Vprašaj Mično: Jaz bi potovala, mož pa varčeval za najin dom

V rubriki Vprašaj Mično odgovarjamo na tegobe in težave bralk. Na vsako pismo odgovori vseh pet novinark, tako dobi bralka pet različnih pogledov na svojo težavo.

Imaš tudi ti težavo, na katero bi rada videla različne poglede? Piši nam na micna@delo.si z naslovom VPRAŠAJ MIČNO in objavile bomo naše odgovore. Vabljeni tudi fantje. Seveda, tudi pisma fantov bomo prebrale, če se ti bo zdelo, da ti bo pomagal ženski pogled.

Ob tem pa naj poudarimo, da nismo zdravnice, psihologinje ali psihiatrinje, zato se v primeru zdravstvenih težav ali hudih duševnih stisk obrnite k strokovnjakom.

• On si želi lastnega stanovanja, meni varčevanje ne diši
  
  Draga Mična,

stara sem 33 let, z možem živiva v podnajemniškem stanovanju, a si on nekega dne želi lastniškega. Meni lastna nepremičnina ne pomeni kaj dosti, zato mi odrekanja, ki jih tovrstno varčevanje prinese s seboj, ne dišijo. Veliko raje bi potovala, kar pa tudi stane. Da bi varčevala za oboje, konkretno varčevala, seveda ne gre, in nikakor nama ne uspe najti kompromisa, saj tisto, kar enemu veliko pomeni, drugemu ne.

Hvala, Brigita

Daša: Verjetno se mu zdi tvoje razmišljanje noro. Kot bi se večini Slovencev

Cilj večine Slovencev je lastniško stanovanje oziroma postavitev lastne hiše. Ta vrednota je pri nas na zelo visokem mestu, marsikje v tujini pa je povsem običajno celo življenje ostati v podnajemniškem stanovanju. Tako se lahko selijo glede na svoje potrebe in želje, pri nas pa se ogromno mladih družin preseli na obrobje mest ali celo na podeželje, z mislimi na prihodnost, saj naj bi jim na stara leta bolj prijalo življenje v mirnem okolju. Pa moramo zato že pol svojega življenja, ko smo najbolj aktivni, preživeti nekje daleč od vsega dogajanja? Medtem ko v mestnih središčih ostajajo starejši meščani, ki se pritožujejo nad glasnimi zabavami v lokalih?

Skratka , mi radi izberemo 'varno' varianto, se čim prej zasidramo in potem v svojem domu poženemo korenine. Eden izmed takšnih je očitno tudi tvoj mož. In najmanj 90 odstotkov ostalih Slovencev, si mislim. Seveda s tem ni nič narobe, če bi takšen način življenja ustrezal obema. Pa si ti, Brigita, povsem drugačnega duha. Rada bi videla svet, doživela čim več, saj živimo le enkrat, kajne? Mogoče nekoč ostala tudi kje na drugem koncu sveta.

Morda bi se komu lahko vajina težava zdela banalna, češ, sladke skrbi. Ampak razumem, da ti ni enostavno. Ker razmišljaš drugače od večine okolice, morda pri tem tudi nimaš podpore prijateljev in družine. Vajin nesporazum hkrati odkriva, da imata povsem drugačne osnovne vrednote. Kar pa zahteva poglobljen pogovor z veliko razumevanja na obeh straneh. Verjamem namreč, da se človeku, ki si je od nekdaj predstavljal, kako si bo zgradil hišo, zdi ideja o tem, da bi bil vse življenje v najemu, najmanj nora. Na drugi strani pa človeka, ki ga zanima svet, ideja o temu, da postanemo suženj nepremičnine in banke (ko vzamemo kredit za 30 let) enostavno duši. Moj predlog je iskren in umirjen pogovor, kjer morata oba temeljito predstaviti svoje argumente.

Katarina: Razlike popestrijo vezo, a na dolgi rok?

Draga Brigita,
pravi naslov bo najbrž tvoj partner, z njim se moraš uskladiti glede skupnih načrtov. Je že res, da nekaj razlik v pogledih na skupno življenje popestri vsako zvezo, po drugi strani pa se v življenju izkaže, da je o pomembnih stvareh dobro imeti s partnerjem podobne poglede. Poskušajta najti kompromis, se dogovoriti, kje lahko popustiš ti in kje on. Dolgoročno pa se boš najbrž vendarle želela ustaliti, najbrž ne boš vse življenje v podnajemniških stanovanjih?

Mateja: Poiščita pomoč tretje osebe

Draga Brigita,

Res nista v ravno zavidljivi situaciji, saj gre za pomembno življenjsko odločitev, ki bo, pa naj bo takšna ali drugačna, še kako zaznamovala vajino prihodnost.

Ne zgolj glede tega, ali bosta nekoč lastnika nepremičnine ali ne, tudi glede vajinega finančnega stanja, načrtov in odnosa. Kaj lahko bo vodila v zamero ene strani (vas, ker zaradi nakupa ne boste mogli potovati ali njega, ker zaradi potovanj ne bo imel »svojega« doma).

Ne bo šlo drugače, kot da se usedeta in temeljito pretehtata, kakšne so vajine možnosti. Ne bi bilo odveč, če bi denimo finančnemu strokovnjaku predložila vse finance. Ta bo lahko na podlagi prilivov ter odlivov objektivno ocenil vajine možnosti. Morda bo vašega dragega postavil na realna tla, morda bo vam predočil svetlejšo sliko prihodnosti, kjer bi si lahko kljub nakupu še vedno privoščila kakšno potovanje.

Kaj lahko za mesečni obrok kredita (predvidevam, da brez njega ne bo šlo) sploh ne bi plačevala več, kot sedaj plačujeta za najemnino? Ste kdaj razmišljali v to smer?
Kakorkoli, ključno je, da ohranita realne cilje in skleneta res dober kompromis: bi se strinjali s tem, da bi še nekaj časa brezskrbno raziskovala svet, čez nekaj let pa bi se vendarle odločila za nakup nepremičnine? To se mi zdi kar dober dogovor, seveda pa je na vaju, ali ga bosta sprejela ali bosta trmasto vztrajala vsak pri svojem.

Maja: Potovanja niso nujno draga

Pozdravljena,

drugega kot to, da se o tem pogovorita z možem, ne morem svetovati. Vajine prioritete se očitno razlikujejo, a drugega kot sklepanje kompromisov vama ne ostane. Poleg tega potovanja niso nujno draga. Ne vem, na kakšen način potujete, a da se videti veliko sveta s precej omejenim proračunom. Če so vam potovanja tako pomembna, se torej odpovejte kakšni tretji stvari, ki prav tako bremeni vaš proračun in si namesto te privoščite kakšen izlet. Če možu ni do potovanj, naj pač ostane doma.

Pia: Lahko varčuješ in potuješ

Draga Brigita,

to je težava, ki se je ne da rešiti v nekaj stavkih ali v kratkem času. Sama sicer menim, da bi se morala o tem iskreno pogovoriti že pred poroko in si takrat začrtati vajino pot. A zdaj je kar je. Glede na to, da zakon temelji tudi na tem, da je potrebno sklepati kompromise in se prilagajati, bosta pač morala nekako najti rešitev. Morda bi vendarle lahko varčevala in potovala. Bi se pač odločila za kakšne cenejše destinacije in krajše oddihe, ob tem pa bi še varčevala za nepremičnino, ki si jo tvoj partner tako želi. Upam, da se vama nekako uspe dogovoriti.

Foto: Shutterstock