slaba ideja, a kot pravite, vam niti do tega več ni. Mislim, da z odprto komunikacijo ne morete narediti nobene škode. Z možem resno sedita za mizo in iskreno spregovorita o svojih občutkih, frustracijah, morda prideta do kakšnega zaključka in premika. In naj vas ne ustavi, če bo komunikacija enostranska, če so vaše besede iskrene in premišljene, jih ne boste obžalovali. Naj bo vaša vest čista in vse misli izrečene preden se odločite za kakšen drug korak. Če vama komunikacija na štiri oči ne leži najbolje, lahko svoje občutke spravite tudi na papir. Morda se sliši staromodno, a včasih svoje občutke lažje napišemo, kot izrečemo. In če ga bo mož dejansko prebral, bo na njem morda pustil večji vtis kot bi ga sam pogovor.

Kako sicer premagati te občutke, ne vem. Predobro mi je znan občutek, ko ti gre nekdo na živce - od tega, kako govori, do tega, kako drži žlico in si spiha nos. Včasih se ta občutek odstrani sam od sebe, v večini primerov pa je edina rešitev, da odstranimo njegov vir.

Če se stvari ne izboljšajo, vam na voljo res ostaneta ločitev ali življenje s cimrom, ki vam gre na živce. Obe možnosti sta boleči, a prva verjetno na krajši rok. Ločitev že dooolgo ni nekaj, česar bi se morali sramovati, še manj pa nekaj, kar bi vas ohromilo. Pravzaprav vam lahko odpre povsem novo življenje. Skrb, kako bi vplivala na otroka, je seveda upravičena, a zagotovo niti življenje v družini, kjer si starša nista ravno naklonjena, ni popolno. Sicer pa, če že zdaj sami postorite večino stvari, me za organizacijo vašega življenja sploh ne skrbi. Srečno!

Daša: Pred tabo so najboljša leta

Draga Bojana, tudi jaz se bojim, da je vajin odnos zbledel. Pa niti ne zaradi tega, ker si dejala, da ti gre mož tudi na živce, mislim, da se taki občutki vsake toliko prikradejo v vsako razmerje. Ja, vsake toliko, ne pa ves čas. Bolj problematično se mi zdi, da se obema ne ljubi več vlagati v vajino ljubezen. Sprva sem vama želela predlagati terapijo, ta je pomagala številnim, tako na osebnem nivoju, kot tudi v odnosih. A praviš, da se ti ne zdi več smiselna. Kaj, če bi razmislila še enkrat?

Veš kaj me je pa najbolj zmotilo? Da se bojiš, kako si bo mož organiziral življenje, če boš odšla. Pri njegovi pasivnosti bi morala biti to tvoja najmanjša skrb. Očitno bo že shajal, če že zdaj, ko nič ne da od sebe, nekako gre. Pomisli nase in na otroke. V tej situaciji postavi sebe v ospredje. Samo srečna in brez razmišljanja o tem, kako ti gre nekdo na živce, boš lahko super mama, kar zagotovo si, a vseeno te verjetno velikokrat vidijo žalostno, kajne?

In še tole, poročena sta res dolgo, a še vedno si mlada in pred tabo so lahko najlepša leta!

Pia: Ko boš srečna ti, bo vse bolje

Draga Bojana,

ko sem prebirala tvoj zapis, sem se kar malo zamislila in pomislila, da se verjetno v takšni ali podobni situaciji znajde veliko ljudi. Več kot očitno je, da sta se z možem znašla sredi težke preizkušnje, a sem prepričana, da jo lahko rešita. Dvajset let je dolga doba in v tem času se lahko ljudje zelo spremenimo. Spremenijo se naši interesi, naši pogledi na svet, načrti, o katerih smo nekoč sanjali postanejo drugačni ... In prav zaradi tega, ker se v tem času lahko precej spremenimo, se mi zdi ključno, da partnerja ohranjata tisto, kar ju je v začetku pripeljalo skupaj. Najti in ohranjati je potrebno stik drug z drugim in se truditi za odnos, da funkcionira. Praviš, da se ti zdi, da sta se znašla v brezizhodni situaciji, da sta zelo zaposlena in se malo vidita. Morda gre za težavo, ki je zaradi tega, ker sta oba tako zaposlena le prehodne narave.

Glede na to, da praviš, da je zaposlen z delom in študijem, mu nikar ne odrekaj tistih nekaj kozarčkov s prijatelji. Vem, muči te, kako lahko svoj prosti čas raje kot z družino preživlja s prijatelji, a verjemi mi, moški to potrebujejo. Odklop pa potrebujemo tudi ženske, zato ti predlagam, da si narediš uslugo in se kdaj odpraviš ven s prijateljicami, si privoščiš kozarec dobrega vina in dober ženski čvek.

Praviš, da te moti na njem že skoraj vse, da se ti ne da več vlagati v odnos. Draga Bojana, res zveniš nesrečno. A v kolikor res nameravaš rešiti svoj zakon, boš morala najprej začeti osrečevati samo sebe. Oseba, ki ni srečna, ne more biti srečna v odnosu in pika. Loti se stvari, ki te veselijo, odkrij, kaj te navdušuje in delaj na sebi. Dejstvo je, da moža spremeniti ne moreš, lahko pa spremeniš svoj odnos do njega in stvari, ki te zdaj tako motijo. Očitno te v preteklosti niso, saj si se konec koncev z njim poročila, kajne?

Mateja: Ne pogrešaš besed, pogrešaš oporo

Draga Bojana, pravijo, da se razmerje kali tedaj, ko ga napadajo bombe. In na vajinega res letijo z vseh strani: službi, šola, otroci, bolni starši…nista v ravno rožnati časih in verjamem, da bodo prav ti pokazali, kako trdna je vajina zveza. Vse obveznosti na vaju namreč ustvarjajo napetost, ta pa se vedno nekje pokaže. In se je: na vajinem odnosu in pričakovanjih.

Prav tu je srž težav. Kajti ti ob vseh nalogah ne potrebuješ besed, temveč močno oporo, on pa ti je ne more ali ne zna dati. Ti si nanj jezna, ker te ne stisne, te ne potolaži in ti ne pove, da bo vse ok, on se zato umika in zapira. Ti si še bolj jezna in mu očitaš redkobesednost, on je zmeden, ker te do sedaj očitno nikoli ni motila. Kot tudi ne, da ni bil ravno temperamenten latino, ki bi znal udariti po mizi. V bistvu najbrž sploh ne ve, kaj hočeš od njega, poleg tega pa je preobremenjen tudi sam.

Pozna te kot močno ženo, ki zna pokomandirati, sedaj se mu kažeš v čisto drugačni luči in moč pričakuješ od njega. Začaran krog bosta lahko presekala le z besedami. Praviš, da si mu že vse povedala, pa ni nič drugače. Povej mu še enkrat, petkrat, stokrat. Sčasoma bo morda vendarle dojel.

Tudi pomoč terapevta vama zagotovo ne bo škodovala. Trdiš, da se ti ne zdi vredno izgubljati časa in denarja? Jaz pravim, da je. In tudi tam povej vse, kar ti leži na duši. Zagotovo bosta dobila kakšen pameten nasvet. Ali dva.

Če ti gre res tako na živce, bi morda bilo pametno razmisliti, da kakšen teden, mesec zaživita narazen. Če imata to možnost. Saj veš, kako pravijo: tistega, kar imamo ob sebi, običajno ne cenimo. Tako bosta morda spoznala, koliko si v resnici pomenita in da skupaj še vedno lažje premagujeta težave.

Lahko bo delovalo, lahko ne bo, garanciji v življenju ni, ti pa nekaj polagam na srce: če res ne bo šlo, če se res ne bo spremenilo nič, ne ostajaj v zakonu zaradi otrok. S tem bi jima naredila več škode kot koristi. Lahko sta s soprogom drug do drugega še tako vljudna in uglajena, verjemi, oni so pravi mali detektorji za napetost in tudi vajina jo bosta zaznala, čutila bosta, da ati in mami nista srečna, krivdo za to morda pripisala celo sebi, kar jima bo pustilo večje rane, kot če bi se s soprogom dokončno razšla.

Imaš tudi ti težavo, na katero bi rada videla različne poglede? Piši nam na micna@delo.si z naslovom VPRAŠAJ MIČNO in objavile bomo naše odgovore.

Foto: Shutterstock