Robert Kranjec kot »očka v akciji«: Ne bom rekel, da mi gre vzgoja vrhunsko od rok, se pa s Špelo odlično dopolnjujeva

Aktivni očetje obračamo svet na bolje, pravi slogan projekta Očka v akciji, ki so ga zasnovali na Mirovnem inštitutu. K sodelovanju so povabili številne znane očete in skupaj z njimi v javnosti odprli tematiko o enakem vključevanju očetov v družinsko življenje in skrb za otroke, ki, kot so zapisali, prinaša koristi vsem: moškim, otrokom, ženskam, delodajalcem in celotni družbi.

Tako meni tudi Robert Kranjec, nekdanji smučarski skakalec in že 8-letne Pika, ki sta jo z ženo Špelo posvojila iz Gvineje. Ta je srca Slovencev osvojila že v Planici, leta 2016, še kot čisto majhna deklica, ko je med očetovim v intervjujem po zmagi v mikrofon pogumno povedala: »Živjo, jaz sem Pika.«

»Odkar smo bili mi mladi, so se te stvari bistveno spremenile. Očetje so bolj  vključeni v domača opravila, tudi v vzgojo. Tako je tudi prav. V življenju s partnerjem se je treba prilagajati, dobro je, da se te stvari porazdelijo,« je povedal o aktivni vlogi očetov, ki se po večini, tako kažejo raziskave, sicer zavedajo pomembnosti svoje starševske vloge, kljub temu pa subjektivna stališča, mišljenja in percepcije pogosto s tem ne sovpadajo.

O tem, kaj mu pomeni očetovska vloga in kako se mu je s prihodom Pike spremenilo življeje, je Kranjec povedal: »Najbolj se je spremenilo to, da stvari, ki so bile pomembne prej, zdaj niso več pomembne. Na okolico začneš gledati drugače, v prvi vrsti je otrok. V glavi imaš to, da bi mu nudil vse najboljše in da bi ga tudi vzgojil v dobrega in poštenega človeka.«

Na okolico začneš gledati drugače, v prvi vrsti je otrok. 

A preden je postal oče, sta z ženo prehodila težko pot: od umetnih oploditev do srce parajoče izgube dvojčkov in naposled odhoda v Afriko po 7-mesečno dojenčico. Te stvari so boleče za oba, a redko kdaj ob teh težkih zgodbah slišimo tudi glas očetov. Kako težko obdobje je bilo to zanj, ko je bil povrh vsega še vrhunski športnik? »Res je, tedaj sem bil še aktiven športnik in moje misli so bile v veliki meri usmerjene v skoke. Čez to obdobje sem zato šel veliko lažje kot Špela. Ko zdaj pomislim, je bila res močna, da je vse to dala skozi. A ko si enkrat v postopku, na te stvari ne misliš. Tako kot športnik, kako trpi kot trenira. Ko enkrat dosežeš rezultat, na te stvari pozabiš. Sprejmeš to in skušaš vse skupaj čim bolje odpeljati naprej.«

Trenutki ob prihodu novega družinskega člana so kajpak najlepši v življenju, a pogosto tudi zelo težki. Kranjčeva sta res dolgo čakala, nato pa brez 9-mesečnih priprav, v hišo dobila dojenčka. »Z nosečnostjo se lahko bolj pripravljaš na ta dan, midva sva se morala zelo hitro prilagoditi. A mislim, da nam je kar šlo. Pika je bila še dojenčica, čeprav je zamenjala ljudi in okolje, se je hitro prilagodila.«

Nisem bil v najboljši formi na skakalnici, ko pa smo dobili domov Piko, mi je dalo veliko dodatno motivacijo.

Kot pravi, je Pikin prihod pozitivno vplival tudi na njegovo športno pot. »V tistem obdobju, ko je Pika prišla, je bil to zame plus. Nisem bil v najboljši formi na skakalnici, ko pa smo dobili domov Piko, mi je dalo veliko dodatno motivacijo. Pri športnikih je tako, na ene vpliva pozitivno, koga pa lahko to deluje obratno. Dejstvo je, da imaš fokus usmerjen v šport, a ko pride nov družinski član, se ti življenje spremeni, misli so usmerjene drugače,« je povedal.

Ko je kolebal o koncu svoje športne poti, je bila odločitev toliko lažja prav zaradi hčerke. »Veselil sem se, da bom lahko več z družino, seveda, saj sem bil dotlej veliko na poti. Morda mi je tudi to pomagalo, da sem se  lažje odločil za ta korak.«

Ko je razmišljal o vlogi očeta pri vzgoji je še poudaril, da je izjemnega pomena prav to, da sta vanjo vpletena oba starša. »Moški in ženske, smo si med seboj različni, otrok ima največ od tega, da dobi od vsakega kaj. Ne bom rekel, da mi gre vzgoja vrhunsko od rok, lahko pa rečem, da se s Špelo odlično dopolnjujeva, kar je seveda najbolj pomembno.«

Kot pravi, se Pika dobro zaveda svojih korenin, že od vsega začetka nekajkrat na leto prek skypa vidi svoji sestrici v Afriki. Sicer pa je nadobudno dekle, ki čas zelo rada preživlja zunaj, v družbi prijateljev. Družbo je zelo pogrešala tudi v času, ko je šola potekala na daljavo. Vlogo domačega učitelja je prevzel Robert in dejal, da sta si oba oddahnila, da so se šole spet odprle. »V kakšnem trenutku je bilo kar težko, ko sva se učila brati in pisati. Pomembno je, da je spet v šoli in s svojimi vrstniki, tako mora biti.«

Morda vas zanima tudi: Tamara Lah Momčilović: Direktorica, ki je porodniško prepustila možu

Preberite še: Obstajajo trije glavni načini vzgoje: Poglejte, kateri je najboljši in kakšen starš ste