Presenetljiv razlog, zakaj ostajamo v razmerjih, ki nas ne osrečujejo

Ste že kdaj bili v zvezi, ki vas je delala nesrečne, pa kar niste zbrali poguma, da jo končate? Ali pa od daleč opazujete kakšno razmerje, ki več kot očitno nima svetle prihodnosti, pa partnerja še kar sedita v obupu? Zakaj si to počnemo?

Dejstvo je, da so konci težki. Nič redkega, niti nenavadnega ni, da se odnosi med pari, ki so se nekoč ljubili in imeli uspešno zvezo, ohladijo. Ljudje se spreminjamo ter rastemo vsak dan in včasih se pač zgodi, da vsak posameznik v paru zraste v drugo smer. Morda se čustva ohladijo le pri enem od njiju, morda pri obeh. A zagotovo se v nobenem primeru ni lahko sprijazniti z dejstvi in zadeve končati.

Vztrajamo, ker nočemo ostati sami? Niti ne.

Vztrajati v zvezi, ki nas več ne osrečuje, je neumno, a obstajajo znanstveni dokazi, ki razkrivajo, zakaj to počnemo.

Prejšnje raziskave so kazale povezave med vztrajanjem v neosrečujočih razmerjih in sebičnih potrebah – na primer strahom pred samoto in tem, da ne bi našli drugega partnerja. A očitno temu ni vedno tako.

Čustva partnerjev postavljamo pred svoja

Raziskovalci Univerze v Utahu so prepričani, da to počnemo tudi zato, ker smo prepričani, da bi s tem preveč prizadeli druge, torej iz čistega altruizma. Pri razhodih smo kot kaže precej bolj empatični. Študija kaže, da bolj kot posameznik meni, da je njihov partner odvisen od njega, težje bo zvezi naredil konec. Ljudje torej pogosto ostajajo v zvezah, ker potrebe in čustva partnerja postavljajo pred svoje.

Raziskavo so sestavljali iz dveh vzporednih študij. V prvi so deset tednov sledili 1348 ljudem v razmerjih. V drugi pa so dva meseca preučevali 500 oseb, ki so razmišljale o razhodu. Na podlagi rezultatov so ugotovili, da ljudje raje trpimo v razmerjih, ki nas ne osrečujejo, kot da bi prizadeli svoje partnerje, tudi če jih več ne ljubimo.

Avtor: F. M.
Foto: Shutterstock

PREBERITE ŠE: Oskarji 2019: Navdihujoča misel Lady Gaga, ki vas bo spravila v jok ali pa Lepa afna odkrito z Ulo: Vedno več mladih je utrujenih in izgorelih. Ne bi bila rada tam.

Priporočamo tudi: Kako mi je gledanje ljudi v oči spremenilo življenje (piše: Manca Čampa Pavlin)