Malenkost, ki močno izboljša odnos z otroki

Vsak starš se zaveda, da se otroci včasih obnašajo neprimerno. Ne morejo vedno nadzorovati svojih vzgibov in naloga odraslih je, da jih na napačna dejanja in obnašanja opozarjajo.

Kaj pa pričakovanja staršev do sebe? Popolnost 24 ur sedem dni v tednu ...

A s to težnjo pride kar nekaj težav. Prvič: vso smo ljudje in vsem včasih spodleti. In drugič: kaj sploh je popolnost, če je ta res edina možnost?

Ameriška klinična psihologinja Becky Kennedy, avtorica dela Dober v sebi (Good Inside), se je odločila to spremeniti in normalizirati idejo, da tudi starši delajo napake, se pa jih je treba zavedati in njihove posledice pravilno popraviti.

Strategijo, ki je pri tem dobrodošla, je poimenovala popravek in jo označila za najpomembnejšo smernico pri vzgoji otrok.

Kaj je popravek?

Je dejanje, ki zahteva kar nekaj vaje in poguma.

"Gre za dejanje vračanja v trenutek nepovezanosti z otrokom in za prevzemanje odgovornosti za svoje dejanje, besede ali obnašanje," je povedala psihologinja.

Ko storimo napako, se ne moremo vrniti v času in je izbrisati, lahko pa ukrepamo tako, da otroku ne bo pustila grenkega spomina. Kadar na dete zakričimo, je to prestrašeno in zmedeno. Tedaj nastopi trenutek nepovezanosti med njim in staršem.

"Za nazaj tega ni mogoče popraviti, vendar lahko starši prevzamejo krivdo in odgovornost za neprimerno obnašanje, se zavejo njegovega vpliva in celotni zgodbi dodajo tisto, kar je na začetku manjkalo: sočutje, razumevanje, varnost in ljubezen. Tako spremenijo otrokovo doživljanje in spomin na celoten dogodek."

Prvi korak: sočutje  do sebe

Primer: hodite po stanovanju, spotaknete se ob igračo, skoraj padete in zakričite na otroka, ker je ni pospravil. Ta vam navrže, da vas sovraži in se zapre v sobo.

Hipoma vam je žal in želite si, da ne bi kričali. A namesto da bi se pretvarjali, da se to ni zgodilo ali iskali izgovore za svoje obnašanje, si najprej dajte čas, da se pomirite.

Preden potrkate na vrata sobe, najprej popravite odnos do sebe in razmejite vaše dejanje od vaše osebnosti: naredili ste napako, vendar to ne pomeni, da ste slab starš.

Drugi korak: odgovornost

Potem ko ozavestite sočutje do sebe in se pomirite, je čas za pogovor z otrokom.

"Med njim se vrnite na začetek vajinega spora in prevzemite odgovornost za svoje obnašanje ter potomcu dajte vedeti, da se zavedate, da ste ga prizadeli," pravi Kennedyjeva in predlaga besede v smislu:

"Žal mi je, da sem kričal(a), vem, da si se zato prestrašil (a). Ni bilo prav, kar sem storila(a), naslednjič bom skušal(a) najti boljši način, da ti povem, kaj me moti."

Čeprav niste povsem prepričani, da boste naslednjič res ravnali drugače, s tem podate sporočilo, da se boste potrudili. Je pa dejstvo, da ko enkrat obljubo otrokom izrečete na glas, obstaja večja verjetnost, da jo boste v prihodnosti držali.

Najpogostejše napake

Kadar se otroku opravičujete za svoje neprimerno ravnanje, se je treba izogibati nekaterim pogostim napakam. Prava je uporaba besede ampak.

Kot primer psihologinja navaja: "Žal mi je, da sem kričal (a) nate … ampak … moral bi pospraviti čevlje, moral bi odnesti smeti."

Z besedico ampak prelagamo odgovornost za svoje dejanje na otroka in sebe opravičujemo za neprimerno ravnanje oziroma postopanje.

"Velikokrat otroka, ki svoje ravnanje opravičuje z ravnanjem drugih (on je kriv, ona mi je rekla, naj to storim in podobno) karamo in ga učimo, da je za svoja ravnanja vsak odgovoren sam, z uporabo besede ampak sami počnemo prav tisto, česar otroke učimo, da ni prav," opozarja Kennedyjeva.

Drugo, čemur se je treba pri tehniki popravila izogibati, je iskanje otrokovega zagotovila, da je zadeva zglajena v smislu: "Vse je v redu, kajne? Saj nisi več jezen? Me imaš še rad?" Tudi: "Mi odpustiš?" sodi v to kategorijo.

Kajti tehnika popravka ni namenjena temu, da bi pri otroku iskali opravičilo oziroma odpustke, temveč staršem, da se zavedo svojih dejanj in prevzamejo odgovornost za napačna ravnanja.

Izjava "Oprosti mi," je lahko del strategije, a ne gre zgolj za opravičilo. Gre za ozaveščanje neprimernega ravnanja in odpravljanja posledic.

Preprosta izjava žal mi je ali oprosti mi v bistvu zapre vrata do nadaljnjega pogovora in otroka pusti še bolj osamljenega. Namen popravka pa je prav poglobljen pogovor o napakah, kar na koncu okrepi povezavo med staršem in otrokom.

Prednost taktike popravka

Ena od glavnih prednosti je vrnitev občutka varnosti otroku. Ta je pogoj za njegov uspešen in zdrav razvoj. Prinaša tudi prednosti za starše: s tem, ko priznavamo svoje napake in smo se o njih pripravljeni pogovarjati, si dajemo priložnost za osebnostno rast in za boljše ravnanje v prihodnosti.

Vsi smo ljudje, vsi delamo napake, čeprav je to pred otrokom včasih res težko priznati.

Ključno pri celotni zgodbi je, da se jih zavedamo in jih v prihodnje skušamo odpraviti, da kar najbolj minimaliziramo njihovo škodo, ki bi jo pustile na otroku, kar tehnika popravila nedvomno omogoča in s tem gradi lepše odnose med potomci in starši.

Povzeto po portalu Huffpost.com

Preberite še: Znani Slovenki razkrili, brez česa odraščajo njuni otroci

Morda vas zanima tudi: Kako veste, da vas ima pes rad